Dnevnik - Domen Caharijas: Hrumenje motorne žage je sekalo jutranji mir v Trnovem, ko so na skrajnem zahodnem robu dvorišča Plečnikove hiše padale prve breze. Visoko v nebo so segale, preden se jih je po naročilu ljubljanske mestne občine lotil ... ... ni vrtnar ali gozdar. Je alpinist, ki si kruh služi z višinskimi deli.

	Ko si je Matevž pripravil sidrišče, je zapela žaga  ... (Foto: Luka Cjuha)

Hrumenje motorne žage je sekalo jutranji mir v Trnovem, ko so na skrajnem zahodnem robu dvorišča Plečnikove hiše padale prve breze. Visoko v nebo so segale, preden se jih je po naročilu ljubljanske mestne občine lotil Blaž Ortar. Ker so bila drevesa blizu novozgrajenih blokov, žage ni bilo mogoče preprosto usmeriti v temelje visokorasle rastline, ki je verjetno preživela italijansko okupacijo Ljubljane, ne pa tudi novih sosedov. Če bi namreč le pripravili bridko smrt visokoraslemu drevesu, ne bi klicali Blaža Ortarja, saj Ortar ni vrtnar ali gozdar. Je alpinist, ki si kruh služi z višinskimi deli.

Z vsem tistim torej, kar vključuje obvezno odsotnost vrtoglavice, znanje uporabe vrvi in karabinov, če se omejim le na najbolj očitno. Potem je treba namreč znati vihteti tudi čopiče, usmerjati motorno žago, uporabljati varilni aparat, vrtalni stroj ... "Tole z vrtalnim strojem je sploh zanimiva zadeva," se razživi Blaž, medtem ko njegov višinski pajdaš Matevž Jerman visoko nad nami, približno v višini strehe novozgrajenega bloka - verjetnega krvnika trnovskih dreves - zapenja pleten kabel, ki mu ga z dolgo mehansko roko moli žerjavist, okoli veje, ki jo čaka amputacija od na smrt obsojenega drevesa. Medtem ko si Matevž pripravlja sidrišče, Blaž nadaljuje: "Ko visiš na štriku, seveda nimaš opore, od katere bi se odrival in sveder potiskal v steno. Po načelu preproste akcije in reakcije me stena odriva z isto silo, ko skušam vanjo zariti sveder, zato si najprej zvrtamo majhno luknjico, in se preko nje vpnemo v steno. Šele nato pride velik sveder in pravo delo," med hrupom motorke razlaga Blaž. Po stroki je sicer gradbenik, zato lesk v očeh, ko govori o bormašini... Z višinskimi deli se je začel ukvarjati v študijskih letih, ker pa ga je tako gradbeništvo kot delo na višini zelo veselilo - tako o sebi piše na svoji spletni strani -, je oboje združil in ustanovil svoje podjetje.

Zobje stihlove motorke se zarivajo vedno globlje skozi letnice breze in veja dokaj hitro popusti pod argumentom ostre verige. Avtodvigalo - najeto, to je strošek, ki ga mora Ortar upoštevati, ko postavlja ceno - ponese z dolgo roko kos nekoč visoke lepotice na tla, kjer ga bosta "partnerja v zločinu" še nekoliko razžagala, da bo odvoz čim lažji. Matevž se iz sidrišča "abzajla" na trda tla, nato pa iz sidrišča kar s tal potegne za sabo še vrv. Alpinistično znanje...

"Ampak motorke se pa nisi učil uporabljati na alpinističnem tečaju," skušam nekoliko zbosti Blaža.

"Ne, sem pa otroštvo preživel na kmetiji pri dedku in žaganje je le ena izmed kmetijskih spretnosti, ki jih obvladam," pravi. Njegov kolega Matevž, ki ni imel sreče, da bi otroštvo preživljal v ruralnem okolju, ležal na travi v družbi lune in zvezd in se iz prve roke učil žaganja in sekanja, prizna, da si pomaga kar z gozdarskim priročnikom, kjer so precej podrobno opisane metode žaganja klinov na drevesih, da ta padejo približno tja, kamor jih želi položiti gozdarska roka. "Pa saj ni tak kunšt," pribije.

Verjetno je res lažje položiti drevo kot stene v pogorju Daulagirija, kjer je Matevž plezal pred tremi leti. Tudi Ortar ima za sabo nekaj več kot 7000 metrov visoki Nun v indijski Himalaji. Izkušena alpinista torej.

Ali so dela na višini nuja, tlaka, s katero si plezalci zagotovijo sredstva, da lahko v prostem času plezajo povsod tam, kjer potrebujejo za plezanje kaj več kot bencin za katrco, škatlo čokolina, štrik in karabine, ali morda sanjska služba, saj počnejo preprosto to, kar najbolje znajo in kar imajo radi? "To je povezano eno z drugim. Fino je, da lahko delaš v naravi, ki jo imam rad, in uporabiš znanja, ki jih dobiš pri plezanju. Res pa je tudi, da večina teh del ne zahteva posebno izurjenega alpinista. Potrebuješ nekaj osnovnega znanja gibanja po strmem terenu in osnove vrvne tehnike, ob tem pa seveda znanje o tem, kaj počneš na višini," je skromen Zoran Radetič - Zok, alpinist in lastnik podjetja Feniks iz Tržiča. Pa Zok ni vsakdanji alpinist. Pokojni Pavle Kozjek je zanj rekel, da je "verjetno edini plezalec na svetu, ki lahko prepleza smer težavnostne stopnje 7a tudi z več kot 90 kg opreme na sebi." Resda sta bila plezalna kolega, a s takšno hvalo se v svetu alpinizma ne razmetava. "Kot alpinist imaš dobro vrvno tehniko in se znaš dobro gibati, ni pa rečeno, da je dober alpinist zanesljivo tudi dober višinski delavec. Tako kot pri plezanju je tudi pri delu na višini dobrodošla zdrava pamet," zadene klin naravnost na glavo Radetič.

"V tujini so za delo na višini, kjer se uporablja vrvna tehnika, ornk izpiti, pri nas je vse bolj po domače," pravi Blaž Ortar. Trenutno je na trgu tak položaj, da na razpisih odloča predvsem cena, ne toliko plezalno-višinske sposobnosti ekip, ki na razpisih sodelujejo. "Morda sta imela v preteklosti nekaj prednosti Pavle Kozjek in Humar, jaz pa nisem bil nikoli taka medijska zvezda, da bi lahko posle dobival na osnovi svojega slovesa," pravi Radetič in dodaja, da na javnih razpisih ne igra sloves nobene vloge, odloča le gospod evro. Zgodi se, da posle dobijo tudi taki, ki znajo komaj hoditi po asfaltu, pa potem za izvedbo pač poiščejo nekoga, ki ta posel obvlada.

"Če posel sklepaš osebno, je zadeva drugačna," doda. In še nekaj je temeljna razlika med danes in včeraj. Včasih so imeli alpinisti svoje poklice in so čiščenje oken na redkih steklenih stolpnicah ali popravilo antene na stolpu na gospodarskem razstavišču jemali bolj kot zabavo, trening in možnost dodatne žepnine. Danes ima večina alpinistov, ki se ukvarjajo z višinskimi deli, svoje espeje in od vrtanja lukenj v beton, žaganja vej visoko nad tlemi ali barvanja daljnovodnih stebrov živijo. Ne sicer vsi. "Ker je treba zbrati kar precej denarja za odpravo, se nekateri matramo tudi z višinskimi deli. Visenje na štrikih za tiste nujno potrebne dolarje je seveda zelo mukotrpna zadeva. Je pa zaenkrat bolj zagotovo kakor sponzorji," je bilo tako moč prebrati kakšnih 7 let nazaj na blogu majhne odprave v Peru. Danes na trgu ni popuščanja, ko se je treba boriti za posel in prostor za občasne nabiralce cekinov za odprave se je skorajda zaprl...

Medtem ko se je Trnovo prebujalo ob zvokih motorke, je Blaž razlagal, da so višinci kot sladoledarji - da morajo v toplih mesecih zaslužiti za vse leto, saj pozimi zanje ni posla. "Včasih je bilo več denarja v tem poslu. Danes pa je, saj vem da zveni oguljeno, kriza, pa še konkurenca je nora. Ne le domača, sem prihajajo tudi Madžari in Slovaki s praktično dumpinškimi cenami," se kar razburi Blaž Ortar. "Včasih je to prijateljstvo iz hribov v pomoč, včasih je to ovira. Niso vsi plezalni prijatelji nujno tudi prijazni konkurenti na trgu, s katerimi je mogoč dogovor. Velikokrat gredo na nož," pojasni kruto realnost preživetja na trgu Radetič, ki te dni nad Hrastnikom utrjuje brežino nad cesto in upa, da bo projekt končal do prvomajskih praznikov. Takrat je namreč tradicionalno čas za Paklenico...

In ko smo že pri peklu: "Daljnovodi so huda zadeva. Barva, ki ti teče za rokave, šprica v oči, vročina, pa drsi na tistem železju, da ne govorim o tem, da je velikokrat polovica daljnovoda pod napetostjo, ti si pa vpet na drugi polovici. Hej, ampak denar je denar," se nasmehne Blaž in hitro doda, da elektropodjetje večino dela opravi kar samo, le občasno potrebujejo koga "od zunaj". Joško Kravanja, vodja vzdrževanja na centru vzdrževanja Nova Gorica, ki, kot nazorno pove ime, skrbi za brezhibnost daljnovodov na območju Gorice, se ne strinja povsem. Medtem ko stojiva pod izključenim 110-kilovoltnim daljnovodom Gorica - Avče, razlaga, da stebre daljnovoda barvajo mojstri podjetja iz Celja in ne morda mojstri Elesa. Daljnovod tudi ni vedno povsem izključen. "Včasih ne dobimo dovoljenja, da bi izključili kar ves daljnovod, takrat pač izključimo le eno polovico, delo pa poteka na drugi," pravi Kravanja. Da se ne bi kdo zmotil - z elektriko se pač ne gre igrati -, označijo strani na stebru z zeleno in rdečo zastavico. Težav z razumevanjem tega mednarodnega znaka nima nihče.

Na Banjski planoti se v prijetnem pomladnem soncu razkriva pekel barvanja daljnovodnih stebrov. Barva je gosta, kontrola rigorozna. "Če med kontrolo opravljenega dela ugotovimo, da je kje premaz pretanek ali da je kakšen del izpuščen, delo seveda reklamiramo. Za delavce je to malce nerodno, ker morajo potem sami popraviti slabo opravljeno delo, saj vodijo natančne dnevnike, katere stebre je kdo obdeloval. Šef jim da samo avto in barvo, plača pa jim za ta dan ne," razlaga Kravanja. Z lahkoto si predstavljam, kako je tik pred iztekom delovnega časa napol viseti na vrvi in paziti, da je premaz ravno prav debel, da ne bo treba še enkrat med žice daljnovoda... Ležeč na trebuhu eden izmed delavcev barva spodnjo stran "roke", na koncu katere so obešene žice. Da je neko delo okvalificirano kot delo na višini, zadostujeta dva metra nad materjo zemljo ali meter nad vodo. Fantje so v bližini Kanalskega vrha čepeli kakšnih 12 metrov visoko in nanašali zaščitno barvo na pocinkano jekleno konstrukcijo. Med njimi ni bilo alpinistov. Ko jih tako opazuješ, majhne postave na veliki konstrukciji, pomisliš, da človek za kaj takega resnično bolj kot znanja - hej, čopič zna vihteti vsak - potrebuje - jajca. In absolutno nobenega strahu pred višino.

A je v zadnjih letih kdo padel s teh stebrov, vprašam Joška Kravanjo. Po kratkem premisleku pove, da je lani z enega izmed stebrov padel Avstrijec. "Zanimiva štorija je to. Iz žepa je potegnil mobitel, da pač malo poklepeta med počitkom, se naslonil nazaj in z osmih metrov padel na tla. Menda je mislil, da je privezan, pa ni bil," pove vodja vzdrževanja. Ko ga gledam s tistim izrazom na obrazu, ko se mešata skoraj patološka želja slišati podrobnosti in zgrožen izraz ob misli na neprostovoljni polet z osmih metrov, me pomiri: "Ah, nič mu ni bilo. Mislim, da si je le zlomil roko..." reče in nadaljuje z opisom novih lestev na stebrih, ki imajo v sredini poseben žlebiček, na katerega je delavec pripet na tak način, da se mu ni treba na vsakem stiku prepenjati...

Pomlad je z višinci precej prizanesljiva, pravzaprav kar dobrohotna. Prvi bodo dobili zdravo rjavo barvo, zebe jih ne, dežja ni... A prišlo bo poletje s svojo vročino, soparo in nevihtami. Na višini običajno ni sence, kamor bi se človek skril, potem pa je tu še prav posebna poslastica: čiščenje notranjosti silosov. V njih ne le, da temperatura rada poskoči proti 50 stopinjam, v njih rado zmanjkuje tudi zraka...

Delo na višini, kjer je delavec pripet samo z varnostnim pasom, sicer šteje za nevarno dejavnost, kot je opredeljena v obligacijskem zakoniku. Kljub temu je izobraževanje delavcev, ki jih samo štrik ločuje od zanesljive smrti, izjemno pomanjkljivo. Običajno delodajalci delavcev ne teoretično ne praktično ne usposobijo za uporabo varnostnega pasu, strokovnega izpita za to dejavnost pa tako ni. Anthron, podjetje iz Izole, je eno izmed tistih, ki se ukvarjajo z izobraževanjem delavcev na višini. "Na naše tečaje se na eni strani prijavljajo predvsem večja podjetja z večjo količino delavcev, ki redno ali občasno delajo na višini ter na drugi strani podjetja, ki so specifično orientirana zgolj na storitve, pri katerih je potrebno znanje iz gibanja na višini ali celo samo posamezen segment te danes že dokaj razvejane delavne panoge," pravijo pri Anthronu, kjer tečajnike poučijo o poznavanju osebne varovalne opreme, o načinih varovanja pri različnih oblikah dela na višini, osnovah vrvnih tehnik, reševanju s fiksnih varovalnih sistemov... in jim na koncu izdajo certifikat, ki zadostuje pogojem opravljanja dela na višini v Sloveniji po slovenski zakonodaji. A ker je pri nas nadzor nad tem, kdo opravlja delo na višini, resnično slab, tudi certifikati ne pomagajo kaj dosti.

Samo za ilustracijo: leta 2010 se je v Sloveniji zgodilo 22 delovnih nesreč, v katerih je delavec umrl. Največ se jih zgodilo na področju gradbeništva, najpogostejši vzrok pa je bil - padec z višine. A po neuradnih podatkih med smrtnimi žrtvami ni bilo vrvarjev...

Domen Caharijas