Knjigarna »Libris« Koper: Delo Bojana Pavletiča predstavil Lojze Abram 7. oktobra 2009 ob 19. uri
Predstavitev knjige »Vrhovi v megli« profesorja Bojana Pavletiča, plodnega oblikovalca uspešne zamejske športne dejavnosti, a tudi prodornega in vestnega zapisovalca zamejskih pomembnih športnih, kulturnih in zgodovinskih dogajanj mi je v nekakšno dolžnost, kot urednik njegove zadnje stvaritve.
Prijatelja in bivšega kolego prof. Bojana Pavletiča, ni več med nami. Iz naše srede. nam ga je iztrgala kruta, neozdravljiva bolezen.
Kot bivši predsednik SPDT, čutim zato potrebo, da predstavim. avtorja teh občutenih, osebnih doživetij, kot tenkočutnega zapisovalca izpovedi opisanih osebnosti, ki jih je srečeval na svojih poteh po odročnih gorskih stezah naših Julijcev in primorskih gora. Pavletič je mojstrsko opisal tiste izpovedi sogovornikov, ki so v blagodejni samoti in tišini veličastne gorske prirode, privrele iz srca, iz dna duše, v obujanju spominov in skritih, več desetletij zatajenih, večkrat zagrenjenih misli in podoživljanj usodnih življenjskih doživetij in izkušenj.
Vse te pripovedi je Pavletič, morda sluteč, da se mu življenjska nit izteka, spravil na papir in v skladu s svojo navezanostjo na SPDT, kateremu je v vseh povojnih letih posvetil veliko svojih energij in pobud, upoštevajoč, da gre za planinsko tematiko, izrazil ponižno željo, da bi ti kratki spomini prišli v javnost pod okriljem in z založniško podporo SPDT
Spominov je bilo za nekaj tipkanih listov, ki niso dajali vtisa o njih človeške in zgodovinske pomembnosti in globine Pri Planinskem društvu so me vprašali za nasvet in mi izročili tipkopis. Prebral sem ga v eni sapi in v tekočem in preprostem pripovedovanju avtorja podoživljal tiste izpovedi opisanih osebnosti, ki sem jih bil tudi osebno poznal, kot tudi njihove življenjske uporniške zgodbe.
Bil sem za to, da je treba Pavletičeve zapise objaviti in posredovati širši javnosti, zlasti mladim v poduk in obuditev spomina na tiste težke in tragične trenutke naše skupnosti, ki so jih podoživljali opisani ljudje in da knjigo založi in izda SPDT.
Sledil je pogovor predstanikov SPDT z avtorjem, ki je bil vesel naše odločitve in je zato obljubil še dva izpovedna sestavka, ki naj bi ju moral še pregledati, izpiliti in dopolniti ter pripraviti za tisk. V naslednjih tednih sem se lotil zbiranja slikovnega materiala in osvojil zamisel prof. Miloša Tula, kateremu sem omenil Pavletičevo delo in željo. Tul se je ponudil, skupaj s prof. Borisom Grgičem, da pozoveta slovenske dijake, naj bi v poklon priljubljenemu profesorju telovadbe in športniku Pavletiču in v priznanje njegovemu pedagoškemu delu, prispevali nekaj slikovnega materiala za obogatitev knjige. Nastalo je tako bogato slikovno gradivo, ki so ga dijaki multimedijsko oblikovali, kar mi je omogočilo, da sem, tudi s fotografijami iz društvenega in zasebnih arhivov, iz sorazmerno skromnega teksta izoblikoval preko sto strani zajetno knjižico.
Težave pa so nastale, ko je moral avtor v bolnico in ni še izročil preostalega, obljubljenega materiala. Po daljšem času in večkratnem spraševanju sem vendarle dobil še preostalo, vendar ne dveh sestavkov, temveč samo enega, tistega o Nanosu, ki ga je bilo treba še dodatno slikovno opremiti.
Knjiga, za katero je naslov izbral avtor sam in ima pomembno poanto, je izšla decembra lani. Široko občinstvo jo je ugodno in z zanimanjem sprejelo že na dan izida na društveni družabni prireditvi, uradna predtavitev pa je bila šele v prvih dneh marca v tržaškem Narodnem domu, v veliko zadovoljstvo in zadoščenje avtorja, ki je bil navdušen nad izgledom same knjige in bogate opreme, in se čudil, da nam je uspelo vsebinsko in estetsko takole ovrednotiti tistih nekaj tipkanih listov,
V Narodnem domu sem imel zadnje srečanje z Bojanom Pavletičem . Nekaj dni kasneje je bil spet v bolnici. Načrti za propagiranje knjige, Pavletičev labodji spev slovenski zgodovinski, kulturni in športni obstojnosti v zamejstvu, so se izničili, zato me tembolj veseli današnja predstavitv v Kopru, ki naj pomembno ovrednoti Pavletičevo delo tudi v slovenski javnosti domovine.
Odšel je tiho, skoraj neopazno.Za vedno se je poslovil, brez hrupa, tiho, dostojno in zasebno, kot je bila brez hrupa, dostojna, zasebna in delovno bogata vsa njegova življenjska pot. In s seboj je odnesel tudi tisto zadnjo, morda nedokončano pripoved, ki naj bi še bogatila strani njegovih »Vrhov v megli«.
Lojze Abram
Prebral na predstavitvi. Ni šlo v tisk