Večer, Okolje in družba - Marjeta Keršič Svetel: Pešhoja je najbolj naraven način premikanja človeka po pokrajini. Pa ne samo premikanja po pokrajini, ampak tudi doživljanja in razumevanja pokrajine.
Pri pešačenju zares doživljamo pokrajino s telesom in duhom, z vsemi čuti. Občutek strmine, prestopanje korenin, vonj po drevju, napor ... vse je iz neštetih kamenčkov sestavljen mozaik, ki se v naših mislih izoblikuje v nepozaben odnos do prostora, območja, ki smo ga prehodili. In ta odnos z vsemi miselnimi vzorci, ki so z njim povezani, je pri pešačenju povsem drugačen, kot če se skozi pokrajino peljemo za avtom ali z žičnico. Ali s kolesom.
Pešpoti in steze so v pokrajini zelo dragocena dediščina. So snovno pričevanje o tem, kakšen odnos do sveta so imeli rodovi ljudi, ki so po teh stezah in poteh pešačili. Vsaka steza ima svoje zgodbe o tem, zakaj vodi prav tam, kjer je uhojena, s kakšnimi razlogi so jo uhodili, kdo je hodil po njej, kakšne vrednote je imel, česa se je bal in kaj je cenil. Steze in poti so kot zapis starodavnih modrosti. Zapis, ki ni le mrtva črka na papirju, ampak omogoča tistemu, ki po stezi hodi, da duhovno dediščino nekega prostora tudi sam podoživlja. Še posebno, če lahko snovno dediščino, ki jo predstavlja pot, poveže še s poznavanjem nesnovne dediščine - torej izročil, znanj, predstav, šeg. Pešpoti in steze so povezane z neštetimi starimi ledinskimi imeni, ki imajo smisel samo za tistega, ki pozna izkušnjo pešačenja po območju. Navadno žal ta imena niso zapisana na zemljevidih, ampak so del ustnega izročila. Sapna steza, Počivalnik ...
Stare pešpoti in steze niso nastale na risalni mizi arhitektov, ampak v dobesednem, fizičnem sožitju narave in človeka: niso ravne, niso rezultat strojev in ravnila, ampak milijonov korakov skozi čas, od katerih je bil prav vsak rezultat trenutnega odnosa med človekom in naravo. Prastare steze se držijo prav enake fraktalne geometrije kot korenine dreves, struge potokov, oblaki ali človekov krvni obtok ...
Steze in pešpoti, ti pričevalci o časih, ko še ni bilo avtomobilov in traktorjev in so ljudje še razumeli svoje naravno okolje, izginjajo. Spreminjajo se v ceste - ali pa jih prerašča grmovje in gozd. Izginjajo v megli pozabe - kot vrednote rodov, ki so jih uhodili. Nekatere so se nam ohranile do danes, in to predvsem tam, kjer ljudje še radi hodijo peš - recimo v hribih. Seveda niso vse poti in steze enako pomembna dediščina - nekatere pa izrazito izstopajo po svoji pričevalnosti, po številu in pomenu zgodb, izročil in smislov, s katerimi so povezane. Med prastare steze, ki so zagotovo izjemno pomembna kulturna dediščina, sodijo nekatere steze v Triglavskem narodnem parku, pa tudi steze v Kamniških Alpah, ki pričajo o izjemni kulturi in odnosu do pokrajine. Pravzaprav ... so pričale. Kajti v zadnjih nekaj letih smo izgubili že skoraj vse: postale so traktorske ceste. Vse ogorčenje tistih, ki smo po starodavnih stezah z vsem spoštovanjem radi hodili, ni prav nič pomagalo: bagri so razrili staro tovorniško pot na Planino pri Jezeru, pa stezo do Laza in Dednega polja, pa na Krstenico ... Tudi v Karavankah se je zgodilo povsem enako. Na Veliki planini je cest skoraj več kot pastirskih koč. Ogorčenje ob uničenju starih pešpoti je veliko - a za čuda ne med domačini, ampak predvsem med obiskovalci od daleč. Domačini so tisti, ki naročijo bagre. In uničijo pot, ki je v pokrajini spomenik žlahtnosti njihove lastne kulturne dediščine, pričevanje o njihovih lastnih prednikih, njihovih lastnih zgodbah.
Pred nekaj dnevi je bager prastaro pastirsko pot iz Apnene doline do Sušav in na Veliko planino popolnoma uničil, zradiral zgodovinski spomin, ki ga je predstavljala, in jo spremenil v dva metra in pol široko splanirano površino. Korenine dreves so potrgane, skale razbite, v pokrajino se je zarila široka sled stroja. Investitor posega, ki je uničil eno najstarejših še ohranjenih pešpoti v Sloveniji in brez dvoma izjemno pomembno kulturno dediščino, so bile agrarne pašne skupnosti Velike, Male in Gojške planine. Torej neposredni dediči tistih, ki so v minulih tisočletjih pešpot ustvarili.
V slovenskem narodu je res nekaj samouničevalnega, samomorilskega.
Marjeta Keršič Svetel