AK Ravne - Jure K. Čokl: ... v Smeri Debelakove - Previdnost pri načrtovanju vremenskega vidika vzponov je vedno ključna.
Vendar kljub vsemu načrtovanju in previdnosti vremenu (še) ne gospodarimo in tako se včasih dogaja, da ima vreme povsem svoje načrte, ki se po navadi z našimi ne skladajo ravno najbolje.
Aleš Ogrin (AO Ljubljana-Matica), Juš Avguštin (AO Radovljica) in jaz smo obisk Smeri Debelakove načrtovali zelo previdno – pregledali smo urne vremenske karte, poskrbeli za časovno rezervo in na kraju samem preverjali, ali vremenu zaupati ali ne. Možnost neviht je bila napovedana po tretji uri popoldne, mi smo pod severno steno Velike Mojstrovke odšli tako zgodaj, da bi morali biti bili nazaj pri avtu najkasneje do štirinajste ure.
Pred vzponom nas je glede na videno čakal sončen dan z nekaj prijetnimi sapicami, zato smo z užitkom vstopili v klasično smer.
Užitki v lepih raztežajih so se vrstili eden za drugim. Smer ponuja konstantno težavnost v dobri skali in meni osebno se je v sončnem delu vzpona najbolj priljubila čudovita prva prečnica z izhodom navzgor. Plezanje je potekalo hitro in brez zapletov. Malo pred drugo prečnico pa je najprej močno zapihalo, od spodaj pa se je začela valiti gosta megla.
Pospešili smo plezanje, vendar nas je kmalu dosegla in malo pred drugo prečko nas je zajel dež. Najprej nič posebnega, nato pa se je ulilo in kmalu je bila stena povsem mokra. Veter ni pojenjal in tako je tudi temperatura padla za približno deset stopinj. Občutku mraza je izdatno pomagal tudi veter. Oblečeni smo seveda bili, brez primerne obleke se v visokogorje pač ne hodi, pa vendar – ko zebe, zebe.
Preplezali smo raztežaj od prečnice do detajla, ki je ocenjen s IV+, nekakšnega majhnega previsa z ne veliko oprimki. Ta sicer po mnenju nekaterih znancev zasluži nekoliko višjo oceno. Sam lahko povem, da je polit z obilnim dežjem vsekakor precej težji, ne pa pretežak.
Ko sem nekaj deset metrov nad njim naredil sidrišče, se je ponovno ulilo kot iz škafa. Aleš in Juš sta bila povsem premočena hitro pri meni in sledil je hiter raztežaj proti vrhu. Ko smo bili vsi skupaj pred zadnjim raztežajem in izstopnim kaminom, pa je počilo kot na sodni dan in z neba se je na nas ob spremljavi bliskanja vsula še sodra. Ker smo takoj ugotovili, da poka (pre)blizu nas, smo se odločili za kratko vedrenje ‘na varnem’, dokler se nevihta ne premakne stran. Nadaljevati na greben bi v tem primeru pomenilo preveliko tveganje.
Po slabe pol ure neprestanega bliskanja, grmenja, sodre in vetra se je nevihta nekoliko umirila in sklenili smo, da se lahko premaknemo naprej. Skala je bila povsem mokra, vendar sem imel srečo in zadnji raztežaj preplezal v zmernem dežju, med tem ko je Aleša in Juša znova ujel naliv in sta plezala v pravih potokih.
Izhodni kamin smo za vsak primer zaradi trenja (grozno težke vrvi zaradi vode) preplezali kot samostojni raztežaj in končno izstopili tik pod vrhom Velike Mojstrovke. Strinjali smo se, da je bila Mojstrovka tokrat še najbolj podobna Mordorju iz Gospodarja prstanov. Seveda pa se nismo pozabili zahvaliti gori, da je bila vendarle milostna do nas.
Kljub vremenskemu ‘rokenrolu’ smo smer preplezali varno in natančno, seveda pa zaradi razmer in dodatne previdnosti precej počasneje, kot bi jo sicer. Sestopili smo na Vršič, močan dež nas je spremljal vse do avtomobila. Vmes smo se javili tudi domačim, da ne bi po nepotrebnem sprožili preplaha. Moja Gozdna me je doma podučila, da se ‘v hribih to pač dogaja’. In se je.
In bilo je lepo, v vzponu smo kljub vsemu zelo uživali.