Gore in ljudje: Si me posnemal in hodil za nosom na Blegoš in v Krmo? »Kaj če sem te, posnemal? Kje neki! Posnema se vendar smetana. Imam pa zato zate nekaj jezikovnovskih razlag o nosnem korenu.« Reče se jezikos... »Ne bi vedel, nisem strokovnjač za jezik.«
Med gore v troje
Praviš, da si bil sredi junija na Blegošu. Si videl ob poti robnike iz smrekovih sušic, podobne pločnikom?
»Da slučajno ne bi rekel kaj čez markaciste. Hodiš skoraj izključno po markiranih poteh.« Menda so imeli trije inštruktorji iz PD Ljubljana Matica tečaj za več kot trideset markacistov.
»Tudi čez Matico nič ne govori, v njihovi koči pod Triglavom rad iščeš zavetje.« V koči se počutim prijetno zaradi njene lege in njenih ljudi. Lastništvo ne bi smelo pri tem igrati pomembnejše vloge. Kaj bi rekel o teh novih blegoških pridobitvah poti?
»Mogoče sploh ne opazimo, kako počasi izgubljamo stik z naravo in s tem občutek zanjo.« Si spoznal Josa?
»Misliš Janosa? Precej starejši je, kot si omenjal. Z nama je šel tudi pes z belim nosom.« Pa je vse skupaj res, kar praviš?
»Kje neki! O pravi resnici ti bom raje natrosil nekaj citatov.«
Večna resnica seva v mnogih fasetah v ta svet. Vendar lahko vsak od nje prejme in razume le toliko, kolikor jo je sam uresničil, koliko je torej razvil svojo duhovno zavest. (+)
Večkrat omenjaš nos. Zakaj je po tvoje pomembna štrlina, koren?
»Naj ti naštejem nekaj primerov:Zanos: ko me vodijo za nosom, imam zanos.
Ponos: ko nos dvignem visoko, da jih lahko dobim po nosu.
Podnos: nekaj, kar prenašam. Tisto pod nosom lažje prenašam.
Iznos: kar prihaja iz nosa, vsebina (tudi seštevek)
Vnos: nasprotje iznosu. Pravilni vdih naj bi bil skozi nos in ne skozi usta.
Znos: nasprotno od neznos. Neznosno je tisto, kar nos ne prenese.
Prednos: tudi prednost. Na primer, če na tekmi nekomu tečeš pred nosom.
Nanos: Kadar grem na Nos nad Razdrtim.
Znanos: Če bi znal in istočasno uporabljal svoj nos. Tudi znanost. Kadar se samo nečesa naučim in nimam nosu, potem ne morem biti zna-nos-tvenik. Najboljši znalci se še vedno zanašajo na svoj nos, le da večina to skriva.
Odnos: karakteristike nosu uporabljam navzven in jih povezujem z lastnostmi nosu drugega človeka.«
Glede na stanje zavesti spozna človek mnogo ali le nekaj faset iz večne resnice ali – če je usmerjen le na svet – sploh nobene. (+)
Kako je bilo čez tri dni?
»S tisto tvojo prošnjo, naj sestopajoče sprašujem za pot na Kredarico, sem skoraj padel v godljo. Pri pastirskem stanu sva srečala belobradega gospoda z brezhibno opremo in z uglajenim korakom. Na nosu mu je pisalo, da ima veliko gorskih izkušenj. Kar ostrmel sem nad slikovitimi in preprostimi besedami, s katerimi je opisal pot. Zavedel sem se, da bi lahko bilo vse skupaj videti kot slaba šala.« Govoriš o dvojini. S kom si pa šel?
»S panterico.« Misliš partnerico. Sem že slišal: lepo prijazno te je čakala pri stanu, medtem ko si se potepal po podih.
Kdor o resnici samo le govori in je mnenja, da jo morajo njegovi bližnji videti prav tako kot on, ta še ni stopil na lestev k večni resnici. (+)
Kako to, da si šel čez Kurico?
»Gospod je to varianto opisal močno barvito. Na belini strmega snega smo videli še osamljenega gamsa. Kot bi dajal nekak znak.« Vem, da si imel samo palice. Se nisi bal, da bi ti zdrsnilo?
»Prvi korak se je treba znati ujeti in se ustaviti.« Kakšen je bil občutek v strmini?
»Obrvi niso več zmogle zadrževati kapelj potu, ko so se začele na gosto cediti iz čela. Takrat sem vedel, da mi gre dobro.« Po moje si se hotel izkazati za mačka ali celo mačota. Pričakoval si, da te tvoja mačka panterica opazuje od spodaj! So pot s Konjskega prevala proti Kredarici že skidali?
»Čakaj malo. Kdo naj bi jo skidal?« Markacisti, vendar!
Vera v resnico ni resnica sama, zakon življenja. Kdor se zadovolji le z vero v resnico, ta nikoli ne bo resnice spoznal in tudi ne živel v njej. (+)
»Je bilo na Kredarici kaj ljudi? Samo dva Goričana sta pred kočo ležala v platnu in na soncu uživala v vonjavah sveže pečenih palačink.« Si kot ponavadi pil pivo?
»Vremenkota sta ponujala tudi kačjo slino. Ničesar od tega nisem potreboval, ker me je spodaj čakala panterica. Palačinke pa so se dobro prilegle.« K partnerici si se vrnil ob?
»Zadnjih sončnih žarkih, ki so posvetili pred pastirskim stanom.« Na vrh nisi šel?
»Ni bilo potrebe. Tokrat je bilo glavno spodaj in ne zgoraj.«
Samo tisti človek se povzpne po lestvi popolnosti, ki se dan za dnem trudi spoznati in razčistiti to, kar mu kažeta dan in dogodki dneva. Dnevi prinesejo človeku pred oči njegovo lastno mišljenje in življenje – in ne mišljenje in življenje njegovega bližnjega. Kajti človek naj najprej spozna in obdela bruno v svojem očesu, preden išče drobec v očesu svojega brata. (+)
Za pinkponk bi moral iti vsaj še enkrat na Blegoš.
»Saj sem šel. V poletnem mrazu. Na prvi poletni ponedeljek so bili dolgi rokavi in brezrokavnik veliko premalo. Na vrhu je vlekel hladen severni veter, pri koči pa je bilo vsega pet stopinj.« Jos je šel zraven?
»Čez Prvo Ravan.« Si se spotoma zapeljal do Čačke in me vpisal med navijače Ongerja?
»Si ti klical v trgovino, če imajo na zalogi znamkice? V papirnici me je prodajalka že na vratih spraševala po imenu. Njeno drugo vprašanje je bilo, če mislim iti na Triglav.« Ne izgovarjaj se na druge. Po moje ti je vse to pisalo na nosu!
In kdor misli, da je prava stvar samo to, kar reče on, in ne priznava nobene druge fasete resnice, ta je norec in slep za resnico. (+)
Na Triglavu si bil za rojstni dan Slovenije. Je šlo na vrh veliko slovenskih alpinistov?
»Ne razumem, zakaj bi hodili prav letos.« No ja, ob dnevu osamosvojitve je bilo obešanje slovenske zastave na vrhu Slovenije velik dogodek.
»Po moje je bilo gor samo nekaj prijateljev Triglava. Verjetno od pet do sedem članov in nečlanov. Zato pa je bil med njimi tudi 'najvišji' varuh slovenskih duš.« Menda so imeli tudi policijsko zaščito.
»Imaš kaj proti policajem? Ne pozabi, da imajo tudi oni srce! Z dna Snežne konte sem videl nekoga, kako previdno hodi po gornjem robu belega kotla. Rekel sem si: Zlomka, kaj če je to… kasneje sem izvedel, da je bil pravi. Mudilo se mu je na delo v dolino.«
Kdor torej verjame le v to, kar zmore razumeti sam, in vztraja v mnenju, da ima vso resnico, se postavlja proti tistim, ki postopoma udejanjajo fasete večne resnice, zato da bi jo dosegli. (+)
Je bilo več ljudi vsaj na Kredarici? »Samo deset.
Tudi med njimi je bilo veliko varuhov. Eden od TNP in trije varuhi vremena. Še Nejc je vstal od upokojenih in se nepričakovano kot varuh triglavskega vodovoda pojavil na vratih kapelice. Poleg njih je bil še posebni 'varuh'. Jožeta, ki je umrl lani poleti, so si triglavski prijatelji izbrali za svojega 'zaščitnika'.« Si šel takoj na vrh?
»Že dopoldan so oblaki svojo praznično belo obleko menjali za delovno, temnejšo prevleko. Odločiti sem se moral: ali takoj na vrh ali pa ostati v družbi dobre volje, s prijatelji Triglava.« One vrečke čaja, o katerih si mi govoril doma, si v koči potem namočil v naročen krop?
»Se šališ? Pri Jankovi ekipi je bilo za praznik praznično in gostoljubno.«
Kar ni dano iz nesebične ljubezni, tudi ni nič vredno. Čeprav človek veliko govori o večni resnici in bi z njo rad poučeval svojega bližnjega, pa ostanejo to prazne besede, takorekoč mrtva lupina, kajti so brez duhovnega življenja, torej le mrtve točke. (+)
Vem, da si šel vseeno na vrh. Kakšno opremo si rabil?
»Ne bi govoril o opremi. To je odvisno od vsakega posameznika, njegovih trenutnih sposobnosti in vnanjih razmer. Nisem poklican dajati splošnih napotkov. Za različne vrste ljudi je potreba po opremi različna. Prejšnjikrat je pri pastirskem stanu neka gospa tožila nad težkim tovorom. Izkazalo se je, da je medicinska sestra in da mora s seboj nositi cel nahrbtnik zdravil. Najnovejša njena oprema je krema v primeru pikov žuželk.« Kak občutek je biti sam na slovenski praznik?
»Tega, kako se je Triglav počutil sam na tak dan, pa ne bi vedel.«
Kdor živi v resnici, gleda, česar drugi ne vidijo, in sliši, česar drugi ne slišijo; zato bo pustil vsakemu njegovo vero. (+)
Se spomniš česa posebnega, na primer v zvezi z vremenom?
»Niti ne. Občasno je bilo slišati oddaljeno grmenje iz blejskega konca ali morda bohinjskega kota. Le med povratkom čez Mali Triglav je enkrat zabobnelo močneje, nekje za Kepo se mi zdi. Aja. V koči nikakor nisem našel kape. V kapelici sem jo snemal s tako vnemo, da se nisem več spomnil, kam sem jo odložil po rokovanju s enim od Francev. Tudi nihče drug je ni videl. Veš kaj je pomagalo? Ponovil sem enake korake in gibe kot ob prihodu na Kredarico. Avtomatično sem stegnil roko proti klinu, kjer je visela, in kapa se je znašla v levici.«
Potrebna je prava vera, da se udejani spoznana faseta večne resnice. Kdor pa svoje zavesti ne razširja z udejanjanjem, ta Božje pravičnosti ne more spoznati in zato tudi ne ravna pravično. (+)
(+)To Je Moja Beseda A in Ω, iz 90. poglavja: Kaj je resnica?
Iztok Snoj