Nedeljski dnevnik, 24.07.05 – Viki Grošelj: Čakanje na jesen
Čakanje na jesen
Če veva, kje je Slovenija? Seveda! Meji na Kazahstan.
Naslednji dan je po naključju namenjen prepoznavanju Slovenije v svetu. Že pri zajtrku se zapletem v pogovor z mladima Izraelcema. Arun in Moše sta iz okolice Tel Aviva. Slovenije ne znata točno umes-titi, natančno pa vesta, da sta tako nekdanja zvezda Makabija Ariel McDonalds kot sedanja Šarunas Jasikevičius prej igrala za Olimpijo, ki je slovenski klub.
Kako uro pod jezeri, ko z Mingmo korakava proti 1400 metrov niže ležečemu Namče Bazarju, srečava mlad avstralski par. Po prijaznem pozdravu se spustim v vljudnostni klepet. »O, Slovenija! Lani sva bila službeno v Pragi, na konferenci o vodah, potem pa sva prepotovala vzhodno Evropo. Ljubljana, Bled, čudovita dežela!« Čeprav sta nas uvrstila med vzhodnoevropske dežele, moj ponos nad prepoznavanjem domovine nezadržno raste.
Slovenci in pivo
V Mačermu se za zajtrk ustaviva v zadnjem lodžu na koncu vasi. Precej je zanikrn in umazan, a v primerjavi z lastnikom še kar čist. Možaku je dolgčas in bi rad klepetal. »Iz Slovenije?! O, poznam Slovence iz odprave na Lotse leta 2000. Takrat sem v Namčeju delal v agenciji za kontrolo onesnaževanja okolja.« Osuplo ga pogledam, saj je videti, kot da bi vso umazanijo doline Kumbu očistil lastnoročno. »Vodji odprave sem podpisal, da so bazni prostor po odhodu očistili. Vrnili smo jim položeno takso in potem smo skupaj spili veliko piva.« Res so bili Štajerci leta 2000 na Lotseju. Pepevnik in Romih sta dosegla vrh, tako da vrnjena taksa ni bila edini vzrok za velike količine piva.
V Portse Thanki, preden se začne vzpon proti Namčeju, pred edinim lodžem sedita mlada Novozelandca. Ona tipična Anglosaksonka, blede polti, pegasta, z rahlo otožnim, ptičjim pogledom, on pa temen, bolj podoben Maorom, ki so na Novi Zelandiji večkrat premešali svojo in angleško kri. Oba sta pravnika in po končanem izletu v Nepalu potujeta na pripravništvo v London. »Slovenija, seveda veva,« soglasno prikimata. Da bi se prepričal, ju malo vprašujoče gledam, dokler se on le ne ojunači in zine: »Saj meji na Kazahstan, kajne?« Potem angleško pozorno in vljudno sledita mojemu kratkemu kurzu iz zemljepisa in prijazno se poslovimo. A vseeno. če bom kdaj na Novi Zelandiji ali v Londonu potreboval pravnika, bom izbral nekoliko starejšo osebo. Še dan kasneje sem v Lukli, od koder me letalo odpelje nazaj v civilizacijo.
25. maja se v Katmanduju spet zberemo za parado v parku sredi mesta. To je točen datum, na katerega so pred 50 leti Angleži uspeli priti na vrh tretje najvišje gore sveta, 8586 metrov visoke Kangčendzenge. Tokrat sem prijetno presenečen, saj so tu kar trije od štirih članov legendarne odprave, ki so prišli na vrh: 76-letni George Band, 81-letni Norman Hardie in 87-letni Tony Streather. Sproščeno in spoštljivo poklepetam z legendami. Prav čili so še, in če bi jim rekel, bi jo že jutri skupaj odrinili proti goram. Sloveniji tudi tokrat pripade mesto v drugi kočiji, takoj za angleško, skupaj s Poljsko, Rusijo in Nepalom. Ponovno nas na trgu pred kraljevo palačo obdarijo predstavniki države, pokrajin, mesta in krajevnih skupnosti. Govori so še bolj ognjeviti in godba še bolj zagreta. Pri odhodu s trga na-mesto Poljaka Pustelnika in Rusa Bogomolova v kočijo k nama z Nepalcem Ang Phurbo prisedeta angleški veleposlanik v Nepalu Keith Bloomfield in eden od osvajalcev Kančendzenge pred 50 leti, Tony Streather. V klepetu z veleposlanikom ugotoviva, da imava skupno znanko, angleško diplomatko Carole Prešern, ki je delala na angleških ambasadah v Nepalu in Pakistanu. Spoznala sva se v času mojih najbolj intenzivnih plezarij v Himalaji.
Zlati cepin
Po mnenju organizatorjev parada poteka tako imenitno, da jo podaljšajo za cel kilometer. Ob dvanajstih pa nas odpeljejo v hotel Hyatt, kjer po kosilu začnemo simpozij, posvečen Kanču, kot plezalci skrajšano imenujemo Kangčendzengo. V jeziku hindu beseda pomeni Pet zakladnic velikega snega. Res je Kanč najmogočnejša gora sveta, saj ima kar štiri vrhove, ki segajo več kot 8400 metrov visoko, in še enega s spoštljivimi 7900 metri. Na začetku ob predstavitvi povem, da sem imel tokrat kar tri dobre razloge, da sem prišel v Nepal. Prvi je, da sem se z velikim spoštovanjem prišel poklonit možem iz sanjske angleške odprave leta 1955. Videti so tako čili, da bi šli lahko splezat na še kakšen himalajski vrh - ne sicer čez 8000, kaj dosti manj pa tudi ne. Drugi razlog je, da bi v Nepalu rad obudil spomin na po mojem mnenju najuspešnejšo slovensko odpravo v Himalajo doslej, hkrati pa tudi najbolj tragično. Spomladi leta 1991 nam je uspelo stopiti kar na tri vrhove Kangčendzenge: glavnega, srednjega in južnega. Na slednjega sta Štremfelj in Prezelj preplezala novo smer v alpskem slogu, za kar sta dobila najvišje mednarodno priznanje za leto 1991, francoski zlati cepin. Žal sta ob drugem poskusu vzpona na glavni vrh umrla Marija Frantar in Jože Rozman. Tretji razlog pa je, da sem v tridesetih letih mojih potovanj v Nepal spoznal, da so izjemna gostoljubnost, poštenost, prijaznost, sočutje in trdno prijateljstvo glavne lastnosti nepalskega značaja. V teh dneh pa sem ugotovil, da so predsednik NMA Ang Tsering in njegova ekipa, ki je pripravila obe praznovanji, po značaju res pravi Nepalci.
Angleži ob diapozitivih predstavijo svoj vzpon izpred 50 let. Dodaten čar izjemnemu dejanju je bila izpolnjena obljuba sikkimskemu radži. Dal jim je dovoljenje za plezanje na Kanč pod pogojem, da ne bodo stopili čisto na vrh, saj je Kangčendzenga za prebivalce Sikkima sveta gora, na kateri prebivajo njihovi bogovi. In res sta se obe navezi ustavili dva metra pod najvišjo točko gore. Neverjeten angleški smisel za pošteno igro in eno najbolj romantičnih dejanj iz epske dobe prvih osvajanj Himalaje.
Častne listine na koncu sta nam tokrat podelila kronski princ Nepala Paras in kronska princesa Himani. Po njunem odhodu so nam predstavili revijo NMA Nepal Parbat. Obsega več kot sto strani in je v celoti posvečena jubilejema. V njej so med drugim v sliki, besedi in statistiki predstavljeni vsi najpomembnejši udeleženci praznovanj, med njimi tudi slovenski.
Naporno, zelo uspešno in prijetno bivanje v deželi, »ki jo imam najraje na svetu, seveda takoj za Slovenijo«, se je izteklo. Lepo se je vračati domov, tudi zato, ker se bom jeseni v Nepal spet vrnil.