Nedelo, 05.09.04, Reaktor - Romana Dobnikar Šeruga: Takrat ko še nismo poznali izraza ekstremni športi, so bili edini pravi avanturisti osvajalci himalajskih osemtisočakov....
Takrat ko še nismo poznali izraza ekstremni športi, so bili edini pravi avanturisti osvajalci himalajskih osemtisočakov. A prave zvezde so bili šele potem, ko so dobili pravo medijsko podporo - v tistem času Zorana Jerina ali Marjana Raztresna, ki sta družno z njimi grizla v hrib in pošiljala domov takšne reportaže, da so se ljudstvu cedile sline. In ko svetovni popotniki se niso poganjali na vsakem voglu, je bil v šestdesetih neki Tavčar, ki je z mopedom, kajpada kar slovitim tomosom, šel čez Saharo, frajer brez primere. In reportaže in potopisi Mirana Ogrina, ki je z lokalnimi prevozi prekrižaril dobršen del sveta, da bi potem svojim bralcem pričaral eksotiko daljav, oplemenitenih s svojim skorajda enciklopedičnim znanjem, bi se izgubile v poplavi današnjih nadebudnih potopiscev.
Zdaj je lovilcem višav in daljav neprimerno teže. Toliko jih je že, da si vsak lahko izbere junaka po svoji meri. Eden lazi v smrtno nevarne in na oko nedostopne stene, drugi smuča z najvišjih svetovnih vrhov. Ena je šla okoli sveta z motorjem, drugi z letalom, tretji z jadrnico, četrti kakor da namerava preplavati toliko kilometrov, kolikor jih je okrog ekvatorja.
Še vedno jih občudujemo. Ker živijo sanje nas drugih ljudi, ki ostajamo doma in na trdnih tleh. Ker so ambiciozni, močni in vztrajni, mi pa smo otopeli, šibki in »cagavi«. Ker vidijo vedno nova obzorja, medtem ko mi sedimo od jutra do večera v službi. Ker vedno znova preizkušajo meje svojih zmogljivosti, medtem ko mi obupujemo nad vsakdanjimi malenkostnimi težavami. In ker na koncu svoje poti, ko dosežejo tisto, kar so si zastavili, okusijo slast, ki je mi ne borno nikoli.
In dvomimo o njih. Misliš, da je res prišla okrog sveta, se je večkot enkrat stišalo po kuloarjih šepetati v zvezi z motoristko Benko. Nad letalcem Lenarčičem se je na njegovi spletni strani nekdo usajal, češ, kaj da se za...bava po svetu za sponzorski denar. Da ne govorimo o Martinu Strelu, ki s svojimi vsevednimi izjavami pridno skrbi za to, da bo kmalu imel vsaj toliko kritikov kot oboževalcev.
Poleg tega pa si je kratko in malo že težko izmisliti avanturo, ki bi zares prekosila vse druge, ki ta hip postavljajo rekorde po zemeljski obli. Drzne ženske so pripešačile v izjemno nevarne in nedostopne kraje sveta, moški so ves svet že kar prefekti. Seveda je še vedno mogoče najti nišo, da se skupaj z lastnikom najdaljših nohtov na svetu znajdeš zapisan v zgodovino v Guinessovo knjigo rekordov, toda današnji junaki višav in daljav pri vseh mogočih zanimivosti vajeni publiki težko požanjejo toliko slave, kot si sije želijo - ali potrebujejo za sponzorje.
Da, zlasti za sponzorje gre, ne pa za dilemo, ali gre bolj za čast, ki so jo deležni od javnosti, ali slast, kijo intimno občutijo s svojim dosežkom. Kdor ni mojster za nabiranje denarja, namreč sploh nikamor ne gre.
In danes nihče ne da denarja zato, ker je nekdo fejst fant. Ali ker je njegov načrt tako enkraten. Za medijsko odmevnost gre sponzorjem. Zato stavim, da je samo se vprašanje časa, kdaj si bo na tem področju nekdo izmislil kakšen nov pristop, ki so jih drugod že dodobra preizkusili, pri nas pa bi bil nekaj novega. Recimo dobrodelni tek do Kitajske za zbiranje denarja za Pediatrično kliniko. Ali pa vsesvetovno romanje okoli sveta s križem na plečih. Ali pa pešačenje okoli sveta z nakupovalnim vozičkom najboljšega soseda. Ali objava oglasa, v katerem bi nekdo iskal sanjsko dekle (se ve, mlado, privlačno in fotogenično), s katero bi se odpravil v Amazonijo iskat anakonde, o svojih Ijubezensko-pustolovskih dogodivščinah pa snemal reality show in napisal knjižno uspešnico. Ali pa ...kar koli pač, kar bo prineslo sponzorje in čast in slast.