Dnevnik - Tanja Lesničar - Pučko: Planinarjenje sem vedno obravnavala z določeno skepso, v njem je namreč neka logična napaka: navsezgodaj, ko pametni še spi, si oprtaš težek nahrbtnik in nekam zlezeš, ko si gori, se obrneš in greš spet dol. What's the point? (V čem je hec?)
Začelo se je seveda nekega večera, ko smo prijateljsko klepetali o tem, kako bi si bilo dobro končno ogledati ta znamenita Triglavska jezera. Odkrito priznam, prav jaz sem najbolj navijala, Julijcev ne poznam, vode imam rada… Potem je prišlo sporočilo, da so poznavalci vse organizirali - kako bi lahko rekla ne? In smo šli.
Planinarjenje sem vedno obravnavala z določeno skepso, v njem je namreč neka logična napaka: navsezgodaj, ko pametni še spi, si oprtaš težek nahrbtnik in nekam zlezeš, ko si gori, se obrneš in greš spet dol. What's the point? (V čem je hec?)
O. K., razumem, da hočeš videti tisto krasotijo, skale, na različne načine vkup nametane, različnih velikosti in oblik, pa gozdove, travnike, cvetlice in kozle… Ampak, ali so planinci esteti, so to v resnici največji častilci Lepega? Hm. Ko sem jih takole opazovala, vse žilave (četudi - tistih v pumparicah in karirastih srajcah, vijoličastih nosov in z meči dimenzij mojih bokov, tistih ni več, so izumrli), z visokotehnološko opremo, v vrsti strumno korakajoče, mi nič ni dajalo slutiti kakšne pretirane nagnjenosti k estetskemu. Mora biti še nekaj drugega, da greš na primer že stotič na Triglav, kot da ne bi bilo še drugih gora dovolj, neka posebna trma, neki rahlo zamejen življenjski fokus ali kaj, da ves prepoten rineš tja v hrib, z večkilogramsko utežjo na hrbtu in pri tem na neki svojski način uživaš. Nekaj sizifovskega je v tem. In nekaj mazohističnega tudi.
No, kot rečeno, sem šla. Tukaj niso v modi šerpe. To sem globoko obžalovala že po dobri uri, ko sem tudi slavnostno preklicala ves prezir, ki ga gojim do alpinistov, ki v vrhunski opremi, s kisikom in vso tisto kramo pozirajo za vse svetovne medije tam nekje v Himalaji, zraven pa je, če slika ni dobro prirezana, videti trop šerp, naloženih kot osli, borno napravljenih, bosonogih, le s pljuči dihajoč - njihovih dosežkov nihče ne beleži. Šerp ni bilo (no, nekaj robe sem, priznam, podtaknila v sosednji rukzak, namenjen močnejšemu spolu) in tako sem v hrib trogala svoj koš kot ona nesreča v Vorančevi povesti zemljo. A jamravec nisem, to je jasno, grizla sem kolena in se kljub temu iskreno, nadvse iskreno čudila makro- in mikropogledom, nenehno spreminjajočim se pokrajinam in neverjetni ponudbi rastlinja in cvetic vseh baž.
Stvar ima neko svojo posebno, notranjo logiko, to moram priznati: če ne hodiš dovolj dolgo (in upoštevaje, da vlakov ni, taksija pa v najhujši stiski človek tako in tako nikoli ne prikliče), enostavno ne vidiš spreminjanja pokrajin, najprej gozdnih, potem vse bolj kršatih, pa vse bolj špičastih in, lej hudiča, tam pri Velikih vratih, kamor zaide le redka nožica, zagledaš še nenavadno, veliko ploščad, belo, apnenčasto, polno žlebičev! Pa kaj je to za vraga eno čudo, helidrom za nebeške odposlance ali kaj, zakaj mi ni nihče povedal, da to obstaja?
So pa tam gori tudi poti, ki po prometu spominjajo na Čopovo ulico ob 16. uri, predvsem tiste, ki vodijo v romarsko središče Triglav. Teh političnih destinacij smo se izogibali kot svinjske gripe, a kaj, množica te pričaka v koči, tu ni pomoči. Menda Triglavski narodni park obišče okoli 30.000 ljudi na leto in Dvojnemu jezeru se to že krepko pozna, saj bolj spominja na kakšno barjansko mlako. Pojasnilo odgovornih se sliši kot burleska: greznica ne zmore požirati vseh kakcev. Glej, glej, čudno, res. V 21. stoletju, potem ko imamo že kakšnih 30 let atomsko centralo, v samem osrčju najbolj zaščitnega dela države še niso pogruntali, da se da greznico povečati, da je na voljo kakšnih 5000 ekoloških možnosti urejanja sanitarij, da imamo Marjetico Potrč, ki je to nadvse uspešno počela celo v blatni Amazoniji, odgovorni za Triglavski narodni park pa še vedno začudeno strmijo v prekipevajočo greznico kot v tehnološki izum stoletja. Ta postana zastarelost in tisti nagnusni štrbunk, ko pod seboj zagledaš tono govna in ob katerem se ti dvigne želodec, zato seveda vsi raje veselo kakamo po okolici, pa skupna ležišča za trideset ljudi, kot bi bili leta '45, vse to nam skušajo prodati kot asketsko, neokrnjeno avtentično, planinsko, četudi to že zdavnaj ni več; zdaj gre za množični turizem, ki sredi Alp prodaja zalo (!?). Zadeva resno potrebuje posodobitev in še poostreno varstvo, saj planinci pač niso več redki posebneži, ki se v kočah srečajo, od veselja krulijo in popivajo, ob zori pa se spet razkropijo kdo ve kam, ampak prihajajo v množicah, tudi iz Nizozemske, Belgije, Izraela… In tudi ti znajo ločiti med skromnim in nemarnim.
Čas bi torej bil, da se končno kdo od odgovornih odpelje do alpskih sosed in si ogleda, kaj je danes ekoturizem. Da ne bo pomote, ne gre mi za plehko modernizacijo, nasprotno, gre za ohranjanje najboljšega z uporabo najnovejših okoljevarstvenih prijemov in ob upoštevanju sprememb, ki jih alpski turizem doživlja; a ob šestih zjutraj zakleniti stranišče v Zasavski koči in ljudi napotiti po hribu navzdol nad tisto smrdljivo gomilo nima prav veliko opraviti ne s turizmom ne z ekologijo, veliko več z pišmeuharskim rovtarstvom.
A pustimo zdaj ljudi ob strani, poglejmo si našo animalično bilanco:
- trop mladih gamsov, ki so se na pečinah tako glasno rukali, da je odmevalo vse do nas, ki smo stali spodaj;
- svizci kukajo iz lukenj, brlizgajo, a ko jim odgovorimo s piščalko, le debelo gledajo;
- kozorogova družinica vzganja rahlo ceneno bukoliko: ata kozel celo leže in se nastavlja fotoaparatu (ne našemu, tega smo seveda pozabili v koči). Naša S. nevede, čeprav ji mahamo, da bi jo opozorili, zakoraka prav proti njemu in ata jo jezno gleda, zdi se, da jo ima hudobni namen pahniti čez rob brezna. Ona ga končno zagleda in mu pacifistično pomaha z belo brisačko. To ga pomiri, S. ostane živa;
- T. skrbno evidentira cvetlice, drugi bolščijo v prazno ali pa postrežejo z obilico poimenovanj (L.);
- na koncu: skok ali polskok v Sočo;
- finale: soška postrv s kozjim sirom.
Epilog: noge močno zatečene, en gleženj potreben močnih drog, vsesplošna uničenost in vsesplošno navdušenje.
Komisija ob slovesu ugotovi, da je treba nebeškemu dekoraterju priznati veliko večjo mero okusa in smisla za lepo, kot ga je uspel vliti v tisto svojo stvaritev, na katero je bojda najbolj ponosen in ki mu tako veselo taca po najlepših gredicah prelestnih višav.
Tanja Lesničar - Pučko