Silvo Baznik: Le kako bi človek preskočil razdalje in s tem prihranil marsikatero uro vožnje od doma do izhodišča planinske ture.
Žal ali pa na srečo to še ne gre in je bilo potrebno zgodaj vstati, da sem malce čez šesto uro na parkirišču na Ljubelju. Od tu naprej me pot pelje čez pobočje nekdanjega smučišča na višje ležečo pomožno cesto. Srečujem prve pohodnike in tik pod Zelenico iz gozda stopi mož, ki je skočil iz koče na ogled za pot preko Ljubeljščice. S skupino je prespal v koči in bodo šli na Stol. Ko ga pobaram, da je peta ura prava ura za odhod iz koče, mi pravi, da bi to bilo lepo a je dogovorjen odhod ob sedmi uri. Vsak ima svoj prav, si rečem in mu zaželim srečno, ko stopim mimo koče, kjer se planinci odpravljajo na turo.
Stopim na markirano pot preko travnika v gozd in stopam mirno ter si ogledujem številno cvetje. Tako hitro prispem do odcepa za Suho ruševje, kjer ni več markacij a lepo očiščena pot skozi ruševje polepša jutro. Hvala gornikom, ki se trudijo narediti lepe in prehodne stezice in poti. Kako je sedaj vse drugače kot pozimi, ko sneg prekrije ruševje in zapolni marsikatero luknjo in vrtačico. Počasi se vzpenjam in na levi zrem v melišča vzhodnega pobočja Vrtače. Ko prispem do majhne piramide kamenja, vem, da je tu odcep. Zapustim stezico in se pričenjam vzpenjati na melišča. Sonce greje a na nebu se pojavljajo prvi oblaki, ki bodo omilili moč sonca. Čas je, da gre čelada na glavo. Lansko leto so mimo mene frčala kamenja, ki so jih sprožili gamsi visoko nad menoj. To je tudi vzrok, da danes nosim čelado. Povzpnem se na jugovzhodni greben gore in občudujem okoliške gore in Zelenico pod menoj. Sedaj bo treba paziti na vsak korak in iščoč odtise predhodnikov v grebenu počasi stopam dalje. Kdor ima smisel za orientacijo in sledenje, mu vzpon po tem grebenu ne bo predstavljal večjega problema. Z mislimi sem pri preminulem prijatelju, s katerim sem pred leti ubiral isto pot a danes sam v tišini gore nadaljujem svojo pot. Malce je potrebno poprijeti za skalo, se dvigniti in spustiti, preko naslednje stopnje v naslednjo grapo, po njej na vidni vrh, ki ni vrh in zopet naprej. Naredim nekaj možicev, ki bodo prav prišli naslednjim pohodnikom. Gamsov danes ni od nikoder a kljub temu čelada ostane na svojem mestu. Tako minevajo minute in tudi ura ali dve, dokler le ne zagledam predvrh gore. Nanj se z veseljem povzpnem in si privoščim odmor z okrepčilom po dobrih treh urah hoda.
Na sosednem vrhu z ogromnim cepinom in pletenico že stoji možak, ki je kot kaže tekel po markirani poti a tudi prva pohodnika sta tik pod vrhom. Tišine ni več a to me ne moti. Svoj mir sem imel do vrha in to je dovolj. Nebo polnijo oblaki in nad Stolom je že prevladala senca. Bo treba na pot, si rečem, oprtam nahrbtnik in stopim do skrinjice in cepina na sosednjem vrhu. Še spominska fotografija in grem po markirani poti na zahod. Sprva po vršnem grebenu, nato pa nižje in nižje dokler ne pridem do razcepa za spodnjo pot, ki me pripelje pod Srednji vrh. To je tisti lepi razglednik, ki je dosegljiv vsakemu, ki pride na Smokuško planino. Tudi tu so marljive roka odstranile ruševje in speljale bolj varno pot na vrh. Na vrhu počijem, naredim nekaj panoramskih posnetkov in je kaj videti, od Stola do Vrtače vse do Triangla nad Zelenico, Begunjščico in Blejsko jezero. Žal vidljivost ni najboljša in nad jezerom in okolico je soparna meglica. Bo pa naslednjič bolje. Stopim še na sosednji vrh Srednjega vrha, da naredim še nekaj posnetkov in nato se spustim navzdol. Srečam starejša pohodnika, ki prav tako želita na razglednik. Nekaj besed in gremo vsak po svoje. Kmalu sem na sedelcu in spustim se proti Smokuški planini, od koder me pot peje proti Zelenici. Sedaj srečujem že več planincev vse do Zelenice.
Krog je sklenjen in po isti poti kot zjutraj a v drugi smeri se vračam na Ljubelj, od koder me cesta popelje v domači kraj.