Delo - Maja Čakarić: Verjetno ga ne bo med 100 ženskami, 300 železarji in 500 gasilci z lestvijo
Ljubljana – »Morda je res hecno, da ima Ljubljana društvo gorskih reševalcev, nima pa »poštenega« hriba. Toda s Šmarne gore poberemo kar pol vseh naših ponesrečencev,« pravi Jošt Razinger, reševalec od leta 1966, sicer načelnik ljubljanske gorske reševalne službe. Kar odleže, ko zatrdi, da Ljubljančani v hribih niti ne počenjamo neumnosti, toda: »Na prvo luno po novem letu gremo v Polhograjsko hribovje. Pred tremi leti so bile poti strahotno poledenele. Nataknili smo si dereze in nenadoma opazili nekaj pohodnikov v navadnih copatih. Popade te strah, kaj se bo zgodilo. To je smrtno nevarno.«
Zima je Ljubljančane pustila na cedilu. Še nad plundro nismo mogli bentiti (vsaj do sobote, ko sva se sestala, op. a.). Ste zato reševalci sedeli bolj križem rok?
Zimskih poškodb ni bilo, vendar se nismo izognili »vsakdanjim« zdrsom in padcem. Na nedolžni potki se lahko hitro spotakneš ob korenino. Prav v nedeljo smo se morali pognati na Polhograjsko goro.
Koliko nespretnih Ljubljančanov ste letos rešili iz godlje?
Na našem območju, velikem za tretjino Slovenije, smo imeli štiri akcije, dvakrat v Ospu. Tam zaradi pogostih nesreč na svojo pobudo redno dežuramo.
Jutri vas na Snežniku čaka skupinsko preverjanje znanja. So ljubljanski hribi premalo zlovešči za takšno vajo?
Če že imamo simulacijo zimskega reševanja, potrebujemo sneg. V Ilirski Bistrici imamo tako ali tako že svojo skupino. Zaradi višine in izpostavljene lege ima Snežnik včasih bistveno debelejšo snežno odejo. Na vrhu je snega več kot meter. Pa še to: v lepem vremenu žari kot himalajski vrh na zelenih hribih.
Kakšne nerešljive scenarije boste podtaknili udeležencem?
Napovedalo se jih je približno 30, v skupinah se bodo ukvarjali z lastnostmi snega, njegovo preobrazbo, ocenjevali bodo nevarnost plazov, razmišljali o zmanjšanju tveganja, drugi bodo morali vedeti, kaj storiti, ko zdrsne plaz. Veste, da imamo na voljo le deset minut, da rešimo človeka izpod plazu? V glavnem reševalci zato izkopavajo mrtve.
So sicer dobro podkovani?
Res so dobri. Vsaj večina.
Planinarjenje je skoraj vtisnjeno v slovenski genom. Je iz vašega zornega kota olajševalna ali oteževalna okoliščina, da smo narod planincev?
Prej olajševalna. Čedalje več ljudi hodi v gore, število nesreč se ne povečuje, torej so bolje pripravljeni. Planinci zlasti pozimi zelo dobro skrbijo za opremljenost. Komaj verjameš, da so se zgodile takšne spremembe; nekateri uporabijo čelado in osebno varovanje že poleti. Še pred desetimi leti bi se takšnemu planincu vsi smejali.
Osvojili smo nekaj napotkov o primerni pripravljenosti, kako pa se vedemo do narave?
Malo se popravljamo, vendar še vedno nemarno odmetavamo odpadke. Olupki agrumov se tako lepo svetijo na listju, ker so preparirani s kemikalijami, sploh ne morejo zgniti. Sicer pa nekateri že upoštevajo napotke v planinskih kočah, naj odpadke odnesejo s seboj.
Sicer pa rešujete tudi živali.
Lani smo dva dneva zapored reševali dva psa; čeprav je to statistično skoraj nemogoče. Bernski planšar se ni pustil kar tako prijeti. Na srečo imamo nekaj vodnikov iskalnih in reševalnih psov, ki znajo ravnati s psi.
Ste bili kdaj potisnjeni v kakšno nenavadno reševalno akcijo?
Lani se nam je izgubljenec tri dni skrival na Nanosu.
Namenoma?
Kot kaže, pravzaprav ne vemo. Domači so ga pogrešili, mi smo nato prečesali Nanos in vedno, ko se je kdo približal Vojkovi koči, kjer je menda spal, se je potuhnil. Potem se je kar sam vrnil domov.
Se to kategorizira kot neupravičeno reševanje?
Če reševanje ni upravičeno, naj se s tem ukvarja policija, sodnija ali zavarovalnica. Mi rešujemo ljudi.
Konec tedna se Ljubljančani odpravijo na osvajalne pohode na Rožnik, Šmarno goro, Katarino. Ali je vam v užitek lesti v hrib z množico drugih?
Do vrha Šmarne gore se takrat navadno vije vrsta dvestotih ljudi, izjemoma manj. Imajo pa zato polhograjski hribi prav lepe poti, na katerih srečaš samo gamse. Skratka, ni se mi v užitek drenjati z množico in vso pot ponavljati: dober dan, dober dan.
Se preveč zaganjamo tudi na Triglav?
Tam je še huje. Naredili so prevelik teater. Začeli so s 100 ženskami, nadaljevali s 300 železarji in 500 gasilci z lestvami in »pleh muziko«. Takšna množična kultura mi ni ravno po duši.
Si predstavljate, kako bi Ljubljančani sploh preživeli brez okoliških hribov?
Nesrečni bi bili. Navadili smo se na to malo razgibano pokrajino. Ljubljana ima idealno lego. Mislim, da ni nobenega glavnega mesta v kakšni evropski državi, kjer bi 20 kilometrov od središča mesta lahko srečal gamsa ali medveda.
Kako v teh nezimskih okoliščinah poskrbite za primerno reševalsko kondicijo?
Hodim, ko si vzamem čas. Torej, najmanj enkrat na teden.
Kdaj za vajo naskrivaj plezate po še nezgrajenih stolpnicah ali po nebotičniku?
Nikoli.
Ste pa usposobljeni za reševanje z njih?
V tej skupini je trinajst ljudi, ki uporabljajo posebno tehniko, ki je pri vsakdanjih reševanjih ne moremo uporabiti.
Kdaj ste nazadnje reševali z njih?
Hvala bogu ni bilo treba, da bi aktivirali to skupino. V preteklih 15 letih smo imeli tri resne vaje skupaj z gasilci, civilno zaščito in potapljači. Posredovali bi ob potresih in kadar gasilci ne bi mogli posredovati zaradi prekratke lestve ali ker se ne bi mogli pribiti k stavbi, kar jim ne bi uspelo na Bratovševi ploščadi.
Ste kdaj že odrešili katerega ljubljanskega znameniteža?
Hm. Letos.
Politika?
Akademika. Zdrsnil je na poledeneli poti s Katarine na Jakob in si zlomil kolk.
Maja Čakarić