Iskanje Prekmandlca: Na sončnih obronkih so tu in tam mogočne kmetije, idilične in trdne se že od nekdaj nevsiljivo zlivajo s kulturno krajino. Ivan Tavčar jih je imel pogosto v mislih.
Za kratko zamenjajmo strmali nad Idrijco za blago valovanje med Cerknim in Škofjo Loko. Pod Poreznom in Blegošem se proti jugi nizajo mnogi grebeni, slemena in obronki. Proti zahodu cerkljanski, proti vzhodu škofjeloški. Nižajo se, med njimi so senčne, na videz odmaknjene grape v katerih se ob sotočjih voda tiščijo naselja. Na sončnih obronkih pa tu in tam mogočne kmetije, idilične in trdne se že od nekdaj nevsiljivo zlivajo s kulturno krajino. Ivan Tavčar jih je imel pogosto v mislih, da ravno te, visoko nad Poljansko Soro. Od nekdaj so simbol trdega dela in spodobnega preživetja.
En izmed teh obronkov je Ermanovec (1026 m), razgleden hrib na slemenu nad Kopačnico, Hotavljami, Staro Oselico in Sovodnjem, pogleduje daleč naokoli. Pred njim se nizajo Idrijsko-Cerkljanski hribi, seveda, vse Škofjeloško hribovje, Polhograjci, ta trenutek beli in strmo ošiljeni Julijci, Kamniško-Savinjske in še kaj. Njegova pobočja so poraščena z gozdom in prekrita s senožetmi. Na travnat vrh, ki je odprt na jug in zahod, se brez težav povzpnemo tudi pozimi, pa četudi so poti na debelo prekrite s snegom. No, mi smo ga le dobili eno dekico – »snehca«, zato kar na pot!
Na Ermanovec pripelje toliko označenih planinskih poti, da prvič kar težko izberemo. Mnogo jih je z vzhoda in juga, iz Hotavelj, Trebije, Sovodenj in Kopačnice. Vsa ta izhodišča dosežemo, če se skozi Škofjo Loko podamo proti zahodu, v smeri Žirov. Iz »naše« (zahodne) strani se nanj vzpnemo skoraj po ravnem s prevala Kladje, kjer se cesta iz Cerkna prevesi na Gorenjsko. Na poti komajda nekajkrat zapustimo asfalt, lahko tudi ne, če je snežna odeja predebela, ker ceste so splužene. Meni najljubše (najbližje) poti so čez »Vrhulce«. Tja nas, če obisk zastavimo kot resno dnevno planinsko turo, pripelje Slovenska planinska pot s Porezna skozi Bolnico Franjo, Dolenje Novake (eno izmed današnjih izhodišč) in čez Škofje (974 m).
Škofje so razgledno travnato sleme, s še ne popolnoma zaraščenimi senožetmi med Cerknim in Kopačnico. Kaj škofovskega je botrovalo njihovemu imenu, bi bilo lepo vedeti, mogoče Škofjeloškega? Iz Cerkna nas Vrhulce pripelje tudi Idrijsko-Cerkljanska planinska pot. Lahko pa se nanje tudi pripeljemo, namesto proti Kladju zavijemo na lokalno cesto proti Hotavljam. Skozi ta vrata je bil prehod že v antičnih časih, kasneje med Loškim in Tolminskim gospostvom. Tu nekje so Rimljani v prvih stoletjih našega štetja utrdili obrambno linijo, da se ubranijo pred vdori barbarov z vzhoda. Še se vidijo rimski ostanki zidov na obeh straneh prehoda. Tudi sleme proti Vrhovčevemu griču nosi ime Šance. Greben Škofij in nadaljevanje proti Kladju je namreč razvodje in tu je kasneje več stoletij tekla deželna meja, podobno tudi rapalska (taljani so si spet zaželeli do svete meje na vzhodu). A ravno tu so njihovi kremplji zagrizli čeznjo, upajoč, da bodo tako varnejši in meja lažje branljiva.
Do Vrhulce smo po eni ali drugi peš poti porabili dobri dve uri. Od tu do vrha pa še kakšno, malo po tej (primorski) in malo po oni (gorenjski) stran, predvsem pa lagodno in po dobro označeni poti. Za Vrhovčevo kmetijo na prevalu prestopimo nekdanjo mejo. Glavni mejni kamen številka 35, ki jo je tukaj zamejeval, je končal pod macolo zavednega gospodarja, ki je tako simbolno opraviti s to krivico. Že od tu se nam pokaže današnji cilj. Mehka gričevnata pokrajina je tako spokojna. Le še mimo planinske koče stopimo do vrha. Lepo je, če se v koči tudi ustavimo (obvezna točka SPP). Ne, vrh ni vzpetina nad kočo.To je Štor (1005 m).
Ermanovec je še pol ure hoda proti vzhodu. Kar po cesti, lahko tudi čez Štor, nadaljujemo do naslednjega križišča s kapelico in čisto pravim zvonom. Do vrha je le še lučaj. Najvišja točka je v gozdu, označena le s številko 1026 (nadmorska višina) na smrekovem deblu. Smerno tablo, vpisno knjigo in žig je odneslo malo južneje, ob rob senožeti. Morda je imela svoje prste vmes zadnja ledena burja, smer je prava.
Lepo dnevno krožno turo, če smo za izhodišče izbrali Cerkno, zaokrožimo čez Bevkov vrh, visoko nad Idrijco. Krog nam ne bo vzel več kot sedem ur. Kakšni dve manj se bomo zamudili, če se bomo preko istega vrha vračali v Sovodnenj. Nekaj podobnega je tudi s Trebijskimi, Kopačniškimi in Hotaveljskimi krogi.
Če pa poti ne bomo zastavili, za še kratek zimski dan, preširokopotezno, se na izhodišče lahko vrnemo pravočasno, da v Cerknem preverimo in primerjamo uspešnost nove vlade – »Laufarkomande«.
Cerkljanske Laufarje gotovo vsi poznate. Njihova posebnost so lesene larfe (pustne maske), izrezljane iz lipovega lesa. Podobne šeme so le še na Tirolskem, kjer se tudi podobno imenujejo – »Laufer«. Star običaj (mogoče še poganski) se začne že prvo nedeljo po novem letu, ko se po drugi maši na ulicah Cerkna prikaže prvi Laufar. Drugo nedeljo prideta dva ali trije in tako vsako nedeljo več in več, vse do pustne (debele) nedelje, ko so zunaj že vsi. Danes sestavlja Laufarsko družino že triindvajset likov s petindvajsetimi maskami. Vsi, razen »Ta starga« ne govorijo. Osrednji lik je Pust, ki simbolizira zimo in je tudi kriv za vse tegobe preteklega leta.
Vsi ti neljubi pripetljaji se čez leto zbirajo »u kaslcu« na placu. Za vse slabosti in napake je obsojen na smrt. Isti motiv pustne krivde je prisoten tudi v drugih pustnih običajih, a v Cerknem se vse odvija po točno določenem scenariju, ki se v obliki ustnega izročila že dolgo prenaša iz roda v rod. Glavno dogajanje je na pustno nedeljo (letos 19. februarja), ko sodnik cesarsko-kraljeve sodnije pustu javno prebere obtožnico – kalamuon. Pust poskuša pobegniti, a ga Ta terjasti vedno znova ulovijo. Po končanem zborovanju ga priprejo in ga v torek obsodijo. Obsodba se glasi: »Smrt z botam!« (drvarski lesen bat) Usmrtitev izvrši Ta star. Obtožnica in obsodba je prebrana v starem, cerkljanskem narečju. Morebitne zadrege z razumevanjem vam bodo domačini mimogrede objasnili. S tem je zima pregnana in lahko nastopi pomlad, mi pa polni vtisov gremo naprej.
Anka Vončina