Dotik: Vsaka pot v gore se nekje začne. Ta se je začela nad Blejskim jezerom. Med spustom k njegovi mirni vodi pa sem naredil načrt, katero gorsko pot naj uberem.
Tudi Blejska koča bo stala ob njej.
Od gradu na jezerom do gradu v oblakih
Vozim proti Mojstrovkam, na sosednjem sedežu leži fotografija. Le en primeren način je, kako tisto razglednico z motivom Blejskega jezera očetu pisati z gora, da Bled obiščem med potjo. Ideja me razveseli. Če bi preštel število letošnjih dni ob jezerih in jih primerjal s tistimi v gorah, lahko napišem, da sem imel vodo raje od skal. Na razgledišču ob gradu ostajam dlje, kot običajno stojim na vrhovih. Tu je topleje in veliko prijetneje, vendar brez misli na vrh ne bi enako užival. Kakor zgoraj, tako spodaj, sporoča odsev sonca v jezeru.
Tudi sestop k jezeru je del vzpona na goro. Ob mirni vodi razmišljam o vrhu, na katerem naj danes stojim. Raje bi pisal pozdrave iz Blejske koče kot z Vršiča. In izbiri med dvatisočaki sta postali drugi dve gori: Brda in Debela peč. Da z Brd ne bom videl pravega sončnega zahoda, sem vnaprej vedel, videl sem to pred časom s Kredarice, kako so žarki najprej ugasnili na Debeli peči in Brdih in najkasneje na Toscu. Ker pa upanje ugasne zadnje, vseeno hitim zadnje metre.
Tam nekje spodaj, pod vodo, razpršeno v zraku, je svet Bleda, kjer sem pozimi rad bral knjigo. Iz nemščine jo je z ljubeznijo v slovenski jezik preoblikoval Janko Jamšek, rojen na današnji dan. Zima je bilo obdobje iskanja in utrjevanja vere. Ni šlo za vprašanje obstoja Boga, šlo je za vprašanje vere. Sledilo mu je obdobje vprašanja vere v samega sebe, ko sem se ponovno dvigoval nad pokrajino, največkrat na Snežnik. Ob tem nisem pozabljal ustavljati se ob vodah, in še danes mi to prija.
Zaradi mojih staršev se spodobi, da se ustavim pri oskrbniku Jožetu. Dobro jih je poznal, gospodu očetu na koncu obiska pošilja pozdrave. Poslavljam se dlje, kot nameravam. Najprej nad vhodom v kočo vame strmi prvi krajec, pod nadstreškom se skriva še senca skrivnostnega mačka Maučija. Običajni obiskovalci zanj ne vedo. Tudi sam bi jim bil enak, če ne bi bil dovolj pozen. Maček je borec, da mu celo lisjak in lisica nista prišla do živega. Če že ne zaradi drugega, zaradi mačka bom še kdaj obiskal ta kraj.
Iztok Snoj
Lahko je biti srečen. Pogoj za to pa je, da mora človek živeti v resnici, vendar ne tisti omejeni, ki si jo je ustvaril sam, ki je usmerjena v njegov ego in se v njej počuti suverenega, ampak v tisti Veliki Resnici narave, ki je skupni imenovalec vsega življenja na Zemlji in v vesolju ... Ljubezen in harmoničen odnos do stvarstva, do narave, sta edini ključ v resnico, ki osvobaja. To je edina energija, ki povezuje vse v koherentno enost in odpira človeku spoznanja na vseh ravneh zavesti. (Iz uvodnika Voda je zrcalo duše, knjige Masara Emote Sporočilo vode)