Dnevnik, 11.08.05 – Marko Crnkovič: Trditev, da imajo norci srečo je seveda v nasprotju s prevladujočim prepričanjem o ...
Stališča & odmevi
Vse me zanima, nič me ne briga
Norci imajo srečo
Ko to pišem, so izpod Nanga Parbata ravno prišle novice, da je Tomaž Humar rešen. Nisem taka svinja, da bi mu tega ne bi privoščil, ampak za vse nas tu spodaj je bil to skrajno dolgočasen antiklimaks.
Če bi bil svet res tako krivičen in iracionalen, kot je možno sklepati na podlagi drugih, manj dramatičnih, a ponavadi pomembnejših zapletov in razpletov, bi Humar moral umreti. Happy end je v absurdnem nasprotju s suspenzom pasijona po Tomažu. Trilerja je konec, vsi so srečni - vendar pri vsem skupaj ni boljšega nauka od tega, da imajo norci srečo.
Trditev, da imajo norci srečo je seveda v nasprotju s prevladujočim prepričanjem o psihofizični kondiciji Tomaža Humarja in s povprečnimi predstavami o svobodni volji kot nasprotju pasivnega prepuščanja naključjem. Humar ne velja za norca in na prvi pogled tudi res ni. Sedemindvajset sponzorjev se že ne bi pustilo naplahtati norcu za še nerazkrito, a nedvomno velikansko vsoto denarja, potrebnega za takšno ekspedicijo. Tudi vlada in urad predsednika republike ne bi angažirali - in to baje tako učinkovito - za nekoga, ki bi veljal za zmanjšano prištevnega.
Za medije ne rečem: ti imajo radi bizarneže, katerih življenjska filozofija je neprepoznavna mešanica eksistencializma in senzacionalizma. Ampak na splošno je Humar junak, ki ne samo da ne velja za norega, ampak ga imajo že kar za pametnega ali vsaj razsvetljenega - in to vsaj na nek fizičen, telesni način, če že ne drugače.
Ko se je pred petimi leti Davo Karničar odpravljal smučat z Everesta, sem v kolumni v Sobotni prilogi Dela napisal, da je Slovenija »polna resnobnih komedijantov, ki izzivajo najbolj bizarne kombinacije usode, sreče, skrajnih človeških sposobnosti, meteoroloških naključij, zdrave pameti, nemara celo boga samega ali pač neke oblike religioznega izkustva«.
Humarja se spomnim iz neke televizijske oddaje. Govoril je o tunelih in svetlobah, ki jih je bojda videl na meji med življenjem in smrtjo. Toda za razliko od drugih šarlatanov za stike z onostransko javnostjo je to razlagal trezno, da mu je človek skoraj moral prisluhniti, in prepričljivp, kot da opisuje navaden sončni zahod. Toda ali ga ta zbranost izvzema iz območja norosti?
Takrat sem tudi napisal, da so človeške sposobnosti, ki jih ti izzivalci usode napenjajo do skrajnosti, vedno le telesne sposobnosti, nikoli pa ne umske. Res je seveda, da pri Humarju to ni tako enoznačno kot pri Karničarju ali še zlasti Martinu Strelu - ki tako kot punce, ki kandidirajo na lepotnih kot brez fizične kondicije tudi brez duhovne samokontrole ne bi preživel. Toda kljub temu je ta duhovnost v bistyu poduhovljenost fakirja, ki leži na žebljih ali hodi bos po žerjavici. Bolj kot za dosežek sam gre za zanikanje bolečine in s tem telesnosti kot take. Humarjev duh je zmagal kljub temu, da zastavljeni cilj ni bil dpsežen, ali celo še bolj, kot če bi ga bil dosegel. Če bi priplezal na vrh, bi bilo to zmagoslavje telesa. Da je preživel v nemogočih razmerah, ujet v steni in čakajoč na rešitev, pa je bolj zmagoslavje duha kotkajdrugega.
In ne nazadnje: preživetje v nemogočih razmerah velja v slovenski kolektivni zavesti za nekaj veliko bolj občudovanja vrednega kot pa doseganje nemogočih ciljev. Preživetje seveda ni tako fascinantno kot zmaga, a tudi to je že veliko. Kako že rečemo? Samo norec lahko to preživi! In kdo lahko zmaga? Kdo doseže svoj cilj? Norec že ne. Za kaj takega je treba biti pameten, previden, racionalen. V tem smislu je Humar utelešenje slovenstva: že vnaprej sprijaznjeni s porazom naskakujemo nedosegljivo, a se imamo za zmagovalce že zato, ker smo po nekem čudežu pač preživeli.
Temu primerno je Slovenija spremljala Humarjevo dramo z mešanico sentimentalne zaskrbljenosti in kolektivnega občudovanja. Maje Roš je bilo v medijih še več kot Humarja samega, Karničar pa je tako rekoč javno molil za njegovo rešitev. Humar je naš - ne pa tako kot tisti amaterski Čehi, ki se v idealnih vremenskih razmerah zaplezajo na Mali Mojstrovki (ali utopijo v Soči) in ki jim ročno izstavijo račun za reševanje s helikopterjem. Zato ni čudno, da je bilo slišati celo trditev- no, resda iz piarovskih vrst in iz podjetja, ki ga je sponzoriralo - da bi bila Slovenija »simply the best«, če bi imeli »vsaj dvajset Humarjev na različnih področjih od
Če drži, da v Sloveniji primanjkuje Ijudi, ki si upajo - karkoli že to pomeni -, potem je ta primerjava lepa in smiselna želja, ki pa je malce zgrešila vzornika. Res je sicer, da je Slovenija ohromljena od racionalnosti, previdnosti, predvicUjivosti, zmernosti, skromnosti, varčnosti in podobnih lastnosti, ki jih imajo za vrline saino tisti, katerih merilo ambicioznosti je sposobnost preživetja. A prav tako je reš, da nasprotje tega ni latentno suicidalna iracionalnost, polna divjaškega nagona po egoističnem, vase zaverovanem, popolnoma asocialnem ali že kar antispcialnem samopotrjevanju.
Človek kot Humar ne rabi sveta. Humar je kot Frankensteinov stvor, ki se v svoji drugačnosti zavleče na severni tečaj in prepiisti smrti na ledeni plošči. Kar je v primerjavl z literarno predlogo še posebej nesramno, pa je seveda to, da Humar ni nesprejemljiv izobčenec, ampak se samo pretvarja. Humar ne rabi družbe oziroma jo rabi kvečjemu za to, da ga sponzorira, občuduje in za nameček reši smrti, ki se ji je sam postavil pred obličje. Premagaš strah pred smrtjo, potem pa pričakuješ, da te ne le sponzorirajo in občudujejo, temveč celo rešujejo pred taisto smrtjo?! Kaj takega!
Pozornost, ki smo jo v zadnjem tednu namenjali temu norcu, je nateg desetletja, ki si ga nismo zaslužili, tako kot si on sam ni zaslužil naše pozornosti. Dokler se je v tisti ledeni luknji boril za življenje, se mi je zdel še kolikor-toliko zabaven kot gladiator. Zdaj, rešen, me ne zanima več. Zanimiv Humar bi bil samo mrtev Humar. Zdaj ga je treba samo še zaflikati in mu dosmrtno prepovedati pridobivanje sponzorjev za kakršnokoli aktivnost, pa če postane otroški planinski vodič na Pokljuki.
In če bo še kdo poskušal kaj podobno vratolomnega, naj si izmisli nekaj bolj družbeno koristnega.
Marko Crnkovič