Albin Simonič: V sredo, proti večeru, se iz Alpawanda odpeljeva približno 50 kilometrov naprej proti Wilder Kaiserju.
Plezalsko zelo znani hribi, kjer je nekaj mejnikov prostega plezanja, predvsem pa precej divjih konic, ki jih občudujeva, ko se peljeva proti Scheffau.
Celotna objava (več slik) na Albin Simonič - alpinizem >>>
Najino izhodišče je "oštarija" Jagerwirt, od koder gre pot proti Sonnecku. Do 600 metrov visoka stena, s smerjo Schee long, ki sem jo našel na netu, mi je najbolj "padla v oči" za začetek spoznavanja s tem področjem. Izhodišča ni težko najti, najprej torej do kraja Scheffau, tam pa te sredi mesta tabla usmeri proti Jagerwirtu. Ozka asfaltna cesta te po približno 1,5 km pripelje do rampe in velike "lovske" koče, s kozorogi v ogradi. Tu s spanjem ni težav, ni pa vode. Pa zvečer so "nama" zašpilali Pod Roblekom, da se je spet malce oglasil nacionalni ponos. Zjutraj morava biti zgodnja, ker je stena južna, dan pa bo topel. Tako že pred šesto odkorakava proti steni. Nekaj časa po makedamski cesti. Ta nato preide v potko. Midva pa v daljšnico. Jaz gledam table proti Sonnecku, ki kažejo proti Kaiser Hochalmu, planini na levi strani hriba. Potka proti krnici Schneekar pa vodi bolj naravnost, kar pogruntava šele precej višje. Potka je sicer lepa mimo krav, pastirskih bajtic, napajalnikov, da nisva žejna, v skalah pa srečava prvega gamsa. Vendar slapu (Wasserffala), kjer naj bi odložila "rukzake", kar ni od nikoder, pa bi v dobri uri morala biti pri njem. Ja v slabih dveh urah kar hitre hoje, pa sva res pri njem, tako da sva imela "lepo" kondicijsko turo.
Pri slapu, kjer je v skali nekakšna kapelica, gre na naju plezalna "roba" in še je potrebno pol ure v hrib do krnice Schneekar, kjer naju pričaka res lepa čredica gamsov. Pa takoj tudi spoznava, da s smerjo Schneekar long ne bo nič, ker opozorila iz vodnika, da so poči v 3. in 4. raztežaju dolgo časa mokre, še vedno drži. Ta dva raztežaja sta tudi najtežja v smeri (8 in 7+), tako da se nama ne da fajtat po mokroti. Saj imava rezervni plan. Sosednja Schnee direkt, ki pripelje na veliko gredino sredi stene od koder lahko nadaljuješ do druge smeri v zgornjem delu in tu je najbolj logična izbira Sudlicht.
Vstop izgleda "obetavno", gladka plošča s počjo. Prvi metri so res kar nerodni, spominjajo na I. poč v Kotečniku. Leva nogo v poči, desna pa v res gladki plati, poč pa okrogla. Pa je takšen, neroden, le krajši del, nato pa se začne zelo lepo plezanje z viškom proti vrhu raztežaja, kjer pa je prav fantastična rahlo previsna plošča z luknjami. Sledi kar "musava" poč, kjer včasih ne vem točno, če se ne bom "podrajsal" nazaj, nato lepa prečnica na raz (5+) in čudovit najtežji raztežaj (7+), ki po razu z dobrimi oprimki pripelje v položnejše hrapave plošče, ki pa jim kar malce "manjka" oprimkov, tako da moraš biti zadovoljen z malimi hrapavimi "izrastki" in malo luknjico za 1. prst, da se znajdeš na "štantu". Sledi še zadnji lep raztežaj po ploščah in znajdeva se na približno 150 metrov gredini, na kateri zvijeva vrv in greva navzgor do zgornje stene.
Tu najdeva dve liniji s svedrovci. Smer Sudlicht je leva. Malce gledava, ker vodi vstop čez rahlo previsno ploščo, ki od spodaj izgleda kar zahtevno, raztežaj pa je ocenjen s 6. Pa se pokaže, da vodi čez ploščo prav fantastičen prehod, luknja je ravno tam kjer jo potrebuješ za prijem. Oba z Maticem se strinjava, da je to eden najlepših raztežajev, ki sva jih do sedaj preplezala. Drugi raztežaj (7-) vodi v desno čez kar gladke plošče, ki res pokažejo svojo "gladkobo", ko se nepričakovano zapeljem po njih. Ja, je potrebno biti zbran in natančen, kar sem v drugo na "popravnem izpitu". Raztežaj pa vsekakor zelo lep. Nadaljevanje smeri pa je bolj povprečno, kajti skala je od tu malo slabša, tako da je potrebno več previdnosti. Najprej zajeda s previsom (6), nato pa, vsaj zame, malce čudna poč (7-), ki se je lotim bolj po levi in kar naenkrat ne najdem niti malega roba in že drugič ne zlezem v prvo. Potem pa le še malo bolj "prešlatam" tisto mesto, najdem mali robek in lahko naredim gib na boljši rob v poči. Ko potem v drugo zlezem celo "zadevo", moram še vedno kar dobro stisniti male oprimke, dvakrat moram pa kar "pofocati" poč (beri izvajati dinamične gibe), da zadevo izpeljem. Matic se "zadeve" loti bolj po desni strani in zadevo takoj uspešno izpelje, tako da sem jaz verjetno res malce zakompliciral. Pa nič zato, saj je čisto v redu plezanje. Po tem pa sledijo še trije raztežaju v okviru petice, ki so še malo bolj drobljivi, tako da je pač potrebno preverjati grife. Ja, pa v predzadnjem raztežaju je potrebno pravi čas "štantati" (lepljena rinka na desni strani začetka zajede), potem pa pri prvem naslednjem svedrovcu, na levi strani zajede, prečiti v levo iz poči in nadaljevati po ploščah do vrha. Tu gre Matic malo predaleč po zajedi in seveda, "zihranja" zmanjka, pa "cug" je namesto na skici označenih 30 m, dolg že 50 m. Ni druge (plezanje v zajedi sicer ni pretežko), kot plezanje nazaj dol, tako da zadevo varno izpeljeva do vrha. Zadnji "štant" pa naredim na križu na vrhu hriba, ker tudi jaz ne vidim svedrovcev za "štant" pred začetkom vršnjega grebena. S "štrikom" pa ravno znese, ker je do križa skoraj 60 m, tako da se še ravno "priheftam" in ga zmanjka.
Na vrhu je torej, kot je po navadi v Avstriji, križ. Na njem pa le lepa skrinja z debelo vpisno knjigo in stekleničko "šnopsa". Ni kaj, poskrbljeno za dušo in telo. Midva sva bolj za "dušo", za telo pa poskrbijo še zadnje kapljice vode v flaški in gremo hitro navzdol, ker na večih mestih v okoliških hribih, kar pošteno treska, do Kaiserja pa prinaša posamezne kapljice. Pa je tokrat križ pomagal in Sonneck je ostal suh in kmalu sva spet v soncu, tako da je sestop pošteno vroč in res paše hladen tuš pot slapom. Kaiser pa dobi svojo porcijo dežja zvečer, ko se midva sita in napojena odločiva, da drugi dan ne bova izivala nebeških sil in se odpeljeva proti domu.
Ja, obe smeri sta dobri. Super skala (tam kjer je slabša, je na rangu kot v naših hribih boljša), opremljenost teh dveh odlična, tako da potrebujemo samo komplete. Shnee direkt je iz leta 1989. "Naredila" pa sta jo K. Zehentner in F. Schuster, je pa sedaj "porihtana" z lepljenimi svedrovci. Sudlicht je iz leta 2000, avtorja pa H. Haselberger in H. Zott. Ja no, če omenim še kaj plezamo po ocenah, ki so kar dovolj, da se lepo naplezamo. Shnee (7-, 7-, 5+, 7+, 6+) in Sudlicht (6, 7-, 6, 7-, 5+, 5, 5+).