Dnevnik, 02.06.2004 - Helena Giacomelli: Bi se pognali na Vršič? Bi, ko bi že imeli dovolj kondicije za manj mukotrpno poganjanje pedal v strmino
Vrhovi Julijcev so še vedno zasneženi
Bi se pognali na Vršič? Bi, ko bi že imeli dovolj kondicije za manj mukotrpno poganjanje pedal v strmino
V katero koli smer si na petdnevnih počitnicah obrnil krmilo svojega kolesa ali usmeril pešpotni korak, so pritegovali pogled in vznemirjali hribovsko dušo visoki, še zasneženi vrhovi Julijcev. A ker veš, da bo vrata do njih odprlo šele poletje, si z obema rokama in nogama vzel Kranjski Gori tisto (in še malce več), kar ti ponuja na Turistični karti občine (1 : 30 000).
Dan prihoda, popoldne - na sprehodu čez s soncem obsijane, tihotne Peči (pot št. 10) v Podkoren in k Zelencem odpade še zadnji gram vsakdanjiških bremen.
Drugi dan - brezmadežno modro nebo in obetajoče toplo sonce vabita na kolo. Bi se pognali na Vršič? Bi, ko bi že imeli dovolj kondicije za manj mukotrpno poganjanje pedal v vršiško strmino in ko bi ceste ne zavzeli oglušujoči težkomotorniki ter avtomobilski turisti. Zato ostanemo raje v dolini - po urejeni kolesarski stezi na trasi nekdanje železniške proge se zapeljemo v Martuljek, se osvežimo v zelenju gozdne ceste do začetka poti na Martuljška slapova, ob vračanju prečimo znameniti most in se onstran njega spet utirimo na kolesarsko stezo. Po dobrem kilometru si, ker hočeš vsaj do Belce, vržen med motorni promet. Kaže pa, železniški most je namreč dobival nov tlak, da je nadaljevanje kolesarske poti v polnem teku.
Isti dan, popoldne - sprehod. Romanje v Tamar. Brez tega bi kranjskogorskemu oddihu nekaj manjkalo. Iz Planice (št. 9) po tekaški (sicer planinski) poti: sonce, zaplate snega, tišina, telohi, bučeč izvir Nadiže, nad teboj ljube gore (Mojstrovki, Travnik, Šite, Jalovec, Ponce)... lepota, ki napolni dušo, sprosti telo.
Tretji dan - še vedno jasno nebo. Seveda že veš, kam jo boš ubral v lahkih gojzarjih - po poti št. 2: na Galerše (gostišče Srnjak) in čez sončne, cvetoče, dišeče, samotne pašniške Robe, odprte pogledom, da moraš vsaj za hip posedeti na klopci, čeprav te še ne lovi sapa. Da pa se noge na rahlo nagubani stezi le ne bi preveč polenile, čez čas poskoči navzgor, se nato spet odpočivajoče vije skozi gozd, ti podkuri še v klancu na Jurežev graben in se onstran kmetije izvije na plano do Srednjega vrha. Vrnitev - mimo kapelice navzdol (št. 5) ob Savi in skozi Čičare.
Četrti dan - znova natakneš gojzarje, vržeš nahrbtnik čez rame in greš: mimo Jasne čez Tofov graben (št. 1) na Jesenje in k (št. 6) Spodnjemu Martuljškemu slapu. Široka gozdna pot (ko predihaš asfaltni klanec) je kot umerjena za sprehajalne duše, a lahkomiselnim izletnikom, ki bi se nanjo podali kar v supergah, bi se slabo pisalo na prehodu (kjer se zoži) v Tofov graben in tudi na stezi k slapu.
Nekako pol ure pred Jasenjem ti vzneseno razpoloženje pokvari grda packa, tako rekoč rana v naravi: novozgrajena gozdna cesta, ki je prekrila tudi del planinske stezice. Pač, davek novim časom, pomisliš grenko. Po dveh debelih urah stopiš na Jasenje. Odložiš nahrbtnik, sedeš na klopco pred Brunarico pri Ingotu in si ves samo tam: na zeleni jasi z modrimi zaspančki in napol odprtimi rumenimi pogačicami, z drzno Martuljško skupino pred očmi (in v srcu).
Navzdol do slapa gre lahkotno, ob njegovih koritih previdno: ko hodiš, se ne oziraj naokrog, ko se razgleduješ, ne hodi, ampak postoj in uživaj.
Peti dan - poženeš dvokolesnega konjička na raziskovalni potep proti Mangrtskim (Belopeškim) jezerom: po kolesarski poti skozi Rateče (romantične v jutranjem prebujanju) in čez mejni prehod v Italijo ter za prvo hišo (po nasvetu domačina) levo na makadamsko cesto. Ta pa se, globlje ko ponika v gozd in višje ko grize v breg, spreminja v šodrasto grapo, da jo na prvem odcepu ubereš navzdol proti glavni cesti. In glej, ob njej urejena kolesarska steza proti Beli peči. Če bi ji sledil, bi izgubil višino, zato ostaneš na stranski cesti, lagodno vzpenjajoč se mimo kmetij do izteka na asfalt. A ti strm vzpon do Spodnjega jezera ne uide. Do Zgornjega nato le še toboganski preval in... čas za počitek. Za razmišljanje: lepo je ob jezeru s pogledom na Mangrt, a lepa je bila tudi pot.
Helena Giacomelli