Polet, Poletov potep - Janez Mihovec: Včasih nas zamika, da bi šli v gore prav zaradi lepih razgledov. Takrat se ne sme iti na kakšno lepo goro, kot na primer Špik, Škrlatico ali Stenar.
Prav nasprotno, povzpeti se je treba na sosednjo, morda manj ugledno in lepo goro. Goro s katere je lep razgled. Takrat brez težav pridemo na svoj račun. Takšne gore so le redko obiskane in na njih vlada samota. Julijske Alpe so v lepih poletnih dnevih zelo oblegane, a tudi tu najdemo še samotne kotičke. Zanje kolone, ki jurišajo na Triglav na srečo še niso slišale. Lepote, ki jih tu najdemo so navadno še lepše kot drugod, da bi pa koga srečali pa se tudi ni kaj dosti za bati.
Le malokdo zaide v pobočja Slemena, vršaca z 2076 metri višine, ki se pogumno pne v Martuljkovi skupini. V Mojstrani se je pri hidroelektrarni, ob vstopu v dolino Vrata treba zagrizti na desno v strmino. Pot je prav nesramno strma in večji del leta pokrita z listjem. Napredovanje je naporno in vse skupaj poteka po gostem gozdu, kjer pravzaprav ni pravega razgleda. Prav vse pa se spremeni, ko dosežemo na višini l462 metrov Vrtaško planino. V lepem sončnem dnevu nudi planina rajsko podobo. Nekdaj pastirski stan je predelan v planinsko kočo. Na planini še vedno pasejo živino in za potešitev njihove žeje nekaj deset metrov stran stoji kal, kjer se napajala živina.
Tisto kar pritegne so meter visoke suhe trave iz prejšnih let, ki se rahlo majejo v vetriču in pa stoletne smreke, ki so čez in čez prerasle z lišaji. Svet postane nad kočo vedno bolj divji. Prav kmalu za kočo je treba prav posebno popaziti, da ti ne uide pot, ki vodi ves čas na levo. Lep čas gre tako po gozdu, potem pa se po pol ure hoje ob nekem ovinku zgodi čudež. Kot na dlani se pokaže celotna Martuljkova skupina v svoji najlepši luči. Do vrha je z Vrtaške planine uro hoda in pokrajina postaja lepša in lepša. Sleme je najbolj vzhodna gora skupine in pogled proti zahodu in severu pokaže mogočna severna ostenja gora z nenavadnimi imeni: Stenar,Vrh nad Možici, Kukova špica, Škrnatarica, Dovški križ in Špik. Severna stena poslednjega se kaže v profilu in v prav nenavadni podobi poševno nagnjene deske.
Povratek: Po lovski steni se lahko spustimo naravnost v dolino Vrat ali pa se vrnemo po isti poti. Ta je kot ponavadi precej lažja kot vzpon. Po gostem listju se odričamo v dolino in v mislih nam ostane le eno: da bi se lahko čimprej vrnili.
Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Hrušica in cesti naprej sledimo v smeri Kranjske Gore. Le malo pred vasjo Dovje pa se z glavne ceste v levo odcepi cesta, ki pelje v Mojstrano (Vrata, Kot in Krmo). Cesti naprej sledimo v smeri doline Vrata in se po njej peljemo le kratek čas, saj bomo kmalu ob cesti zagledali planinske smerokaze za Vrtaško planino. Parkiramo na parkirišču ob cesti, ki se nahaja nekaj metrov naprej.
S parkirišča se spustimo po cesti nekaj metrov navzdol, kjer nas kažipot usmeri na široko peš pot. Pot se sprva zmerno vzpenja in nas v nekaj minutah pripelje na razpotje, kjer nadaljujemo naravnost (desno vodi pot na razgledno točko Grančišče). Pot kmalu za tem preči krajši blaten del poti, se za tem obrne levo in se nato vse strmeje vzpenja. Pot naprej je strma in poteka po gozdu.
Po uri in pol hoje strmina popusti, pot pa preide na plazovita pobočja. Sledi prečenje široke in z ograjo varovane umetne police (ograja je namenjena varovanju živine), s katere se nam odpre lep pogled na okoliške vrhove. Pot se nato za nekaj časa vrne v gozd in se spet strmeje vzpne. Nekoliko višje strmina popusti, prečimo pašno ograjo in v nekaj nadaljnjih minutah hoje stopimo na Vrtaško planino, kjer na desni strani zagledamo pastirski stan, ki je opremljen z zasilnim bivakom na podstrešju hiše.
Pot naprej se vzpne čez travnik in se za tem obrne ostro v levo in preide v gozd. Pot skozi gozd se zmerno vzpenja in nas po 20 minutah hoje od planine pripelje na večjo jaso katero pa le prečimo. Pot se nato vrne v gozd, le ta pa postaja vse redkejši. Pot, ki je nato razmeroma zložna, pa nas čez čas pripelje na lepo razgledno točko s katere se nam odpre lep razgled.
Sledi krajši spust in nato nekaj prečenja z rahlim vzponom do velikega travnatega pobočja pod Vrtaškim vrhom, kjer se nam priključi nemarkirana pot od slapa Peričnik. Pot se nato obrne rahlo v desno in se naprej zložno vzpenja čez travnik. Nekoliko višje pot s travnatih pobočij preide v pas rušja in se začne strmeje vzpenjati. Z zmerno strme poti, ki jo obdaja pas redkega macesnovega gozda pa se nam odpre pogled proti Slemenu (2077m). Sicer markirana pot pa se začne postopoma izgubljati, a v lepem vremenu orientacija ni težavna. Pot se nato spet strmeje vzpne n nas pripelje na greben, kjer pred seboj zagledamo Špik in Kukovo špico. Nadaljujemo levo (desno Drobeče Sleme) in sledimo razgledni grebenski poti, ki nas po 10 minutah nadaljnje hoje pripelje na razgleden vrh.
Janez Mihovec