Slovenske novice - Ivan Sivec: V obdobju, ko predsedujemo Evropi, se poraja tudi več vprašanj z njenimi presežniki. Mnogi menijo, da je najvišja streha Evrope Mont Blanc.

Zimski čas je kot nalašč za tovrstno preverjanje pa tudi obujanje spominov, hkrati pa nas pridih pomladi, ki je že marsikje v zraku, kar sam navaja k temu, da bi se po predsedovanju znova pripravili na najvišje evropske podvige. Vsaj v planinskem pogledu.

To, da Mont Blanc oziroma po slovensko Bela gora leži kar 4810 metrov nad morjem, čivkajo že vrabci na strehi, bolj malo pa povedo, da so prav na najvišji evropski gori stali tudi že številni naši gorniki, tudi Janko Mlakar.

Prvopristopnik Jacob Balmat
Eden izmed naših najbolj priljubljenih planinskih pisateljev Janko Mlakar je o Mont Blancu – goro je pisal še skupaj, kot eno besedo – natresel tele podrobnosti:

»Skozi dolga tisočletja se nihče ni zmenil zanj. Čeprav s svojimi 4810 metri kraljuje vsem evropskim goram, ga najdemo šele v sedemnajstem stoletju prvikrat na zemljevidu.

Prvi, ki je vzljubil Montblanc, očaran od njegove lepote, ter zahrepenel po njem, je bil znameniti prirodoslovec Horace Benedicte Soussure. Po slabih kozjih poteh je prišel do njegovega vznožja ter poizvedoval, ali je bil kdo že na njem in ali se sploh da priti na vrh. Bradati Chamonixčani so zmajevali z glavami ter se čudili čudaškemu gospodu, ki hoče na Belo goro, kjer ni pašnikov, ne divjačine, ne kristalov, ne dragocenih rud, marveč sam led in sneg, ki ga imajo v Chamonixu več kot preveč.

Soussure pa je takoj spoznal mišljenje teh gorjancev ter jih znal prijeti na pravi strani. Obljubil je visoko nagrado tistemu, ki bi našel pot na Montblanc. Te se je polakomnil štiriindvajsetletni mož Jacob Balmat, rojen tako rekoč na robu Pelerinskega ledenika v vznožju ostre Aiguille du Midi. Že od mladih nog je neutrudno plezal po strmih skalah in lazil po prepadih, kjer je iskal kristalov in zakladov, o katerih so pripovedovale pravljice. Zato je trdno sklenil, da si pridobi rumene zlatnike, ki jih je obljubil monsieur iz Ženeve.

Prvi poskus čez Glazier des Bois se mu je ponesrečil. Ustavil ga je s svojimi neprehodnimi ledenimi stenami montblancov sosed Mont Maudit. Nato je naskočil goro svojih želja z ledenika des Bossons. Pri tem poskusu je prišel do pečin Grands Mulets, na katerih ga je zajela noč. Ker je naslednjega dne nastopila megla, se je moral spet umakniti. Pri tretjem poskusu je prišel še više, tja gor do Rdečih pečin (Rochers Rouges), kjer je ob robu velikanskega prepada trepetajoč od mraza prečul grozno noč 4000 metrov visoko. Ko pa je drugo jutro posijalo sonce na prostrane ledenike, je takoj spoznal, da se pride prek teh pečin na vrh. Ker sta mu napor prejšnjega dne in mraz vzela vse moči, je menil, da je preslab za to pot. Zato se je obrnil in hitel v dolino. Ko je prišel domov, se je zaril v seno ter zaspal. Zbudil se je šele čez štiriindvajset ur, popolnoma čil. Na skrivnem je odšel k zdravniku dr. Paccardu ter mu zaupno povedal, da je našel pot na Montblanc. Naslednji ponedeljek, 7. avgusta 1786, sta oba neopaženo zapustila Chamonix ter se napotila proti Bossonskemu ledeniku. Edini človek v vasi, ki je vedel za njun naklep, je bila neka branjevka, ki je prodajala zelenjavo na trgu.«

Tokrat se je izšlo srečno in Jacob Balmat je postal pravi francoski narodni junak, kar je še danes. Nanj opominja tudi spomenik sredi Chamonixa, mesteca pod Mont Blancom. Sam je takole opisal trenutek, ko je stal na vrhu:

»Sprva sem se s strahom okrog ozrl, ker sem se bal, da ne bi zagledal še kakšnega višjega vrha. Zavedal sem se, da ne bi mogel nič več naprej, in zdelo se mi je, da stoje noge samo še zaradi hlač, v katerih so tičale. Toda bil sem res na cilju. Stal sem tam, kamor še ni stopila človeška noga. Ozrl sem se dol v Chamonix in zamahnil s klobukom. Skozi daljnogled sem videl, da je vsa vas na trgu. Branjevka je svojo stvar dobro opravila.«

Najprej s tramvajem, nato peš
Tudi mi trije – gorski vodnik Štefan, mladenka Tina in spodaj podpisani – smo se, bilo je še poletje, meni nič tebi nič odpravili prav na streho Evrope. Mlakar nas na začetku verjetno niti ne bi bil vesel. Največ zdajšnjih gornikov se na tovrstno pot najprej iz Chamonixa odpravi kar – z montblanškim tramvajem! Tako namreč imenujejo gorsko železnico, ki vas iz mesteca Le Fayet popelje na nadmorsko višino 2372 metrov. Torej skoraj na Kredarico. Zobata železnica je sicer namenjena predvsem nedeljskim izletnikom, ki si gredo v športnih copatih ogledat montblanški ledenik. Nasploh se vsi potniki na zadnji postaji razdelijo na tri skupine: večina si gre ogledat ledenik, približno četrtina se povzpne do prve visokogorske koče, morda dvajsetina pa si nadene na rame težke nahrbtnike in hajd navzgor proti najvišji francoski koči pod Goûterjem, slabih tisoč metrov pod Mont Blancom.

Prvo kočo z imenom Tête Rousse, na višini 3167 metrov, smo namenoma preskočili, nedaleč stran pa smo si raje kar takoj nataknili dereze in se prek ledenika povzpeli do skalnatega grebena, kjer se pravi vzpon šele začenja.

Plezanje po grebenu Grand Couloira pa ni tako preprosto, kot je videti na prvi pogled. Greben je v glavnem skalnat, vmes pa je veliko snega. Sploh gre za dokaj neugodno, strmo planinsko pot med velikimi kamnitimi skladi. Koča Goûter nam je bila skoraj nenehno pred očmi, vzpon po tem kamnitem in hkrati zasneženem grebenu pa je bil sila počasen in kar naporen.

Zadnji metri so tako strmi, kot bi se vzpenjal po zvoniku. Z jekleno žico pa vendarle kot po njem. Ko pa se po dobrih štirih urah postaviš z nahrbtnikom vred na ravno, obstaja velika verjetnost, da boš z vso opremo vred zgrmel nazaj, po grebenu navzdol. Pred kočo Goûter je namreč tudi poleti en sam led. Vse neprevidneže čez vse poletje pobira helikopter.

Ker nas je skrbelo, kako bo v koči, smo seveda pohiteli v notranjost. Sprejeli so nas gostoljubno in odprtih rok. Koča je sorazmerno majhna, zato je bilo v njej nabito polno gornikov, ki so imeli enake želje kot mi. Tam se naredi nova selekcija. Na tiste, ki so imeli rezervirana prenočišča, in na prišleke. V njej lahko prenoči samo trideset gornikov, na skupnih ležiščih v depandansi pa dodatnih štirideset, kar je ob dobrih vremenskih razmerah vsaj trikrat premalo. Mnogi zato s seboj prinesejo kar šotore in se, nekaj sto metrov od koče, raje zakopljejo globoko v sneg.

Ko so prvi odšli spat, je bilo za mizami spet nekaj prostora. Brž smo zavzeli klopi ob steni in napol sede napol leže čakali noči. Bolj ko se je približeval večer, bolj je v koči postajalo tesno. Prihajali so novi in novi gorniki iz vsega sveta – največ je bilo seveda Francozov in Italijanov pa celo trije bosanski študentje – Slovenci pa smo bili tistega večera samo mi. Toda Bosanci, ki so bili podnevi že na vrhu Mont Blanca, ob vrnitvi pa so bili tako izmučeni, da niso upali sestopiti v dolino, so nam povedali: »Včeraj sta z nami streho Evrope osvojila tudi dva Slovenca.«

Preden se je sonce spustilo za vrhove, je vsa koča postala ena sama spalnica. Nekateri smo sedeli oziroma ležali na klopeh, mnogi so se namestili na vse druge prostore na tleh. Ko pa je zmanjkalo prostora, so se številni zavlekli kar pod mize, nekateri pa kar na njih. Vse to bi bilo še razumljivo, če se tudi na skoraj štiri tisoč metrov nad morjem ne bi našli vsaj trije, ki so tako močno vlekli dreto, da običajni smrtnik pač ni mogel zatisniti očesa.

Takoj po sončnem vzhodu
Zato smo se ob enih ponoči – kot tretja skupina, za nami pa jih je takoj vstalo še nekaj – postavili s klopi na noge in raje odšli proti vrhu.

Sprejela nas je kristalno čista, mrzla noč. Na nebu je svetilo na tisoče zvezd – večina jih je bila pred nami kot na dlani – skoraj tri tisoč metrov spodaj se je svetlikalo na tisoče lučk Chamonixa in Sant Gervaisa, pred nami pa so se svetile drobne lučke tistih, ki so že krenili na pot. Vse naokrog pa sneg, sama belina, sama neskončnost prostranosti.

Ker lune ni bilo na nebu, smo na začetku hodili v temi. Na vsem lepem smo se znašli na ozkem snežnem grebenu. Pot je peljala samo po ozki gazi, ki so jo naredili predhodniki, sicer pa smo videli samo to, da greben na obe strani strmo pada. Hodili smo po tistem, o katerem pravijo, da padeš v Italijo, če ti z njega zdrsne na desno stran, če pa na levo, pa v Francijo.

Naenkrat se je greben spremenil v široko, strmo streho. S to razliko, da je bila strmina vsaj še enkrat večja kot na domači strehi. Vzpenjali smo se naravnost proti zvezdam na nebu. Hodili smo pol ure, hodili smo eno uro, hodili poldrugo uro, strehe pa še vedno ni zmanjkalo. Tam res lahko vsak gornik spozna, zakaj Mont Blancu pravijo streha Evrope.

Po dveh urah smo končno prišli na preval. Prve lučke pa so bile že na vrhu. Začelo je zoprno pihati. Spomnil sem se, da je na vrhu Mont Blanca v tem obdobju približno minus deset stopinj, veter pa temperaturo samo še znižuje. Zaradi vetra, ki se je tu in tam na hitro spremenil v tak vihar, da nas je ponekod kar prestavljal s tal, se je temperatura zagotovo približala minus dvajsetim stopinjam ali pa je padla še nižje.

Kljub debelim rokavicam, volneni kapi in dobri vetrovki nas je začelo močno zebsti. Tudi v noge, čeprav smo bili vsi obuti v dvojne posebne nogavice. Mraz je bil vedno bolj zoprn. Kmalu zatem se nam je zanohtalo. Pa ne da vrha ne bomo osvojili zaradi mraza? Sredi poletja, zaradi mraza?

Ustavili smo se v bivaku na Vallotu, ki stoji na nadmorski višini 4362 metrov, in si proti mrazu še dodatno zavarovali obraz, nadeli pa smo si tudi dvojne rokavice. Potem je nekako le šlo. Na srečo nas višina ni premagala. Mnogi morajo namreč odstopiti od vrha samo zato, ker njihovo telo ne prenese višine. Začnejo bruhati, bljuvati kri, najraje bi jim iztrgalo pljuča.

Prišli smo na navidezni vrh in izkazalo se je, da je pred nami spet nov vrh. In potem verjetno še eden in še eden. Ampak enkrat jih mora zmanjkati!

Potem se je začelo svetlikati za obzorjem. Najprej se je prikazala drobna rdeča zarja in začrtala mejo med nebom in zemljo. Kmalu se je začela prelivati v širšo vijoličasto obrobo, ki se je nato spremenila v škrlatno zaveso.

Veter je dobesedno podivjal. Kot bi se jezil, da bo nastalo novo svetlo jutro. Vedeli smo, da je zdaj najhladneje. Čez kakšno uro, ko bo sonce dobilo moč, bo bolje. Treba je zdržati samo še pol, tri četrt ure.

»Gremo, Mont Blanc bo kljub vsemu še danes naš!« sem zaklical prijateljema v navezi v veter in spet smo se pognali naprej. Deset metrov, sto metrov, petsto metrov po grebenu navzgor. Na koncu pa je bilo tako, kot je zapisal stari dobri Janko Mlakar. Na lepem smo bili tako visoko, da naprej ni bilo več nobene poti in vse so vodile samo še navzdol!

Na vrhu smo se objeli kot otroci in se potrepljali po ramenih. Uspelo nam je! Najvišja gora Evrope je osvojena!

Zaradi močnega vetra smo se takoj odločili za sestop. V navezah po dva, tri, tudi po pet gornikov pa so drugi še vedno rinili navzgor. Videti je bilo, kot da si vsa Evropa želi na vrh. Šele nazaj grede pa smo spoznavali, kakšno pot smo prehodili ponoči in kakšno srečo smo imeli z vremenom.

V kočo Goûter smo se vrnili že ob desetih dopoldne. Posrebali smo juhico in se takoj spustili v dolino. Na srečo smo imeli dobro kondicijo. Posebno, evropsko, smo začeli lani nabirati prav v tem obdobju, sredi februarja. Nasploh pa to ni samo pot na streho Evrope, temveč v vsakem letnem času pot v najbolj neznosno zimo. Da to res ni mačji kašelj, smo zvedeli naslednji teden, ko je prav na tej pot zmrznilo – pet alpinistov. To sta nam povedala dva Slovenca, ki sta teden dni za nami tudi osvojila vrh Evrope. Menda na leto pride tja gor, na slabih pet tisoč metrov, kar nekaj ducat Slovencev. K temu pa dodajmo samo še nepomembno novico, da je pravi najvišji vrh v Evropi v resnici Elbrus v Kavkazu s 5633 metri. A tudi Janko Mlakar je to raje zamolčal.