Franci Savenc 19.06.2012 07:28 1130 0

Vse je šlo po planu!

AO Grmada Celje: Vse je bilo planirano (po francosko) <> Barre des Ecrins

30-minutna zamuda na startu in 10-urna vožnja po ravninski Italiji, kjer Gašper še nikoli ni videl sonca. Noč na parkirišču ob koči Refuge Cezanne (1874 m), kjer nas zjutraj ogledujejo lačni gamsi. Fotosešn s svizcem na poti do ledenika Glacier Blanc, ki ni zavil čokolade, pač pa je prav nesramno zahteval svoje plačilo za poziranje in Mitju iz rok izpulil kos kruha.

Pot po ledeniku mimo koče Refuge du Glacier Blanc (2542 m) do našega prenočišča Refuge des Ecrins (3175 m), ko Mateja utruja višinsko-sladkorna slabost in pri koči pa nas vse s svojo siesto okuži Tomo. Nekateri potem siesto podaljšamo v martinčkanje na soncu, Gašper in Mirko preverita smučarsko opremo na bližnjem snežišču, neumorna Tomo in Jager pa nabirata kondicijo na Pic de Neige Cordier (3614 m).
Za večerjo nam simpatična dekleta pripravijo okusno (tradicionalno francosko) jed – kuskus s svinjino in curryem in siti (in nekateri tudi spočitih pogledov) zaspimo. Noč je vetrovna, ura prehitro zvoni tri in zajtrk je slab (»Pa kaj mislijo, da gremo na Celjsko kočo, al kaj?« se jezi Gašper, dokler ga Tomo ne potegne v dirko s Francozi in mu poide sapa). Ja, tako se pripeti, da Mirko na poti izgubi derezo (tudi njemu ni jasno, kako se je to zgodilo) in se v iskanju vrne ponjo. Tomo in Gašper ga čakata, ostali pa lepo v Brančevem vodstvu krenemo vrhu Dome du Neige (4015 m) naproti. Že pred ciljem pa se ponovno srečamo (Tomo se je tako naspidiral v čakanju – Cela Francija nas bo prehitela – da je z Gašperjem in Mirkotom po celem snegu prigazil do nas).
Na vrhu pa se povsem nepričakovano izkažem jaz. Če sem prej strumno sledila tempu, brez pritoževanj nosila nahrbtnik, se veliko pogovarjala le sama s seboj, na vrhu pokažem svojo madam plat - Gašper mi postreže s čajem, Tomo mi popravi derezo, Mitja in Branč pa me preuredita v navezi. Nekaj se nas vrača peš (Branč, Matej, jaz), drugi z bordom (Gašper) ali smučmi (Mirko) in cepinom v roki, Tomo in Mitja pa se zapodita proti vrhu.
Pot v dolino zaznamuje Gašperjevo cirkuško prevračanje z bordom in Matejevo nanovo vzniklo sovraštvo do kavk (te gospe so namreč zakrivile strašen zločin nad njegovo prtljago, ki jo je pustil pri hiši – postregle so si s sendviči, mu naokrog raztresle oblačila, odnesle vrečko za plezalni pas). Za naprej vsem priporočam, da ne hranite kavk v Matejevi bližini.
In seveda vprašanje: Zakaj nam ni Tomo dal ključev od kombija, da bi se lahko preoblekli, najedli, spočili? Do kože premočena in do ušes nasmejana pa nas Mitja in Tomo tako ne pustita dolgo čakati.
In kot bi trenil smo na poti domov. Pica – Italija, po Franciji sprašujemo za najbližjo picerijo, se ponoči pogovarjamo A je tvoj ati mizar? ...
Če tako plezaš po Franciji, je velika sreča to, da se lahko vedno narediš Francoza in vsega pač ne poveš.