Marko Nabergoj predava v Vojkovem domu o vzponu na Aconcaguo
Marko Nabergoj
Aconcagua – vrh mojega hribovstva
Večer z diapozitivi, Vojkov dom Podnanos, sobota, 5. 11. 05 ob 19.30
Kraljica Andov ali tudi najvišji vrh Amerike z uradnim imenom Cerro Aconcagua (6962 m) se nahaja v Argentini. Njena glavna zanimivost in s tem tudi privlačnost je v tem, da je najvišji vrh tako južne kot tudi zahodne poloble ter višji od česarkoli izven centralne Azije. Skupina 11 izkušenih gornikov iz vse Slovenije se je januarja 2005 odpravila v Ande. Sedmim članom odprave je uspelo osvojiti vrh. (63,6 %), čeprav po uradni statistiki vrh doseže le okrog 10 % osvajalcev.
Na vrh je prišlo članov članov:
25. januarja Marko Nabergoj in Janez Mencinger;
28. januarja Anton Cedilnik, Janez Krek, Aleš Hojs, Simon Petrič in Janko Arh.
Vsi vzponi so bili opravljeni z višinskega tabora Nido de Condores.
Za aklimatizacijsko turo se je večina članov prve dni povzpela na Cerro Bonete, lahek, a zelo razgleden vrh nad baznim taborom (višina po GPS 5060 m).
Če zanemarimo običajne težave, so tri reči omembe vredne: en član je imel začetek pljučnega edema, en član je imel – vsaj tako kažejo trenutne preiskave – lažji infarkt, en član pa si je pri padcu nalomil kost leve noge. Vsi trije so bili prepeljani s helikopterjem iz baznega tabora v Puento del Inca in prva dva potem še z rešilnim avtom v bolnišnico v Mendozo (kjer pa sta bila le krajši čas na opazovanju), tretji pa je – zaradi pomanjkljive diagnoze zdravnika v bazi - dobil medicinsko oskrbo šele v domovini.
Utrinek iz dnevnika Marka Nabergoja z dneva ko mu je bilo dano uzreti svoj vrh:
Zbudil sem se ob treh ter se takoj začel razvajati s toplim čajem in napolitankami. Čeprav je bil na višinskem taboru Nido de Condores (5559 m) mraz hud, kar nekaj pod - 15 ° C me ni zeblo. Bil sem odlično aklimatiziran, dobro spočit in nadvse motiviran. Prepričan vase, vendar hkrati preudaren in pazljiv. Proti vrhu nas je odrinila šesterica; vsak po svoje, kakor smo v tistem trenutku vsak zase pač čutili. To je bilo možno ker normalna pot ni tehnično zahtevna, ni plezalnih detajlov, niti ledeniških razpok ali serakov pa tudi z orientacijskega vidika gora naj ne bi bila zahtevna. Do Berlina (5933 m) sem prišel v slabih dveh urah; pojedel sem energetsko tablico in pazil na dovolj zaužite tekočine. Čez zloglasno Traverzo močno piha a me ne zebe preveč, saj sem si nožne protektorje nadel že v šotoru, kar se mi je zdelo ključno. Medtem ko sem palice debelo uro vlekel za seboj, sem prste v rokavici stisnil v pest in vtaknem v žepe puhovke. Pred mrazom sem moral paziti predvsem na najbolj štrleče okončine, saj v ramena ni še nihče zmrznil. Z Kanaleto se začne mala Kalvarija – 400 zadnjih višinskih metrov, ko zreš vrh dejansko pa se načet od višine ne premakneš nikamor. Zaradi pomanjkanja kisika dajem velik poudarek kontroli dihanja; predvsem se trudim , da naredim kakšen popolni izdih, potem vakuum sam od sebe povleče zrak v pljuča. To je bil naš osmi dan na gori in lahko bi imel tudi vsega dovolj.Odlična šola krepitve volje in duha. Nekaj korakov pred vrhom, ko ga še ne vidim, le čutim, podoživljam vsa hrepenenja po gori, vsa odpovedovanja; spomin mi zajadra do mnogih prijateljev in naših skupnih poti , ki so me danes pripeljale na vrh.
Ne čutim posebnega zmagoslavja, ampak očiščenje, konec vsega napora. Privoščim si suhe slive in jabolčne krhlje; tek imam za to višino neverjeten. To je dobro, sem si rekel, saj bom energijo še kako potreboval pri spustu. Pod Kanaleto srečam prvega našega – Janka. Ugotovil je, da je pozen, zato se obrne. Nazaj grede iščeva smuči in nahrbtnik misleč, da jih je nekdo ukradel. Kasneje se je izkazalo, da jih je nekam založil. Sam jo mahnem po bližnjici proti Nidu; lepo ga vidim pod sabo, čeprav so razdalje ogromne. Nekje na sredi se spusti megla in tavam levo, desno, se spuščam po nekih težko prehodnih grapah in ne vem več kje sem. V glavi mi rojita dva neprijetna scenarija ali prisilno bivakiranje nekje nad 6000 m z neustrezno opremo ali celo nočna hoja kdo ve kam po teh brezkončnih prostranstvih. Strah me je. Že mislim izvleči piščalko in v obupu piskati na pomoč. Za trenutek je veter razpihal meglo in pokazal se je višinski tabor Nido, hitro izmerim azimut in mu sledim tudi kasneje ko me megla zopet objame. Rešen sem. V višinskem taboru sem pričakoval praznovanje a namesto tega dobim le Saša z znaki pljučnega edema. Vrh je v trenutku postal nepomemben, sedaj je šlo za življenje. Janko pricaplja za menoj brez smuči in revež je celo taval po mojih izgubljenih sledeh. Večeri se že in Janeza imamo še na gori le da ne vemo kje je, kajti po vseh pravilih bi se morala nekje srečati, kasneje sva ugotovila, da sva se srečala nekje na sredini Kanalete a se nisva prepoznala. Ob 22 uri, po preko 18 urah hoje; je le prilezel z gore popolnoma izmučen, dehidriran…