Lukazoja.si: Ime bivaka pod Široko pečjo. Ki sem ga prvič obiskal pred okoli 15 leti. Ali pa še več. In potem še mnogokrat. Zadnjih pet let pa sem ga popolnoma zanemaril.
In bi mogoče tudi pozabil nanj, če ne bi dobil povabilo Berta.
Seveda sem bil takoj za. Zraven takoj povabiva Jocota. Legendo kranjske rock in metal in disco in ostale glasbene scene Kranja. Ki nam je tudi prvi odprl okno v kraljevstvo Vilija. Pa se nama na žalost ni mogel pridružiti. Sedaj mu je prioriteta oživljanje kranjske scene. Nama bi bilo sicer ljubše oživljanje našega prijateljstva, ampak kaj češ.
Startala sva v polni bojni opremi. In že takoj, ko sva pihala v strmem kolovozu, razmišljala kaj vse sva preveč vzela. Že do Ingota pa sva bila že ogreta in v polnem pogovornem elementu. Predvsem sva obujala spomine na naše pohode izpred 15 let. Bivak sva hotela doseči pred temo, zato se nisva preveč obirala. Niti si nisva ogledala nobenega izmed dveh slapov. Pot, ki skoraj v celoti poteka po gozdu, popestri tistih okoli 300 metrov zajl. Potem pa sva že v krnici, za katero je Nec Zaplotnik dejal, če se ne motim, da je nekaj najlepšega na svetu. Ne bi oporekal. Sam dostop do bivaka si lahko malce otežimo. Moram biti pošten in povedati, da bi ga brez Berta težje našel.
Bivak so postavili leta 1946. Že tam okoli leta 1930 so se pojavile prve ideje o zgraditvi bivakov. Seveda je bilo potrebno prej urediti kar nekaj fomalnosti. Predvsem denar je bil problem, ter lastništvo. Prvega so tako naredili leta 1936 v Veliki Dnini. Že naslednje leto so postavili bivak II na Jezerih. Pogrešali pa so enega pod Široko pečjo, Oltarjem, Poncami. Problem pa je bil v tem, da lastnik teh zemljišč, gospod Praprotnik, ni dal dovoljenja za gradnjo. In prehitela jih je vojna. Po njej pa dovoljenje ni bilo več potrebno. V železarni Jesenice so izdelali konstrukcijo in leta 1946 je stal bivak III, bivak za Akom. (leta 1953 so postavili še bivak IV pod Škrlatico).
Seveda si najprej ogledava notranjost bivaka. Definitivno ga nisva še nikoli videla tako urejenega. Saj ne, da bi bil prej posebej zanemarjen, ampak tokrat se je dobesedno svetil. Postelj je notri za 8 ljudi, ampak preverjeno jih sprejme 12. Takoj ugotoviva, da sva pozabila vzeti svečo, papir za podkuriti, posodo za kavo in še nekaj malenkosti. Nič posebnega. Zediniva se, da bova toliko časa pred bivakom, dokler naju mraz ne prežene. Naredila sva si skromen ognjiček in… uživala.
Prišla sva do kar nekaj pomembnih zaključkov. Da nobeden od naju ne bi upal biti sam tu. Da v bistvu nič ne veva. Med drugim kako gre glas po telefonu na drug konec sveta. Kako pridobivajo elektriko. Kako dela žarnica. Kako potuje slika. Zakaj raketa lahko leti v zrak. Zakaj se podmornica ne potopi.
Ko sva ugotovila, da znava narediti ogenj, pa sva bila tako zadovoljna, da vsaj nekaj pa le znava in sva odšla spat. Bert si je zbral pritličje, sam pa prvo nadstropje. Bilo je tako toplo, da sploh nisem zlezel v spalno vrečo. Pa sem se vseeno zbudil ves premočen. Dal dol nogavice, trenerko in potem spal … Dokler … Ne zaslišim šumenja vrečke. Kaj je zdaj to? Bert je sigurno lačen. Ampak zakaj ne prižge luči. Mogoče se pa z nogami drgne ob vrečko. Možgani ponoči delajo počasneje.
Ne najdem pametne razlage. Zato zlezem čez rob in posvetim. Vrečka se premika. Ne upam si jo prijeti. Mogoče je notri medved, kaj jaz vem. Potiho kličem Bert, Bert. Potem pa se vrečka, kjer sva imela kruh odpre in iz nje smukne miška. Ne vem če ji je bilo ime Miki, ampak bila je izredno simpatična. Zjutraj sem imel ogromno željo, da bi ji pustil rezino sira ali košček kruha, pa ne vem kako bi reagirali oskrbniki.
Zjutraj sva se počasi odpravila nazaj. V civilizacijo. Upam, da se kmalu vrneva v ta čudoviti kotiček.
Edo Krnič