Grega Kališnik: ... sredi viharja - NeDelo
Pravijo, da je pes človekov najboljši prijatelj, se pa zgodi, da pregovor absolutno velja tudi v drugo smer.
Vprašajte borderskega ovčarja Jimmyja.
Predzadnji četrtek zjutraj je na Kamniškem, najprej na kamnik.info, potem pa cunamijsko na facebooku, hvala bogu, Zuckerberg, da te imamo, zakrožilo, da je tam nekje na Kamniškem sedlu, okoli dvatisočaka Brana, pogrešan pes, border collie, borderski ovčar Jimmy. Dan pozneje, zadnjega januarskega petka, je bila akcija.
Naključje ali ne, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, 42-letni gorski reševalec Matjaž Šerkezi, je prenekaterikrat v medijih. Največkrat, ko opozarja, kaj gore ponujajo in predvsem, s čim strežejo po brezbrižnosti obiskovalcev. Tokrat se ne pogovarjava zaradi njegove funkcije, pač pa dejanja, reševalskega podviga posebne (pod)vrste.
Onega četrtega delovnega dne je prišel iz Ajdovščine, kjer je gorsko kolesaril, in izvedel za pogrešanega, izgubljenega psa. »Slišala sva se s kolegom iz GRS Kamnik Jernejem Laniškom, obstajala je nevarnost, da se bodo ljudje sami«, na svojo roko, na svoje roke in noge, »lotili reševanja.« Kar se je že dogajalo, pove Šerkezi, ko so šli ljudje sami reševat živali in jih je koštalo življenja.
Zdrs ali življenje
»Rekli smo si, to ni hec, razmere so težke, a nekaj je treba narediti.« Po drugi strani je Matjaž dvomil, da bi pes te pasme zgoraj kar tako odšel onkraj, je pa res, da ima šele eno leto in je še dovolj trapast. Ampak glede na informacije je sogovornik vedel, »če psu ni zdrsnilo, je še živ«.
Domenjeno je bilo, da gre Šerkezi gor pogledat in ocenit okoliščine, največja bojazen je bila prav zaradi morebitnih dobronamernih, a ne dovolj previdnih in premalo izurjenih iskalcev. Sploh Brana, prečnica, snežišče na severni strani, če berete pisanje o smrtnih nesrečah v naših gorah, boste na ta pobočni košček velikokrat naleteli. »Tam je zdaj čista šajba,« pravijo ji tudi štajerski ekspres. Če ti tam zdrsne, končaš v Logarski oziroma nad njo, na Okrešlju. Ta del »res zahteva izkušnje«.
In je šel gor. Razmere? »Res trdo je bilo, pa precej kložasto.« Vreme sicer na pogled lepo, a sila vetrovno, na Kamniškem sedlu so bili sunki tako močni, da je psa, s Šerkezijem narediva časovni preskok, »ko sem ga dol peljal, dobesedno dvignilo in našponalo na štrik«. Kot bi imel napihljivega kužka na nitki, si predstavljam.
S sedla je šel Matjaž prek štajerskega ekspresa proti vrhu in vedel, da tam čez pes ni mogel priti. Še to, že prejšnjega večera se je slišal z Jimmyjevim lastnikom, ki mu je povedal, kje mu je kuža zbezljal. Hkrati je fejsbukovsko srenjo obvestil, naj ga ne sračka, ker gre v akcijo on.
Po sončni vzhod
Lastnik, fant, srednješolec, ki se je zjutraj s človekovim najboljšim prijateljem odpravil na Kamniško sedlo počakat, doživet sončni vzhod, mu je dostavil Jimmyjevo najljubšo igračko. Primerno je bil opremljen, »tu ni nič problematičnega«. Na sedlu je psa spustil, »da je malo polavfal, ovčar je šel čez snežišče, nazaj pa ni mogel, ker je bilo rahlo navzdol, pasji kremplji naprej ne primejo«. In je šel le gor, gor, gor, dokler ni prišel v – brezizhoden položaj.
O fantu pove dovolj dejstvo, da je ocenil, »če gre za psom, bo sranje«. Tam bi se ubil. Sestopil je, klicali so 112, ti pa kamniške gorske reševalce. Zadeva se je širila viralno, neverjetno, kako se ljudje odzovejo na trpljenje živali. Če se je na cesti prevrnil kamion s kravami, je na Slovenske novice, kjer sem delal, klicalo in jokalo na desetine ljudi, če bi se prevrnil kombi z ljudmi, bi se najprej spraševali, ali so vozili prehitro, so potniki begunci ...
Se je že dogajalo, da so šli ljudje sami reševat živali in jih je to koštalo življenja.
»Nisem mogel verjeti, v kakšno širino je šla ta informacija. Kadar iščemo človeka, ni nikoli takšnega odziva.« Prej se kdo spotakne, kaj pa je gor rinil, izgubljenec neprevidni. Tokrat ni bilo »niti enega negativnega odziva«. Ne o psu ne o lastniku.
Torej, skrb za ljudi. Matjaž ima doma psa, »pes je žival, ki nam pomaga v plazovih, reševalci imajo pse in veš, žival, ki ni vajena takega okolja ...« Ne bi preživela. Javnost, če uporabimo nekoliko zlizano besedo, je pričakovala reševanje, a »tega nihče ni rekel direktno«. Nihče pa ni rekel niti, da bi šlo ob tem prek meje reševalne sprejemljivosti.
Kje je spodnja meja, misleč na živa bitja, ko se gorski reševalec še izpostavi? »V hribih smo že reševali krave, ovce, kozoroge ... Mi gremo na pomoč, potem pa ocenimo, ali je zadeva še varna. Če ne bi bila, bi se obrnil.«
Malo polulano
Torej, Šerkezi na vrhu Brane, kjer je ogromen plato, »vse pregledam, ga kličem, pa ga ni bilo«. Počasi se je vračal, a sredi pobočja, snežišča, plazu, pri kažipotni tabli, »je bilo malo polulano. Pomislim, da tukaj človek ni stal.« In uriniral, razen če mu je od strahu vse popustilo, če smo malo bizarni, a še vedno naravni. Ker je bilo kložasto in je trdota podlage malo popuščala, »sem šel zaradi svoje varnosti tik pod steno, prišel sem do roba grebena Šije, gledam v kočo, tam so bili ljudje, s soncem obsijani«.
In potem, z Matjažem se itak tikava, »a veš, ko ti nekaj reče, daj, poglej gor, obrnem se in 150 metrov nad sabo zagledam eno črno-belo glavo, ki me gleda«. Bil je Jimmy. Ni lajal, Matjaž pa: »Tristo medvedov, Jimmy, kam si pa ti šel!« Pri tej izjavi gre za sublimacijo, prevod nekoliko krepkejšega, ne čisto slovenskega vzklika.
Po 65-stopinjskem naklonu se je reševalec povzpel do psa. Ta je stal na koščku, kjer mu je grozil zdrs na eno ali drugo stran. »V obliki kroga si je naredil nekakšno gnezdo, kot za orla, kamor se je zvil v klobčič.« Bil je toplotno zaščiten pred vetrom, živel pa bi »še kak dan, morda dva, potem bi šel, ni imel za jesti, za piti, pa mraz ...«. Počasi bi ugasnil.
O Jimmyju se je vnaprej pozanimal, »pes je pač kosmat za ušesi«, naj bi bil miren, a ko je žival v stiski ... »Ko sem se mu približal, je začel instinktivno hoditi nazaj in lajati.« Šerkezi je sedel, izvlekel Timmyjevo igračko, poskušal počasi pridobivati zaupanje, potem pa se je spomnil, da ima v nahrbtniku sendvič: »Salama mu bo pa že dišala!« Ko mu je veter pod smrček prinesel salam(en)ski vonj, se je pes približal, pomljackal ponujeno in reševalec ga je lahko pobožal. In zavaroval.
Ja, in pred tem, »sem se z njim ves čas pogovarjal, vesel, da sem ga našel, a če bi me kdo slišal, bi si rekel, da nisem gladek«.
In sta postala naveza, potem pa »rikverc dol, pes ima 25 kil ... najprej sem mislil, da ga bom v ruzak vrgel«, potem je dobil nasvet, naj si ga naloži kot uplenjeno srno. Na vrhu Brane bi ju lahko helikopter pobral, na grebenu ne bi šlo. Varno sta se začela spuščati, tehnike ne bi razlagal, da ne bo tega kdo s svojim pudljem doma poskušal, slednjič je žival lahko hodila, »imel sem ga precej na trdo, vse me je ubogal. Najbolj nevarno je, da te potegne.«
Čaj za dva
Pri koči na sedlu sta si privoščila tea for two, »še čaj je pil, tako je bil žejen«, tudi vsi priboljški Šerkezijevega psa, ki jih je imel reševalec s seboj, so šli Jimmyju v slast. S sedla sta sestopala tako, da je bil pes za človekom. O srečnem koncu je Šerkezi, ko je bilo varno, obvestil mladega lastnika, ki ju je pričakal pri počivališču pri Pastirjih.
Ko je pes zagledal lastnika, je začel mahati z repom in stekel k njemu, Matjaž pa je izmučen sedel na tla. Jimmy se je obrnil, pritekel k rešitelju in »saj veš, ko ti da tisto kosmato glavo v naročje, češ, ej, stari, hvala ti«. Ne vem, ampak verjetno je bil super občutek.
Ta mali, lastnik, pa sploh ni vedel, kaj bi, pove Šerkezi, morda je bil v šoku, pričakoval je, da pes ne bo preživel, njegovi sploh niso vedeli, kaj naj naredijo. V zahvalo in to. Šerkezi pa v odgovor: »Nič skrbeti, ti samo uživaj, midva z Jimmyjem sva se že vse zmenila.« In bo vse skupaj za najstnika dvojna šola, prvič, »da naj ima psa privezanega, izšolanega, da ga bo ubogal, pa tudi on naj gre na tečaj varne hoje v gorah«. Mladenič je vabljen v uk k reševalcu.
Nisem mogel verjeti, v kakšno širino je šla ta informacija. Kadar iščemo človeka, ni nikoli takšnega odziva.
Matjaž Šerkezi
Torej, šlo je za usklajeno akcijo, nikakor junaštvo na svojo roko, »eden bi itak moral gor, če ne prej, pa potem, ko bi šli za folkom, ki bi iskal psa«. V akciji, tudi če je omenjeno le eno ime in en pes, »je bil zadaj še cel kup ljudi«.
Tu je vprašanje gorskoreševalne dolžnosti in presežkov, plemenitosti. »Včasih kdo navrže, saj gre samo za žival. Kolega mi je rekel, ljudi moramo reševati, reševati živali pa je plemenito.« A slednje sodi v definicijo te službe.
»Pri ljudeh se ne sprašujemo ali-ali, pač greš, pri živalih pa bi marsikdo imel pomisleke.« Tokratni sogovornik in njegova druščina pač ne.
Reklo o psu kot človekovem najboljšem prijatelju pa včasih lahko tudi obrnemo. O človeku, najboljšem ali vsaj zelo dobrem prijatelju psa.