Albin Simonič: 
Drugi dan: Zvečer se odločimo, da gremo v smer, ki jo lahko ...
Prvi dan: Totenkirchl, Dülferjeva smer
... plezamo skupaj. Tako predlagam smer Via Classica, kar je soglasno sprejeto. Gre sicer za moderno navrtano smer, ki zelo dobro išče naravne prehode in odlično skalo v SZ steni Fleischbanka.
Smer je res lepa. Navrtana, po moje, za oceno opremljenosti S2, težavnosti 5. V smeri so tako potrebni le kompleti (10).
Njena dolžina je približno 450 metrov, nato pa moramo do vrha nadaljevati po Severnem razu. Ta na nekaterih delih doseže težavnost do 3. Ga je pa do vrha še približno za 250 metrov. tako se nabere kar lepa tura. Sledi še kar dolgi sestop.
Kljub svedrovcem je to lepa alpinistična tura!
Dobre podatke o smeri lahko dobimo na bergsteigen.com.
Prvotna zamisel za manjši plezalni tabor z našimi mlajšimi alpinisti (ali pa bodočimi, ker so še vsi pripravniki) iz AO Celja je bila skupina Pala v Dolomitih. Ker pa kar ni hotelo biti vremenske napovedi brez neviht, se raje odločim za Wilder Kaiser, kjer je napoved vremena odlična, pa organizacijsko ga že kar solidno poznam. Na pot sicer ne gre celotna prvotno zamišljena ekipa, vseeno pa smo štirje. Noč prespimo na parkirišču v Griesener Almu, zjutraj pa približno ura dostopa do koče na sedlu Stripsenjoch, ki jo poznam izpred dveh let, kot odlično izhodišče in zelo prijetno za bivanje. Koča je kar precej zasedena, prenočišče za dve noči pa vseeno dobimo. Potem pa akcija.
Prvi dan si zamislim Dülferjevo smer v zahodni steni Totenkirchla. Pa hitro pokaže zobe. Z dostopom pod steno sicer ni težav. Navzdol na zahodno stran sedla Stripsenjoch, nato pa navzgor pod zahodno steno. Stena je sicer precej mokra, kar nam povzroča kar nekaj pomislekov, kako bo v steni, vendar še več pomislekov na turo v dveh navezah, nam povzroči približno 200 m Winklerschluhta, globokega žleba, težavnosti II-III, ki ga je priporočljivo posolirati, če hočeš biti kolikor toliko hiter. To je že kar dober pokazatelj sproščenosti gibanja v hribovskem svetu. Tako se odločimo, da greva v smer samo z Lukatom, Jan in Stina pa gresta raje nazaj in poskusita kakšno krajšo navrtano smer.
Pravi vstop v smer se tako začne precej visoko v žlebu, kjer postane ta celo malo previsen (4+). Malo višje imava malo težav z orientacijo, saj naju potegne žleb, ki gre kar naravnost navzgor, a se na vrhu zapre. Morava malo nazaj, potem pa steče. Po drugem raztežaju je tako potrebno narediti prečnico okoli grebena v žleb na drugi strani. Res čudovit prehod, pa ne težji kot trojka. Nato pa je nekaj časa smeri lahko slediti. 2. raztežaja žleba, po poč na stolpič, še malo v desno in prva šestica. Prva krasna prečnica v ploščah. Malo navzdol, pa prestop po majhnih grifih in stopih v desno. Nato še kar nadaljujemo proti desni (5), raztežaj navzgor in pridemo do druge čudovite prečnice, najtežjega raztežaja v smeri (6+). Zelo lepo ravnotežno plezanje proti levi, nato pa po šalcah navzgor na vrh t.i. nosu. Sledi raztežaj lepega plezanja proti desni, nato pa spet zanimiv raztežaj šestice. Najprej navzgor, potem pa je potrebno splezati skoraj 5 m navzdol in nadaljevati proti levi do žleba. Sledi ta dva lažja raztežaja, najprej navzgor, nato proti desni in priplezamo po veliki finale smeri. Štiri zelo strme raztežaje izjemnih prehodov čeu previse, kamine, strme plošče, vse v težavnosti od 5+ do 6. Zadni raztežaj pelje pa še čez nekaj metrski kamin in naprej do križa na vrhu Totenkirchla.
Kaj reči o smeri. Upam si reči krasna in kompleksno težavna smer tudi v današnjih časih. Smer je bila preplezana leta 1913. Vsekakor izjemen dosežek, Preplezala sta jo legendarni Hans Dulfer in Willi von Redwitz. Zanimivo je, da se je Hans najprej spustil čez steno po vrvi in tako naštudiral linijo, ki je polna prečnic in zanimivih prehodov. Nato pa naj bi smer z omenjenim soplezalcem preplezala v neverjetnih 7 urah in pol. Midva sva za smer potrebovala dobrih 6 ur. Z dostopnim žlebom je smeri za dobrih 700 m. Smer ima danes navrtana sidrišča in v težjih raztežajih nekaj svedrovcev, ki so res na dobrih mestih. Drugače pa je smer daleč od železne ceste. V vodniku je sicer priporočen komplet zatičev in manjših metuljev. Zase sicer lahko rečem, da jih nisem potreboval, so pa uporabni za dodatno varovanje. Pa, ha, ha, ocene so precej daleč od plezališčnih petic ali 6a jev!
Sestopiti pa je potrebno po vodniški smeri (kar nekaj raztežajev v okviru trojke), ki je sicer označena z rdečimi krogi, puščicami in možici, tako da orientacija ravno ni problem. Čez težja mesta pa so urejeni klini za spust po vrvi. Za ta sestop pa sva potrebovala uro in pol.