Delo - Dejan Ogrinec: ... čez Alpe in naprej | Misija: Miha Oven je v otroški voziček je naložil nujno opremo in krenil proti Baltiku.
Z vozičkom tekel čez Alpe in naprej
Misija: Miha Oven je v otroški voziček je naložil nujno opremo in krenil proti Baltiku.
Kaj prižene mladega človeka, da se pri Kristusovih letih začne ukvarjati s tekom? Poznamo standardne odgovore: hujšanje, zdravo življenje, tek je poceni, trendi, tek je oh in ah. Kaj pa, ko nekdo že po samo letu treninga preskoči običajno zaporedje, kot so tekaška tekmovanja na 10 kilometrov, mali maraton, maraton, in takoj okusi vse napore in trpljenje ultramaratona? Tu je odgovor že težji, mar ne? Kaj pa, če bi vam zaupal, da je prvič poskusil kar s 24-urnim tekom in celo – zmagal? Med resno konkurenco!
Morda filmski Forrest Gump celo zares obstaja. Tako nekako bi lahko rekli za Miho Ovna, ki jih zdaj šteje 37. Pojdimo v preteklost. V Grosuplje, v leto 2008 in na tekmo, na kateri gre za to, kdo v 24 urah preteče čim več kilometrov.
Na prvem ultramaratonu so bile zadnje ure peklenske
»Po dobrem letu resnega tekaškega treninga sem se znašel na startu svojega prvega ultramaratonskega tekmovanja v življenju. Ljudje, ki se ob službi začnejo ukvarjati s tekom, si za prvo tekaško preizkušnjo ponavadi izberejo tek na 10, mogoče 20 kilometrov, no, jaz sem se odločil za disciplino, ki mi je pomenila izziv. Že samo misel, da človek lahko teče 24 ur skorajda neprekinjeno, se mi je zdela tako neverjetna, da sem jo moral preizkusiti. Resno sem se pripravil, domislil hidracijo in prehranjevanje ter se zapeljal v Grosuplje, kjer enkrat na leto pripravijo edini tak ultramaratonski tek v Sloveniji. Imenuje se Tek sreče in upal sem, da je bom vsaj nekaj deležen tudi sam.« Bil je je precej: prišel je prvič in (kar) zmagal.
»Nekje na polovici sem prevzel vodstvo in ga zadržal do konca. Zadnje ure so bile peklenske, vendar se nisem smel ustaviti, ker so bili zasledovalci blizu. Na levi nogi se mi je vnela pokostnica na goleni in cela povezava kit do prstov na nogi. Najprej je samo močno bolelo, potem je cela kita od kolena navzdol do nožnih prstov kar odstopila od kosti, in če si jo pogledal, je delovalo, kot da del noge živi svoje, nekontrolirano življenje.«
Ves mesec je trajalo, da so se poškodbe zacelile. Njegovi ženi Barbi, s katero imata hčer Pino, se je zaradi moževega trpljenja že prvi ultramaraton tako zameril, da ga noče več spremljati na takšnih dogodivščinah. Vendar je s tem tekom dobil ogromno izkušenj in že nekaj dni po nastopu je začel sanjati o novih ciljih. Žal so presegali njegove takratne finančne in fizične možnosti. Na naslednji nastop je moral počakati okroglo leto.
Ko je 24 ur premalo
Spet Grosuplje, spet tek na 24 ur in spet zmaga. V še hujši konkurenci. »Na drugem tekaškem nastopu v življenju sem drugič zmagal in tako opravil s 24-urnim tekom sreče. Meni je srečo prinesel dvakrat in bilo je nepozabno.« Podobno nepozabno je bilo marca 2010 v Atenah, pripoveduje Miha. Znašel se je med samimi profiji. Izbral si je tek na 72 ur, spet prvič v življenju in spet je na koncu zmagal. In to ne samo premagal, ampak povozil druge. Da o tem, da so vse tekmece spremljali maserji, prehranski strokovnjaki in podobni pomočniki, medtem ko je bil z Miho samo dober prijatelj. Jedel je sendviče iz trgovine, špagete iz plastičnega lončka (tiste, ki se zalijejo z vročo vodo). Kljub vsemu je zdržal vseh 72 ur, si pritekel 370-kilometrsko razdaljo in postavil svetovni rekord.
Močan vtis je nanj naredil legendarni Wolfgang Schwerk, ki je suvereno opravil tek na 1000 milj in na poti postavil še nekaj svetovnih rekordov v svoji starostni skupini. Tam je bila tudi Elvira Janosi, ki je legenda ženskega ultramaratonskega teka. Svoje dni je zmagovala na vseh večdnevnih preizkušnjah od New Yorka, Colaca (Avstralija) do Južne Afrike in seveda Evrope. Je tudi ustanoviteljica in predsednica Ultramaratonske zveze Srbije, ki ima sedež v njenem domačem mestecu Palić, kjer junija poteka tudi ultramaratonski tek, in sicer v treh disciplinah, na 12 ali 24 ur in 100 kilometrov.
A tudi ta »čudežna« zmaga Mihi ni prinesla nič novega, vsaj glede življenja ne. Otrok, posojilo za stanovanje, povprečno nizka plača. Vsa tekmovanja, s katerimi promovira tudi našo državo, pa si plačuje sam.
Minili sta še dve leti, da je zbral dovolj sredstev za novo preizkušnjo. A v podjetju, kjer je bil zaposlen, je zmanjkalo denarja za plače in tihe sanje so odplavale po Ljubljanici. Ne, ni potreboval na desetine tisočakov. Štartnino, za vlak, nekaj pijače in superge.
Potem pa je v tisti frustraciji odkril nekaj novega: da lahko teče tudi sam, saj ne potrebuje dokazovanja. »Resnica ni preveč romantična. Nisem imel denarja za kakšno od večdnevnih tekem, ki so vedno nekje daleč stran in zelo drage. Želel pa sem si avtentično romantično dogodivščino in brezmejno svobodo na neskončnih asfaltiranih prometnih cestah.« Se to bere kot romantika?
Tečem lahko tudi sam!
Nenavadno obliko teka si je omislil konec oktobra. Izposodil si prijateljev otroški voziček – a brez dojenčka, seveda – in vanj naložil spalno vrečo, šotor, blazino, obleko, nepremočljivo obleko, tekaške copate (tri pare), hrano, pijačo (do šest litrov), nekaj orodja za popravilo vozička, hrano, nekaj medicinskih pripomočkov in dve naglavni svetilki Petzl. Vse skupaj tehta približno 35 kg. Jedel je hrano, ki jo je kupoval v trgovinah ob poti. V glavnem kruh, različne sendviče, pice, kebabe, vse mogoče sladkarije. Nič zdravega, nič lahkega. »Med naporom je pomembno le to, da je hrana kalorična, mastna in da mi ustreza okus.«
Začel je na obali Jadrana, želel tja do Baltika. »Že prvi dan, premočen sem bil kot cucek, nekje med Čedadom in Kobaridom, so me ob poti ustavili vaščani. Takoj so me hiteli ogrevati s šnopsom, in to z moško količino dva deci. Enega sem zvrnil, drugega raje zavrnil. Hotel sem priti še vse do Bovca in pijanemu ne gre dobro (izp)od nog.«
»S psihološko trdnostjo, ki je najpogostejša težava ljudi pri dolgotrajnih avanturah, na srečo nimam težav. Seveda pa sem veliko razmišljal. O lepih in grdih stvareh v življenju. Morskem kajaku (še nisem preizkusil), glasbi, družini. A ne toliko, kot bi si kdo mislil.«
Večino časa se je Miha ukvarjal s preživetjem (da ga ne povozi avto), da dovolj je, pije in se ne izgubi. Treba je tudi nadzorovati svoje telo. Tehnične napake, kot so napačno postavljanje noge ali podobno, se pri dolgem teku seštevajo in lahko pripeljejo do zelo bolečega zapleta, dolgotrajne poškodbe ali celo konca.
Najbolj so trpeli živci
»Ob poti so bila čudovita mesta, divje reke, visoke gore, farme gosi, divjih prašičev, konj. Voziček sem imel prekrit s fluorescentno rdečimi odsevniki, kar je zelo razburjalo bike s farm ob poti, da so divjali za mano! Dobro, da so bile vmes ograde. Na tej tkanini so se tudi ves čas zbirale pikapolonice, pa sem jih štel«. Nekako tako (pre)lagodno je šlo, zanimivo, tudi s policijo ob poti.
Vedno so mu pogledali skozi prste, mu pomagali, čeprav je morda počel nekaj »čudnega«, »dvomljivega« tam, kjer niti ne bi smel biti. Miha trdi, da Avstrijci, veliki ljubitelji športov v naravi, razumejo takšne »norosti«, kajti trasa morebiti ni bila izbrana najbolj posrečeno. »Ne samo prihodi v mesta, ampak tudi napredovanje je pogosto zapleteno. Daljše cestne povezave so predvidene za avtomobile, ne za pešce z vozičkom! Najboljše so magistralne ceste, ki pa so nevarne, saj mimo vozijo s 100 km/h! V resnici so najbolj trpeli živci. Ves čas skakanje gor in dol z vozišča, potem nadvozi, podvozi, kjer so vedno zožitve in je neprehodno za pešce, kaj šele vozičkarje. Tako sem nenehno iskal vzporedne ceste, kar je pomenilo velik pribitek pri dolžini teka.«
Sedmi dan, ko je še bog počival, pa nepričakovana težava. »Močno se mi je vnela pokostnica in druga tkiva v predelu med kolenom in stopalom.« Tako se je ustavil nekje bogu za hrbtom, v vasi Straubing sredi Bavarske, se usedel na vlak in žal, končal načrtovano pot proti severu. Baltik bo pač videl drugič. Za njim je bilo 550 kilometrov teka, s poprečno 1000 višinskimi metri na dan.
»Ves čas porivanja sem menjaval roki. Vsaj pol časa, če ne še več, pa sem rinil z obema. Stalno je bilo treba gledati na cesto, pa dol v travo, pa tu robnik, tam nagib in voziček nenehno vleče. Zakaj taka trasa? Pa?? fino se mi je zdelo iti čez Alpe. Tudi stroški so bili relativno majhni, kolikor je to sploh mogoče. Prevoz v Trbiž, vlak iz Nemčije, superge (več parov), hrana, nekaj opreme, (nepotrebna) prenočišča, kadar je deževalo«. Med tekom je pred Salzburgom spoznal Armina Meistra, nekdanjega avstrijskega mladinskega prvaka v maratonu. Skupaj sta tekla in klepetala. Zdaj ga že vabi na prireditve, takrat pa kar ni verjel svojim očem in še vedno ne more verjeti tistemu, kaj je videl, trdi Miha Oven.
Dejan Ogrinec
Forto: Arhiv Mihe Ovna