Cac Langerholc: Ko sem prejel plezalni vodnik za Malto, sem bil navdušen: več kot 1300 smeri ...
Ob omembi sredozemskega otočka Malte človek sigurno najprej pomisli na horde malteških vitezov, ki so se v burni zgodovini otoka spopadali z različnimi sovragi in po bleščečih zmagah osvajali najlepša dekleta na otoku. Na misel, da bi jim težki kovinski oklepi zarjaveli radi dežja pa niso niti pomislili; saj tega naravnega pojava tam doli skorajda ne poznajo - letos so zadnje kaplje dežja padle v sredini marca!
Otok Malta je mali; kar 16 krat manjši je od Slovenije, v špici turistične sezone pa se na tem bornem prostorčku gnete kar poldrugi milijon do dva ljudi. Angleži so v preteklosti na Malti pustili globoke sledi; nekaterih se še danes držijo kot pijanec plota in tudi povprečnemu evropskemu turistu kar popestrijo vsakdanjik: električna napetost je 240 V, zato moraš kupiti adapter če hočeš polniti svoje elektronske igračke; šoferji vozijo po levi, zato moraš biti še posebej previden ob prečkanju ceste; pa tudi najema vozila ne priporočajo, malček zaradi prometnih predpisov, nekaj pa tudi zaradi malteške mentalitete.
Za prevažanje po otoku je zgledno urejen avtobusni promet; nekateri avtobusi so stari tudi po 60 let in več in predstavljajo eno velikih atrakcij. EU na vse mogoče načine pritiska na Malto, da ekološko ti avtobusi ne ustrezajo evropskim normativom, toda ponosni in malček trmasti malteški sokoli se ne dajo! Tudi ko se pelješ, včasih ne veš, ali boš sploh prišel na cilj; tako ta zadeva ropota in trese; dobra stran pa je zelo nizka cena (celi ljubi dan se lahko z vsemi linijami neomejeno voziš za dobre tri evre) in pa zelo pogoste linije (v vsak kraj, ki ga želiš obiskati, bodeš čakal na bus le deset do petnajst minut na bus).
Ko sem prejel plezalni vodnik za Malto (Malta Gozo and Comino Rock Climbing Guide Books, avtorji John Codling, Andrew Warrington in Richard Abela) sem bil navdušen! Več kot 1300 smeri je na otoku, dolgih do dvesto metrov; res pa je, da so tudi tu Angleži pustili svoj pečat - le okoli sto je navrtanih, pri ostalih moraš pa kar lepo sam poskrbeti za varovanje. Ker z ženo spadava med zmerne rekreativne plezalce, pa sva bila tudi s sto navrtanimi kar zadovoljna. Plezalno je obdelan tudi sosednji otok Gozo, le da moraš za obisk le-tega stopiti na trajekt, kateri te v slabe pol ure zategne tja.
Z Danico sva imela srečo, da sva ob prvem obisku sektorja Wied Babu - tik ob turistično zelo znani Modri jami - srečala domačega plezalca in vodnika Roberta, kateri je pripeljal mlado belgijsko plezalko; ki je tistega dne prvič plezala v skali. Po prijetno preživetem dopoldnevu smo v naslednjih dneh skupaj obiskali še par sektorjev, pri tem pa sva bila deležna prvovrstnih informacij o smereh: ali je smer lepa, ali manjka kak svedrovec, ali je ocena realna ... Res si boljšega kompanjona težko predstavljaš! Ocene so kar realne, bolj podobne onim v Črnem Kalu kakor pa tistim na Kalymnosu, kamor sva se hodila zadnja leta crkljat! Na Malti je s svedrovci opremljen predvsem že omenjeni sektor Wied Babu, kanjon, v katerem je dopoldne senca na eni strani, popoldne pa na drugi - tako je možno plezati preko celega dneva.
Na otoku Gozo pa je opremljen sektor Mgarr ix- Xini, znotraj tega pa predvsem Dream Walls. Res pa je, da so smeri zelo zelo lepe, skala odlična; plezanje je res enkratno. Tudi za plezalce balvanov je tam doli kar dovolj dela, v plezalnem vodniku kar mrgoli raznoraznih boulder problemov vseh težavnosti! Dasiravno pa je v isti sapi potrebno priznati, da po plezalni plati (številu navrtanih smeri, dostopi ...). Malta tudi približno ne dosega Kalymnosa, po drugi strani pa je res tudi to, da imaš na Malti in Gozu v prostih dneh videti toliko zanimivih stvari, da obisk tega malega sredozemskega biserčka vsekakor priporočam.
Cac Langerholc