Stotka - Gorazd Suhadolnik: Kaj je bolj adrenalinsko - skočiti s kolesom sedem metrov v globino ali osemnajst v dolžino?
Odgovor bi lahko vedel Gorazd Stražišar, 52 let, legenda slovenskega gorskega kolesarjenja.
O gospodu Stražišarju in njegovih divjih gorskih kolesih sem poslušal kar nekajkrat. Potem sem ga pred približno osmimi leti končno srečal. S poltovornjakom se je pripeljal k Bohinjskemu jezeru, s prtljažnika je viselo nekaj Elanovih gorskih koles.
»Gremo na Vogar,« sem ga izzval in visokorasli Stražišar je bil s širokim nasmehom takoj za akcijo. Ne da bi za sekundo okleval, mi je ponudil najprimernejše kolo iz svoje zbirke in uvidel sem, da Gorazdove pripravljenosti, da v kateremkoli trenutku sede na kolo in te vzame s sabo na avanturo, ni treba po nepotrebnem preverjati.
Po štirih dneh si že preveč upaš
Mogoče mi bo poleti uspelo Stražišarja obiskati v kranjskogorskem Bike parku, ki ga vodi že deveto leto. Tam organizira tudi gorskokolesarske kampe za otroke, malo starejše otroke in nikoli odrasle otroke oziroma seniorje. Na množici grajenih lesenih objektov in bolj ali manj drznih poti te nauči, kako se spopasti z naravnimi ovirami na gorskokolesarskih poteh. Kamp traja štiri dni. »Pri tem športu moraš biti zbran. Peti ali šesti dan bi bil že utrujen, koncentracija bi ti upadla in če bi prve štiri dni prišel dobro skozi, bi postal korajžen kot hudič. Prvi dan gre super, malo si prestrašen, drugi dan se že spoznaš in ojunačiš, tretji dan si že vse upaš, četrti dan pa te je treba že vleči nazaj,« poznavalsko razlaga Gorazd.
Pametno previdni
Kot pravi Stražišar, so najbolj uživaški tečajniki prav v seniorskih kampih.
Trideset, 40 in tudi več let stari, pametni ljudje, večinoma izkušeni kolesarji, ki si želijo malo napredovati. « Metodika učenja je seveda prirejena: otroci namreč nimajo nobenih zavor, pri starejših pa je ravno nasprotno, tako da jih je treba z različnimi prijemi spraviti čez mejo. »Odrasli imajo v glavi podzavestno zavoro, vozijo z manj kot 50 odstotki svojih zmožnosti, otroci pa seveda vozijo s 150 odstotki svojih zmožnosti,« pravi Stražišar.
Pri petdesetih si izkušen, sposoben si, da predvidiš dogajanje. »V gorskem kolesarstvu se učimo, da se pri katerikoli stvari, ki jo počneš, zaveš poteka dogajanja. Včasih, v norih letih, je bilo drugače, pred prijatelji si se napihnil, se pripravil na, recimo, visok skok s kolesom in zapeljal čez rob. Potem se je vmes zgodilo nekaj, česar se nisi prav dobro zavedal in - bum - si priletel na tla: če je bilo vse dobro, je bilo super, če pa ne, je bilo pa oh in sploh. Nikoli pa se nisi zavedal, kaj si naredil.
Naš učni namen je, da se zavedaš, kako stvari potekajo, in da se (zlasti v zrelih letih) lotiš le tistega, kar obvladaš oziroma ko si res prepričan vase,« pravi Gorazd. Hkrati prostodušno priznava, da sam še vedno enkrat ali dvakrat na leto pristane na urgenci. Leta in modrost se pri njem še iščejo. »To je pač v človeku, nekdo je previden že od malega, drugi ne. Čeprav - kaj pa je sploh previdnost v življenju?«
Bolečina je le izgovor
Pri padcu ponavadi narediš napako že na začetku, pravi Gorazd, ker ne spoštuješ objekta, čez katerega se spuščaš. Niti ne gre za to, da se precenjuješ, le razpoložen nisi. »Včasih je dobro počakati. Pred leti ne bi čakal niti en dan, zdaj vseeno to lažje naredim, « priznava Stražišar.
Je bila 50+ zanj pomembna prelomnica? »Seveda ne moremo proti času. Če živiš zdravo (karkoli že to pomeni), imaš lahko pri petdesetih takšno telo, kot so ga pred na primer petdesetimi leti imeli pri dvajsetih. Toliko časa sem že v športu, da se mi zdi, da je vse skupaj predvsem v glavi in da se ti pri 50+ ne ljubi več. Potem pridejo izgovori, da te nekaj boli in podobno. Mene od kolesarjenja vsak dan kaj boli, ampak če bolje pomislim, je tako že od 20. leta. Torej ne morem reči, da te telo omejuje. V določenem smislu seveda te, vendar pa občutek, žar in energija ostajajo isti. Bolj gre za to, da te okolica, ko si v teh letih, sili v takšno razmišljanje.
Stražišarjev zlati moto je, da se ne smeš nikoli ustaviti, po njegovem mnenju pa to še posebej velja za tiste, ki tovorijo že osem križev.
Za gorsko kolesarjenje ni prepozno niti pri šestdesetih, zatrjuje Stražišar, kranjskogorskega kampa se prav zdaj udeležuje možakar, ki je že zapeljal proti sedemdesetim, doslej najstarejši uporabnik bike parka pa je bil 74-letni Anglež. »Kar gledali smo ga. Ves dan je sam vozil po parku in bil je super zadovoljen,« pravi Stražišar, ki je prepričan, da gre pri vsej zadevi predvsem za stanje duha. Gorsko kolesarjenje je v resnici prijeten šport, mogoče je za telo prijaznejše le še plavanje. »Sediš, odmaknjen od prometa aerobno vadiš, navzdol pa lahko izbiraš težavnost spusta. Med tednom se vsako popoldne proti Toškemu čelu vije skoraj kolona gorskih kolesarjev, med njimi skoraj ni mulcev, bolj ali manj so vsi nad štirideset. V tem obdobju se človek pač zave, da mora nekaj narediti tudi zase, za svoje telo,« pravi Gorazd Stražišar.
Planinci, lovci in uradniki
Gorsko kolesarjenje ima pri nas le eno, zato pa toliko večjo težavo. S kolesom se sme uradno voziti zgolj tam, kjer se vozijo avtomobili. Zato niti ni jasno, zakaj sploh govorimo o gorskem kolesarjenju, saj po veljavni logiki v Sloveniji gorskih koles niti prodajati ne bi smeli.
Zaradi stroge zakonodaje, ki gorskim kolesarjem prepoveduje vožnjo v naravi, je Gorazd Stražišar tudi malo političnega aktivista. V Kolesarski zvezi Slovenije deluje v odboru za gorsko kolesarstvo, podpira pa tudi Slovensko kolesarsko pobudo, ki poskuša v dialogu z zakonodajalcem doseči trezno omilitev uredbe o prepovedi kolesarjenja v naravnem okolju. Čeprav so v tujini z resnimi študijami že zdavnaj ugotovili, da je gorskega kolesarjenja preprosto premalo, da bi v naravi povzročilo resno škodo (tudi pritisk kolesa na tla ne naredi nič večje škode kot gornikov gojzar), pa kolesarjem v tipični slovenski maniri mečejo polena pod noge planinci in lovci, ljubosumni varuhi monopola nad zanimivimi gorskokolesarskimi tereni. Kot pravi Stražišar, so bile pred leti na terenu »moderne« celo grožnje lovcev s puško.
Najnovejša »cvetka« gorskim kolesarjem prisoja celo krivdo za urbane izlete medvedov, ki bi menda z veseljem ostali v gozdu (ter pustili vaščane pri miru), če jih ne bi plašili podivjani kolesarji, ki se preganjajo po medvedovem naravnem okolju.
Gorazd je sicer prepričan, da gorskim kolesarjem in medvedom največ škode povzročajo senzacij lačni mediji, preračunljivi kmetje (zaslužkarji na račun drobnice, ki jo pokončajo medvedi) in nepremakljivi politiki oziroma uradniki. Priznava pa, da se je med nekaterimi gorskimi kolesarji v zadnjih letih razpaslo »shuttlanje« - prevoz z avtomobilom na vzpetino in spust s kolesom z nje. »To počnejo predvsem mladi, ponavadi na lepo sončno nedeljo s hriba, na katerem je veliko pohodnikov. Razumljivo je, da se uničujejo poti in pojavljajo konflikti.«
V daljave in globine, od Kranjske gore do Krvavca
Ureditev te težave ne bi smela biti visoka umetnost, vendar Stražišar meni, da se gorskemu kolesarjenju v Sloveniji kljub temu ne piše dobro. »Na žalost smo ena od redkih modernih držav s povsem nasprotno ureditvijo od drugih. V tujini je gorsko kolesarjenje dovoljeno povsod, razen tam, kjer je izrecno prepovedano in letni turizem na račun kolesarjev odlično uspeva. Tudi pri nas lepo uspeva, vendar je vse skupaj povsem nezakonito.« Kot v posmeh pa imamo v Sloveniji vrhunske razmere: obilico ravno prav visokih hribov in klimatske razmere, ki omogočajo kolesarjenje vse leto. Stražišar je prav s kolesom do obisti spoznal Slovenijo. Najljubša mu je še vedno Katarina nad Ljubljano, obožuje pa tudi Vršič po skritih planinskih potkah, Tromejo, labirint poti na Kobariškem in kobariški Stol, planinsko pot iz Bohinja prek Komne v dolino Tolminke, Nanos in Slavnik, Čaven, Matajur (na italijansko stran), Osp in Tinjan ...
Prihodnje leto naj bi bila končana zahtevna gorska kolesarska pot s Krvavca pod gondolo do spodnje postaje žičnice. Projekt še ni dokončno legaliziran, dogovorili pa so se z občino in planinci in obeta se celo precedens: če gorskim kolesarjem uspe, bodo prestavili planinsko pot za potrebe kolesarstva. In potem bo mogoče Gorazd na krvavški poti spet uprizoril kakšen nov rekord.
Med gorskimi kolesarji se namreč še vedno šušlja, da Stražišar v kranjskogorskem parku še vedno drži rekord v skoku v globino. »He, he, mogoče za gorske kolesarje 50+,« se izmika. »V dolžino smo enkrat merili in res sem najdlje letel, 18 metrov je zneslo.«
V Kranjski Gori imajo tudi dve kolesarski skakalnici, Debelo mamo in Velikega očka. Na eni je vertikalnega padca kar sedem metrov. »Sem si ga ponudil za 50. rojstni dan,« priznava Stražišar. »Rekel sem si, da si bom zapomnil za vse življenje, če uspe ali ne.« Lani je z Velikega očka že kar redno skakal, odvisno od razpoloženja, seveda. »To ni rutina. Vsakič ko greš, te v črevesju začrviči in prav je, da te. V glavi si moraš dopovedovati, kaj vse boš naredil. Če tehnično narediš vse pravilno - pravi trenutek odrineš, držiš kolo in ga lepo obrneš v smeri pristanka ter tako padeš na doskočišče, te niti ne zabije tako močno. Seveda pa moraš biti na kolesu nenehno dejaven, ne smeš čakati, da bo kolo naredilo vse namesto tebe.«
Letos so odskok na Velikem očku spremenili, naredili so malo zahtevnejšega. »Nisem ga še šel skočit, sezona je še dolga. Časa imam še do konca oktobra. To je prednost zrelosti - ko si malo starejši, se ti nikamor več ne mudi,« reče Gorazd in takoj za tem pove, da se mu zdaj že mudi. Na kolo, seveda.
G. Stražišar: ˝Mene od kolesarjenja vsak dan kaj boli, ampak če bolje pomislim, je tako že od 20.leta." Gorazd Suhadolnik