Razgledi - Borut Peršolja: V hladu se paleta mavričnih barv zgosti v bleščečo belino in najdaljši gorski letni čas strne v intenzivnost kratkega dneva.
Sneg in mraz zabrišeta poletne sledi in vsako leto pripravita nov, nedotaknjen mrzel oklep. Ostrina robov zareže v drznost.
Škripanje koraka in tuljenja vetra sta melodiji, ki preteče opozarjata na stalno prisotnost spečega belega zmaja.
Odsotnost pastirja je zgovorna: čreda snežink beži in se razsipa v razposajenosti. Podstrešno okno začudeno strmi v gležnje.
Čigave podobe izrisujejo poteze snežnega slikarja? Se odtisi dlani in stopal bajeslovnih bitij res merijo z gazjo človeka?
Odetost v žalobno temino izpije življenjsko toploto nizkega sonca. So lahko tudi temne misli toplejše od žarka v očeh?
Deviškost površja eksplodira v vsej svoji nagonski sili: potegniti smučino, izplezati smer in se podpisati pod mojstrovino.
Kljubovanje in minljivost: dva konca iste naveze, ki išče, kar ni bilo izgubljeno in ljubi, kar ne more roditi sadu ljubezni.
Preproste stvari puščajo najgloblje sledi. Verniki smo, verniki pravičnosti in dobrote, ki se napaja pri svetosti življenja.
Vse je na pladnju: izkušnja reševanja problemov, izkušnja napora, izkušnja dovoljenih meja in izkušnji odrekanja ter ponosa.
Čez vse pa se kot volnena kapa povezne izkušnja sožitja ob spoštovanju tradicije, znanja predhodnikov in sil narave.
Občuten dotik vrha sproži v nas starodavni obred: hvala, gora, da si me spustila in da sem lahko v tvoji družbi.
Govorica teles sporoča predanost mojstrstvu, ki je z vsakim gibom na preizkušnji. Vzpon je treba izpiti do dna.
Brati znamo praktično vsi. Razumeti prebrano, pa je vrlina odgovornega, ki hrabrost dokazuje z umikom.
Upreti se izzivu je vihar, ki ga bojujeta želja po pustolovščini in preudarnosti. En sam korak nas zdrsne na oblak dokončnosti.
Ožarjenost v ugašajočem soncu kraljestva svobode. Svobode, ki omogoča, da si v tem trenutku edini na tem koščku planeta.
Ledene orgle v zatrepni katedrali ubrano izvajajo simfonijo hitrega bitja srca. Sveča, ki ne gori, a prižiga ogenj raziskovanja.
Celotno telo je napeto kot struna: ravnotežje misli določa težišče telesa. Ustvarjalnost napora je čisti užitek.
Konica ni samo ost, uperjena v sovražnika, je tudi oprimek, ki kljubuje težnosti. V opremi je moč, ne pa tudi ponižnost.
Grebenska rez, ki razdvaja sončne prisoje in senčne osoje, je živahno srečališče sreče in žalosti, veselja in otožnosti.
Kadar razmere omogočajo lagodno spuščanje, vse skupaj postane preizkus, koliko otroške navihanosti je še v nas.
Hladna ostrina razkrije vse šibkosti zidu, ki je s svojimi nastavljenimi, a vedno doslej razrešenimi pastmi prerasel v legendo.
Preseganje mej, ki so jih na istem temenu s skrajnimi napori postavili predhodniki, je brezmejno. In brezčasno.
Vdano slediti ali samostojno voditi? Pravi odgovor je dopolnjevanje, izključenost v gorah nima domovinske pravice.
Razgibanost površja, preobražena podlaga in raznoterost občutkov klešejo človeka, dokler ne ostane zgolj veliko srce.
Videti jasen cilj v daljavi in v polnosti razumeti zastrug pod nogami je intelektualna širina, ki v dolini ostaja nerazumljena.
Čeprav gore ne vračajo zaljubljenosti, jih vseeno ljubimo. Dragocena izkušnja, ki trdneje poveže bitji, ki jima je podarjena prihodnost.
Igra svetlobe, oblik in gibanja nagrajuje upoštevanje jasnih pravil: pripravimo se na turo in upoštevajmo dejanske razmere.
Zastiranje sili v razmislek: do kam lahko silimo s pridobitvami, ki ob ugodju ljudi krčijo prvinske poteze narave?
Samo gora, ki obstaja dovolj dolgo, razume skrivnostno sporočilo, ki odmeva med pobočji. Prevod, ki odmeva, prišepetava optimizem.
Zamolklost seže na začetek stvarjenja: z igrivim vetrom počesani gozd je maternica preživetja in neminljive lepote.
Izstopajoči osamelec je izvrstna kakovostna lastnost in ne razlog za samopomilovanje ter prostovoljni umik v sivino povprečja.
Premražena upočasnjenost se ozira za novim večnim začetkom. Črepinje ledu se sestavljajo v vsemogočni napoj hranljivih plodov.
Starka zima spokojno uživa zasluženi počitek. Pod površjem pa radoživi življenjski sokovi čakajo na nevidni sprožilec rasti.
Nič ni stalnega, razen spreminjanja: jezerska skleda, nekoč polna ledu, je založena z dobrinami, ki jim človek narekuje rok trajanja.
