Delo, 13.10.04 – Amos Voron: Ti smučarji ne iščejo naključnih kamnov, ki samevajo sredi belih hribov, marveč strmine, kjer je kamnov v izobilju.
Začetki »kamnskija« segajo v osemdeseta leta, ko je šlo vse skupaj še bolj »za štos«, z letom 2000, ki sovpada z ustanovitvijo prve
ŠPORT / 3. POLČAS
Adrenalinski športi: smučanje po kamnih
Vratolomni spust po melišču
Ljubitelj alpskega smučanja še kako dobro prepozna zvok, ki ga povzroči kamen, če nanj zapelje s smučko, zvok, ki ga spremlja rahel pojemek hitrosti in občutek, kot da se je nekaj ostrega zarezalo naravnost v podplat smučarskega čevlja. In nič mu ne zagreni smučarskega užitka bolj, kakor nezaželen kamen sredi bele strmine. Obstajajo pa smučarji, ki počno natanko to: iščejo kamne, da bi se po njih spustili in počeli tisto, čemur sami pravijo »kamnski«.
Ti smučarji ne iščejo naključnih kamnov, ki samevajo sredi belih hribov, marveč strmine, kjer je kamnov v izobilju in kjer se je potrebno – kako nenavadno – izogibati ravno snegu. Za »kamnski« so zaradi dolžine nanosa grušča in peska ter velikega naklona najbolj primerna alpska melišča, seveda v obdobju, ko ni snega, se pravi od začetka pomladi pa vse do zime.
Janko Žagar, predsednik Kamnski selekcije Slovenija in eden pionirjev razvoja smučanja po meliščih pravi, da začetki »kamnskija« segajo v osemdeseta leta, ko je šlo vse skupaj še bolj »za štos«, z letom 2000, ki sovpada z ustanovitvijo prve neformalne »kamnski« organizacije pri nas, pa, kot dodaja, »gre zares«. Za zdaj še redki ljubitelji »kamnskija« želijo tovrstno smuko predstaviti javnosti in jo promovirati kot samostojno športno panogo, ki si z alpskim smučanjem sicer deli določene podobnosti (oprema), vendar se od njega tudi bistveno razlikuje (drugačni terenski pogoji, razlike v tehniki).
Kar se opreme tiče, je »kamnski« naravnost odličen reciklator odsluženih smuči, ki pozabljene samevajo v kleteh ali pa čakajo na naslednji odvoz kosovnega materiala. Stare rcjevke so zakon. Presenečeni boste, koliko zdržijo. Poznavalci trdijo, da plastika brez težav zdrži 40-50 spustov, kar pri tem športu še zdaleč ni malo. Ker je tehnika manj mehka kot pri alpskem smučanju, prehodi v zavoj pa bolj skokoviti in predvsem pogostejši, vse skupaj bolj kot na lagodno smučanje spominja na vratolomen in utrujajoč boj s kamnom. Že en sam spust po melišču, dolgem 300 metrov, je dovolj, da si, po Jankovih izkušnjah, »dober samo še za pir«.
Adrenalinski občutek, da si se znašel v docela osebnem spopadu s strmino, kjer so padci in odrgnine bolj pravilo kot izjema, sprošča nakopičeno energijo ter zbeza na plano potlačen bes in naravno agresijo. Nekatere zasvoji, druge odbije. Mnogi izkušeni alpski smučarji otrpnejo in ne vedo, kaj narediti, ko stojijo na vrhu melišča, zazrti navzdol v njegov 45-stopinjski naklon. Zanašanje na alpsko tehniko pri »kamnskiju« ne zaleže. Njeno poznavanje je vsekakor zelo dobrodošlo, vendar se alpska tehnika dobro obnese samo na mehkih sneženih pobočjih, medtem ko zahteva trdo, s kamni posuto melišče drugačen, sebi in svoji trdoti prikrojen pristop. Ta se odlikuje po svoji agresivni, brezkompromisni, a ne brezglavo zaletavi drži, kar izvajalcu »kamnskija« v drznem boju s kamnom omogoča kolikor toliko varen spust do vznožja melišča.
Kamnski selekcija Slovenije je 11. septembra letos na melišču nad Ljubeljem organizirala prvo domačo tekmo v »kamnskiju«. Med petnajstimi nastopajočimi je najboljši čas dosegel Andrej Koželj, ki je petdeset metrov dolgo progo, zakoličeno z desetimi vratci, prevozil v dobrih devetih sekundah. »Kamnski« zanesenjaki bodo, kot zatrjujejo, takšna neuradna državna prvenstva odslej prirejali vsako leto.
Amos Voron