Delo, Trip - Dragica Jaksetič: ... po prostrane razglede – Pobeg od vročine – za nedeljski izlet ali počitniško raziskovanje
V Gozdni hiši na Mašunu o rjavem medvedu – Mreža gozdnih cest in označene poti za kolesarje, Snežnik pa za manj in bolj utrjene pohodnike – Učne in sprehajalne poti, gostišči za postanek
Kolesarji z izkušnjami z vrtenjem pedalov ali spusti po gosti mreži gozdnih cest v snežniških gozdovih dobro vedo, da kak dolg rokav na sebi niti sredi sicer razbeljenega julijskega ali avgustovskega dne ni odveč. V hlad, mir in tišino pa vabijo tudi druge bolj in manj aktivne goste. Avgusta je v njih najživahneje, vse leto pa med najbolj obiskane točke sodijo Mašun, Sviščaki in Snežnik. Tako je bilo še pred uvedbo južne državne meje tudi na nenavadnih, lepih Gomancih, ki pa jih od tedaj kot Trnuljčico preraščajo robida in koprive. Princ v tej zgodbi bo najbrž politika, ki bo mejo spet naredila nevidno, do takrat pa bo sem zašel le kak domačin ali raziskovalec, opremljen z dobrim zemljevidom gozdnih cest. Gomance in Mašun sta bili nekdaj gozdni pristavi za oskrbovanje gozdnih delavcev, postavili pa so ju (kot tudi recimo še Leskovo dolino) nemški lastniki snežniškega gradu in gozdne posesti, družina Schönburg-Waldenburg.
Mašun – po znanje o medvedih
Na Mašun je mogoče priti iz dveh smeri: iz Loške doline in iz Knežaka. Prva cesta vodi iz Starega trga skozi Kozaršče, Loško dolino pa zapusti prav pri gradu Snežnik. Do Mašuna sodeč po kilometrih niti ni tako zelo daleč, dlje je po »času«, saj vožnja po zlasti poleti prašni in ovinkasti cesti traja komaj kaj manj kot uro. Dostopnejši je po asfaltirani cesti iz Knežaka prek Koritnic, kjer zapusti široko zgornjepivško ravan in se naglo dvigne na kraški planotasti svet v gozd do Mašuna.
Ta gozdna pristava leži na 1024 metrih nadmorske višine. Je lepa, negovana oaza sredi prostranih gozdov. Ob gozdnem robu so nanizani gostišče Mašun in nekdanji gozdarski objekti (pisarne okoliških gozdnih revirjev, prenočišča gozdnih delavcev, hlevi za konje), ki jih zdaj uporabljajo za druge namene. V enem izmed njih je enota Zavoda za gozdove Slovenije s sedežem v Postojni pred nekaj leti odprla Gozdno hišo, informacijsko in izobraževalno središče z medvedovo sobo in sobama za večje in manjše sestanke. Če pokličete na sedež enote v Postojni (05/700 06 10 ali 041 657 305), jo odprejo tudi vam. Seznanili vas bodo z življenjem in vedenjem rjavega medveda in naših drugih zveri.
Na drugem koncu mašunske jase, na robu prav po mestno pobrite trate, stojita še dva stolpiča, ostanka gozdarske hiše, ki so jo Schönburgi-Waldenburgi zgradili v zadnjih desetletjih 19. stoletja. Gozdarji vas popeljejo, če si želite njihovega spremstva in razlage, tudi po 1700 metrov dolgi gozdni učni poti. Najznamenitejši del je Anina skala, razgledna točka, s katere je leta 1889 Snežnik občudovala tudi Anna, hči princa Hermana Schönburga-Waldenburga.
Mašun je tesno povezan z edinimi domačini, družino Bolčina. Erika in Mitja Bolčina vodita gostišče Mašun, kjer v prijetno urejenih prostorih strežejo na primer jedi iz divjačine, tudi za pogostitev večjih družb. Za piknik oddajajo pokriti leseni »jurček«, posojajo kolesa, otroci se lahko kratkočasijo na igralih, odrasli pa se pomerijo v balinanju. Oddajo lahko 13 dvoposteljnih sob. Kolesarji lahko izbirajo med tremi označenimi kolesarskimi potmi. Bolčinove prikličete na številko 051 661 611, več informacij o ponudbi pa ponuja njihova spletna stran.
Kažipot sredi Mašuna vas vabi na štiriurno hojo do Snežnika, a takšno pot na vrh najvišje zunajalpske gore ubirajo le redki. Med eno in drugo točko so namreč še Sviščaki, ki so že od leta 1873, ko je bil odprt krak južne železnice proti Reki, izhodišče vzponov na Snežnik.
Sviščaki – na jedi izpod peke
Od Mašuna do Sviščakov, posutih s približno sto počitniškimi hišicami, je dobrih deset kilometrov, iz Ilirske Bistrice 19. Gozdarji so tudi tu uredili krožno, štirikilometrsko učno pot z naravoslovnimi vsebinami. Z jase pred planinskim domom vas prek smučišča in na vrh Udnika, naprej do Grde Drage in izhodišča popeljejo markacije, rdeče-rumene medvedje šape, iz naselja počitniških hiš, neuradno imenovanega Mali Sviščaki, pa belo-modri znaki v obliki treh vrhov Snežnika (mali, srednji, veliki) vabijo na nekaj sto metrov dolgo pot do razgledne točke na Snežnik. V planinskem domu vam bodo Škraboljevi (041 722 357) postregli z enolončnicami, njoki z golažem, dobrotami izpod peke in še s čim, prenočiti pa je mogoče v treh sobah s po tremi, štirimi in enajstimi ležišči.
No, tudi Sviščaki so lahko vaš enodnevni cilj za počitek v hladu in senci, morda, ko se boste vračali z vrha Snežnika. Kaki dve uri je pešpoti na vrh, ležeč 1796 metrov nad morjem. Nekoliko si jo boste skrajšali, če se boste z avtom odpeljali še kak kilometer naprej od Sviščakov po cesti proti Snežniku do znamenja sv. Gabrijela. Od tod jo lahko mahnete peš naprej po cesti, lahko pa tudi po uhojeni poti, ki v začetnem delu teče vzporedno, a nekoliko više od ceste.
Snežnik – stari znanec
Slavko in Janja Škoberne, ki sta ta mesec na gori vsak dan, vam v zavetišču Draga Karolina poleg enolončnice postrežeta tudi z dobrimi kuhanimi štruklji. A ne zamudite letošnjih številnih planik, predvsem pa lepih razgledov do hrvaških Snježnika in Risnjaka, čez kvarnerske otoke, do Učke, Slavnika, Vremščice, Nanosa, italijanskih in naših Alp ter Karavank in čez gore in hribe nad kolpsko dolino. Na vrhu boste bržkone srečali pohodnike, ki so se na Snežnik povzpeli z notranjske strani – iz Leskove doline čez Gašperjev hrib. Če ste Snežnikov stari znanec, nanj pa vedno prisopihate s Sviščakov, vam predlagamo nekoliko zahtevnejšo pot iz Grde Drage (markirana, izhodišče kak kilometer naprej po cesti Sviščaki–Mašun). Če ste za mizo v zavetišču spoznali kakega domačina iz Podgore oziroma vasi Zabiče in Kuteževo (ležeče ob najvišjem toku reke Reke, na začetku Reške doline), pa ga lahko pobarate, kako jo na Snežnik ubira pot z jase, mrzlišča Grčevec, ki si ga boste lahko ogledovali z vrha gore. Spremstvo vam svetujemo, ker ta pot ni markirana, je pa lepa in samotna.
Čez vse tri izletniške točke pod Snežnikom, ki smo jih obiskali mi, poteka tudi evropska pešpot E6 od Baltika do Jadrana. Ko jo je presekala državna meja, je z Okrogline in Kozleka zavila ne kot nekdaj proti Kvarnerju, temveč čez Brkine v Fieso.
Dragica Jaksetič