Gorenjski glas - Jelena Justin: Donačka gora (884 m) - Gora, na katero pelje prva nadelana planinska pot v Sloveniji in ima ime po sv. Donatu, čigar cerkvica stoji ob njenem vznožju. Njeno staro ime je Rogaška gora.
Danes bomo obiskali vrh na skrajnem vzhodu Karavank. Donačko goro, ki jo imenujejo tudi Vzhodni Triglav, sestavljajo trije vrhovi: Ženčaj, Resenik in vrh Donačke gore, ki je na njenem skrajnem zahodu. Če se proti njej pripeljemo z zahodne smeri, ima skorajda obliko piramide. Goro je že prvi predsednik Slovenskega planinskega društva dr. Fran Orožen označil kot izredno razgledno vzpetino; in res je razgledna. V zgodovino slovenskega planinstva pa se je vpisala tudi po svoji temni plati. Verjetno zaradi izrazite lege in različnih zračnih tokov domačini radi rečejo, da imata na Donački gori dež in strela mlade. Prava tragedija se je zgodila v 18. stoletju. Na njenem vrhu je namreč tedaj stala cerkev sv. Donata. Pisal se je 6. avgust 1741, ko je bila cerkev polna romarjev. Bil je vroč in soparen dan, ko so se nad Donačko goro pripodili črni nevihtni oblaki. Strela je udarila naravnost v cerkev in 59 romarjev je bilo mrtvih. Strela je bila tako silovita, da so se zvonovi skotalili navzdol po hribu, do tam, kjer danes stoji cerkev sv. Donata. Razsežnost omenjene nesreče je v slovenski planinski zgodovini brez primere.
A ta črna podoba njene preteklosti nas ne bo odvrnila, da ne bi obiskali tega izrednega razglednika. Avtocesto Ljubljana–Maribor zapustimo v Dramljah in se usmerimo proti Šentjurju in Rogaški Slatini. Nadaljujemo do Rogatca, kjer se usmerimo desno proti Donački gori in vasi Žetale. Peljemo se mimo odcepa levo za Donačko goro, kar naravnost, vse do neoznačenega prelaza Vrhe, ki je tik pred tablo, ki označuje začetek občine Žetale. Na desni strani prelaza je manjše parkirišče, kjer parkiramo. Prečkamo glavno cesto in se po ozki asfaltirani cesti – na drevesu opazimo tudi markacijo – povzpnemo do manjše kmetije, na koncu katere desno zavije makadamska cesta. Sledimo makadamski poti, opazimo lahko dve obledeli markaciji in na križišču zavijemo levo in NE sledimo cesti naravnost. Vzpenjamo se po kolovozni travnati poti proti višje ležeči kmetiji, kjer gremo čez dvorišče in za hišo zavijemo levo na precej zaraščeno pot, ki nas pripelje na širok kolovoz. Zavijemo desno in se precej strmo povzpnemo po gozdnem kolovozu, do izravnave, kjer so številni smerokazi. Zavijemo levo in se začnemo vzpenjati po strmi gozdni poti, ki poteka v ključih. Sledi še en smerokaz, ki s trikotnikom pred napisom Donačka gora 30 min, daje vedeti, da nas čaka zahtevnejši teren. Gozdna pot najprej preči strmo pobočje, ki je mestoma zaradi erozije malce načeto, zato previdno. Vmes nas čakajo celo improvizirane stopnice, ko v daljavi zagledamo skale, ki se jim približujemo. Tukaj je tisti najzahtevnejši del poti, saj preko skal vodi jeklenica. Strmo se vzpnemo preko skal. Markirana pot na vzhodni vrh zavije desno, v pomoč sta nam dva klina. Z vzhodnega vrha Donačke gore se nam odpre čudovit razgled na najvišji, zahodni vrh, in na celotno ptujsko polje. V daljavi se pokažejo tudi Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke. Z vrha se spustimo nazaj do markirane poti in ji sledimo proti zahodu, malce po grebenu, malce pod grebenom. Kamnita pot, z ogromno kamenja, korenin in odpadlega listja zahteva od nas trden korak. Vrh krasijo slovenska zastava in ogromen kamnit steber s križem na vrhu. V stebru stoji mali kip Matere božje, ter vpisna knjižica z žigom Slovenske planinske poti. Samo teme gore je precej zaraščeno, zato je še najlepši razgled proti zahodu, kjer se vidijo kot na dlani sosednji Boč in vinorodne Haloze. Z vrha skozi bukov pragozd lahko sestopimo do Rudijevega planinskega doma, od tam pa po asfaltirani cesti mimo cerkvice sv. Donata nazaj do jeklenega konjička. No, še vedno pa imamo možnost, da sestopimo po poti vzpona. Glede na teren poti, le drobno opozorilo: po obilnejšem deževju opisani vzpon odsvetujem.
Nadmorska višina: 884 m
Višinska razlika: 460 m
Trajanje: 2 uri in 30 minut
Zahtevnost: pet zvezdic
Jelena Justin