Po obisku centra za ledno plezanje Mlačca v Mojstrani, kjer sem za plezanje plačal 750 SIT, sem sklenil osvetliti nekatera znana in morda manj znana vprašanja v zvezi z našim športom.
Vstopnice za plezališča
Po obisku centra za ledno plezanje Mlačca v Mojstrani, kjer sem za plezanje plačal 750 SIT, sem sklenil osvetliti nekatera znana in morda manj znana vprašanja v zvezi z našim športom. Trženje plezanja menda postaja dejstvo in nekateri menijo, da je to hkrati logična posledica, odraz in vsebina časa v katerem živimo. Vendar brez razmisleka in opredeljevanja tudi tokrat ne gre.
Plezanje v naravnih stenah je brezplačno. To je ena bistvenih etičnih vsebin plezalnega športa, izjemna in neprecenljive vrednosti. Svoboda, ki jo plezalci občutimo s plezalkami na nogah, nahrbtnikom na ramenih ali cepini v rokah, kjerkoli in kadarkoli v naravi, je neprecenljiva. Kako in kako dolgo jo bomo ohranili takšno, pa je v veliki meri odvisno ne le od plezalcev samih, temveč predvsem od njihovih organizacij. Komisiji za alpinizem in športno plezanje (KA in KŠP) skrbita za razvoj plezalnega športa. V njunem delu bi morala biti prepoznavna tudi vizija ohranjanja plezanja v naravnih stenah takšnega, kot smo ga poznali doslej.
Ledni plezalni center Mlačca je umetna struktura, so umetno narejeni in z velikimi napori vzdrževani ledni slapovi, ki z vso infrastrukturo omogočajo čudovito seznanjanje s tovrstnim plezanjem in odličen trening. Gre pravzaprav za umetno plezalno steno na prostem. Zato se zdi povsem logično, da klub, ki za vse to poskrbi, plezanje zaračuna. Stroški vzdrževanja, cevi, ventili, jeklene mreže in žice, ki pripomorejo k nastanku slapov in njihovi trdnosti, imajo svojo ceno. Dela je ogromno in opraviti ga morajo v izjemno zahtevnih delovnih pogojih, kjer le trma in velika ljubezen do športa omogočita uspešnost. In zelo so uspešni.
Pa vendar bi utegnil tržni pristop sprožiti plaz, ki si ga, verjamem, ne želi nihče izmed nas plezalcev. Ledni center v soteski Mlačca površnemu obiskovalcu deluje naravno. V tem smislu in seveda brez razmisleka ali celo pomisleka bi utegnil lastnik zemljišča, na katerem stoji naraven slap, postaviti zaporo. Dopustil bo plezanje le proti plačilu. Lastnik naravnega plezališča bi lahko storil enako. Takšni poskusi obstojajo. Ne smemo jih spregledati, še manj pa ob njih ostati ravnodušni. Kakšne so poti dogovorov z lastniki zemljišč, na katerih stoje priljubljeni plezalni centri? Imata KŠP in KA za to pripravljeno domišljeno strategijo? Ali pa se bomo vprašanj nemočno lotili, ko bodo pokazala vso ostrino in ostali praznih rok?!
Ne pozabimo, da plezanja neposredno ne plačujemo nikjer po svetu. Vsaj sam doslej nisem naletel na kaj takega. Seveda ponekod plačamo vstopnino za obisk naravnih parkov, ki so v nekem smislu nekaj podobnega, le da zadevajo vse obiskovalce, ne le plezalce. Plezanje plačamo posredno z nakupom vodnika, (pri nas cveti fotokopiranje, marsikdo pa pričakuje vodnike kar na netu…), z bivanjem v kraju, obiskom restavracije... Kraj s plezališčem dopolni turistično ponudbo in plezalci nekaj pripomoremo k temu. Občutek svobodne izbire brezplačnega obiskovanja plezališč ostaja. Ohranjajo ga! A za to je potrebno v prvi vrsti zavedanje vrednosti tega in seveda sodelovanje lokalnih plezalnih organizacij, njihovih nacionalnih združenj in lokalne skupnosti (tudi lastnikov zemljišč), predvsem njihovih turističnih in razvojnih organizacij.
Trženje v Mlačci ne prinaša dobička. Stroški vzdrževanja presegajo prihodek, da o zahtevnem delu, ki ostaja prostovoljno, niti ne govorim. Kako pa je s plezalnimi šolami in klubi ter raznimi športnimi agencijami, ki športno in ledno plezanje ponujajo svojim strankam? Ti uporabljajo plezališča za povsem očiten posel. V naravnem plezališču ni najemnine in dobiček je temu ustrezno večji. Uporabljajo plezalno infrastrukturo brez vsakršnega prispevka! In to seveda opazijo tudi lastniki zemljišč, na katerih so stene. Kmet v Kotečniku mi je v pogovoru jasno povedal, da verjetno nekdo ima nekaj od tega, da se dnevno valijo trume plezalcev čez njegov vrt. Kako nastajajo plezališča, pa tudi vemo. Nekaj fanatičnih vstrajnežev nas opremlja povsem prostovoljno. Ogromen vložek energije, časa in denarja. (Tudi če dobiš vso opremo, ki jo namestiš v plezališče, potrebuješ veliko specializirane in drage opreme, ki s športnim plezanjem nima veliko skupnega). Plezalne šole, klubi, športne agencije svoj prihodek od vodenja organiziranih skupin v plezališča kujejo dobesedno na naših žuljih. Za opremljanje in vzdrževanje plezališč ne prispevajo ničesar.
A tako ne ravnajo le omenjeni. Zanje bi mogoče še lahko domnevali, da se morda v resnici ne zavedajo ali pa jih na to (še) nihče ni opozoril. Čeprav menim, da stvar dobro razumejo in (zaenkrat še) s pridom izkoriščajo. Toda tudi krovna alpinistična organizacija (KA) že leta tišči glavo v pesek. Njih se plezališča ne tičejo. Čeprav prav vsi alpinisti plezajo tudi v plezališčih, KA za to ne prispeva niti tolarja!! Nekajletno moledovanje in pritiski niso obrodili sadov. Cinično in nesramno. In na tem mestu moram kot opremljevalec plezališč okrcati tudi KŠP, ki za plezalno infrastrukturo v naravi letno odmerja ravno toliko premalo, da je vsa dela potrebno opraviti zastonj. Pri tem ima seveda veliko vlogo generiranje in vzdrževanje takšne miselnosti, katere nosilka je Galičičeva, ki v okviru KŠP bdi nad tem področjem. (Ob tem so domala na robu perveznosti izjave v stilu: "kdo te pa sili" ali "saj pri tem uživaš" ipd.) In ravno zato ostajajo nekatera velika plezališča (Vipava, Kotečnik …) v takšnem stanju, kakršnem so. Tudi najvztrajnejši naključni posamezniki ne zmorejo in ne bodo zmogli ustrezno preurediti največjih slovenskih plezališč.
In kakšne so možne rešitve? Dolgoročno nam mora biti cilj ohraniti brezplačen dostop do plezališč, vsaj v smislu vsakokratnega neposrednega plačevanja. Zaenkrat nam to uspeva. Pojav trženja plezanja pa stvari postavlja v današnji čas, ki je za premnoge čas neomejenih možnosti zaslužkarstva, najbolje, na račun drugih.
Letni prispevek v Sklad za razvoj in vzdrževanje naravnih plezališč bi moral zajeti vse plezalce, ki se kakorkoli organizirano srečajo s plezanjem. Takšen prispevek bi moral biti obvezen za vse plezalne šole, klube, odseke in športne agencije, ki v plezališča vodijo organizirane skupine. V takšen sklad obvezno sodi tudi del prihodka od prodaje plezalnega vodnika po slovenskih plezališčih. Plezališča so športni objekti na prostem, nastali z vložkom truda in sredstev in omogočajo varno plezanje. Dostopni so nam vse dni. Vrednosti tega bi se morali zavedati vsi. Letni prispevek za uporabo plezališč pa bi postal povsem logičen in običajen. Informiranje o tem mora najti mesto tudi v programu vzgoje športnih plezalcev in alpinistov.
Iz takšnega sklada bi nabavljali opremo za preureditev starih plezališč, skrbeli za obnavljanje (zamenjava dotrajanih sidriščnih vponk, nadelava poti, smerne table, kemični WC-ji itn.), nastajanje novih. Tudi založništvo plezalnih vodnikov bi bilo logično. Opremljevalci plezališč bi tako morda lahko pričakovali vsaj povrnitev stroškov, če že ne normalnega vrednotenja našega dela. Z organiziranimi akcijami bi se lahko lotili nekaj največjih slovenskih plezališč potrebnih prenove. S pomočjo takšnega sklada bi lahko reševali tudi morebitne probleme odškodnin, ki jih bo verjetno prej ali slej, bodimo realni - upravičeno, zahteval kakšen lastnik zemljišča pomembnega in priljubljenega plezališča… Npr. s pomočjo podobnih skladov so plezalci v ZDA ponekod celo odkupili zemljišče in tako ohranili dostop do plezališča. Ampak to je že "Amerika".
In če se vrnem k Mlačci. Gledano primerjalno je tudi za nastanek plezališč v skali potrebno ogromno napornega dela, pa za njihovo obiskovanje ne plačujemo vsakokratno. V Mlačci bi se temu morda lahko izognili tako, da bi KA prepoznala ta (in morda še kateri) ledno plezalni center kot center državnega pomena. Iz podobnega sklada, kot ga omenjam v primeru plezališč v skali, bi pokrila stroške nastanka in vzdrževanja. Člani kluba, ki skrbijo za Mlačco, pa bi ne bili vsakokrat v strahu, da jim topla zima izniči še tisti minimalen prihodek. Na takšen način bi morda lahko v primeru Mlačce potisnili v steklenico prežeči duh plačevanja plezanja v naravnih plezališčih. A pričakovati kaj takega od KA, ki do plezališč kaže tako rigiden in nerazumevajoč odnos, je verjetno iluzorno.
Plezanje na umetnih stenah, ki so sila draga stvar, se, razumljivo, plača. In upam, da je le nepozoren ali zlonameren bralec izluščil, da bi se zgolj rad izognil plačilu. Opozoriti sem želel na logiko, ki bi lahko privedla do vstopnic za plezanje tudi v naravnih stenah. Marsikdo bi namreč zamahnil z roko, češ, danes pač ni nič zastonj. A prepričan sem, da lahko z ustrezno regulacijo ohranimo plezanje v naravnem okolju v duhu, v kakršnem smo ga poznali doslej. To smo navsezadnje dolžni bodočim rodovom plezalcev. In zagotovo tudi plezalcem in njihovim organizacijam širom po svetu, ki ohranjajo brezplačen dostop do njihovih plezališč. A potrebno bo vložiti nemalo energije v razmislek in ukrepanje v zvezi s tem.
Vili Guček