Delo, Poštni predal 29 - Božidar Kavčič: Moj prispevek k razpravi pred sprejetjem novega zakona o TNP naj bo razumljen kot drugačen zorni kot na omenjeno problematiko.
... Slovenska javnost je imela marsikdaj priložnost slišati mnenje predstavnikov glasnih nevladnih organizacij in zaposlenih v Javnem zavodu TNP, zato naj izjemoma osvetlim še pogled domačina in starša šoloobveznih otrok, tudi člana civilne pobude v Soči in Lepeni.
Za uvod bi rad slovenski javnosti osvetlil nekaj dejstev, ki naj bi pripomogla k razumevanju naših stališč. V dosedanji razpravi se govori predvsem o bohinjski strani TNP, pozablja pa se na drugo polovico parka onkraj »rapalske meje«, ki – predvsem v glavah – nekako obstaja še danes in odseva tudi v predlogu novega zakona o TNP. Pri tem mislim na različno obravnavanje obeh območij.
V zgornjem toku reke Soče (nekateri jo napačno poimenujejo dolina Trente) so tri vasi: Soča, Lepena in Trenta. Prebivalce Soče in Lepene skrbijo demografski kazalci, ki drsijo v izumrtje vasi. Na podlagi povojnih popisov prebivalstva smo izdelali gibanje števila prebivalstva med letoma 1961 in 2010. Navedeni podatki so za vas Soča, saj za Lepeno zaradi majhnega števila prebivalcev v zadnjih popisih podatkov ni.
Če je bilo še l. 1961 v Soči 356 prebivalcev (indeks 100), je l. 1981 to število upadlo na 209 (i=59), letos pa le še 113 (i=32).
Dodatno skrb vzbuja struktura prebivalcev po starostni piramidi. Že ob prvem pogledu nanjo je vsakemu laiku jasno, da je vsaka bodočnost, kar zadeva poselitev, hudo vprašljiva. Če je bila še l. 1961 kolikor toliko primerljiva z drugimi kraji, je sedaj ravno obratno: manj je mlajših in mnogo več starejših ljudi.
Bralci bodo verjetno dejali, saj je drugod ravno tako, vendar gre že za tako majhno število, da se je treba praktično boriti za vsakega, če hočemo ohraniti poseljenost v dolini. V pojasnilo bralcem naj dodam, da so upoštevani samo tisti stalni prebivalci, ki vse leto prebivajo v teh krajih, ker je sicer ljudi s stalnim prebivališčem mnogo več. Naj na tem mestu omenim tudi t. i. vikendaše. Mogoče je drugje v parku drugače, ampak pri nas je sodelovanje med njimi in nami vseskozi korektno in bi bilo življenje domačinov brez njih gotovo težje. Naj samo omenim zdravstveno pomoč, svetovanje in pomoč pri uradnih dopisih, prevoze otrok v šolo, pomagali so pri nakupu opreme za večjo požarno varnost, da ne govorimo o pomoči pri potresih, ki so nas prizadeli. Skratka, živijo z dolino in domačini to cenimo.
Ta malce daljši uvod je bil potreben za lažje razumevanje »upora« prebivalstva Soče in Lepene, ki se je z večino podpisov opredelilo, da ne želi več živeti v »takšnem« parku. Ključni problem je ohranitev poseljenosti. Če gre pa pri tem še za poselitev zahodne narodnostne meje, bi temu vprašanju morali posvetiti še dodatno pozornost. Ustava RS v 71. členu poleg varovanja narave in okolja nalaga tudi skrb za gospodarski, kulturni in socialni napredek prebivalstva na gorskih in hribovitih območjih.
Tudi mednarodne pogodbe urejajo problematiko na način, s katerim se prebivalci globoko strinjamo in nam kaže, da podobne razmere v evropskih Alpah urejajo povsem drugače, zato so oblikovali tudi priporočila in rešitve, ki se kažejo ravno v usmerjenem sonaravnem razvoju teh krajev.
Pripravljeni predlog zakona ne ureja razvoja našega območja tako, kot nalagajo določbe Alpske konvencije in protokolov, še zlasti protokola Prebivalstvo in kultura (vsi imajo značaj mednarodne pogodbe), ki jih je Slovenija podpisala in Alpski konvenciji v tem letu tudi predseduje. Tako je v teh dokumentih navedeno,
– da je temeljna usmeritev delovanja uresničitev pravic alpskega prebivalstva, da stalno živi in gospodari v Alpah, kot tudi pravica do enakih možnosti v alpskem prostoru z ozirom na nealpsko prebivalstvo,
– da se ohranja in posodablja obstoječe poselitvene strukture in razvija poselitvene pogoje v skladu z načelom trajnostnega razvoja,
– da se olajša dostop alpskih prebivalcev do sodobnih komunikacijskih sredstev in tehnologij,
– da se sprejme posebne ukrepe za gospodarsko šibkejša gorska območja v vseh področnih politikah,
– da se spodbuja posebne programe za gospodarski razvoj mladih,
– da se proučijo rešitve, ki so prilagojene ustrezni teritorialni ravni in ki omogočajo uravnotežen razvoj gospodarsko manj razvitih območij,
– da se pospešuje gospodarski razvoj ob hkratnem uravnoteženem demografskem razvoju v alpskem prostoru,
– da se pospešuje enake razvojne možnosti za prebivalstvo ob upoštevanju pristojnosti teritorialnih skupnosti,
– da z ukrepi dajemo domačemu prebivalstvu dovolj možnosti za zaposlitev, zagotovimo potrebno oskrbo v blagu in storitvah za družbeni, kulturni in gospodarski razvoj kot tudi enake možnosti,
– da se zagotovi pravično odškodnino, določeno z zakonodajo ali pogodbo, kadar je za okolje sprejemljiva gospodarska raba naravnih virov prostora dodatno bistveno omejena.
Protokol Alpske konvencije tudi priznava pomembno vlogo, ki jo ima civilna družba pri prizadevanjih za uveljavitev trajnostnega razvoja na alpskem območju, in narekuje spodbujanje največje možne transparentnosti v odnosih med državno upravo in prebivalstvom ter spodbujanje udeležbe prebivalcev v zadevah javnega interesa.
Predlogu zakona o TNP manjka marsikaj od tega. Opcija izločitve vasi Soča in Lepena iz vplivnega območja TNP ima med prebivalci parka v Soči in Lepeni večinsko podporo – če ostane besedilo zakona nespremenjeno – saj se predlagano besedilo suče izključno okrog upravljalca parka in njegovih pristojnosti ter financiranja. Naravnano je predvsem v smeri, da na tem območju čimprej nastane divjina. Zato so domačine zelo prizadele besede predstavnika TNP na predstavitvi v Soči, ki je predlagal, naj domačini park zapustijo, če se v njem tako slabo počutijo.
Želeli bi, da doživi predlog zakona o TNP spremembe v uvedbi razvojne službe in financiranja razvoja lokalnega prebivalstva z upoštevanjem dobrih praks. Naj omenim samo dve z našega konca: postavitev obrata Iskre Bovec v Soči v osemdesetih in zaposlitev pospeševalca razvoja na občini Tolmin za to dolino, ki je deloval na terenu in je predstavljal že takrat nekakšno točko VEM (vse na enem mestu) za nosilce projektov pri urejanju dokumentacije in financ.
V tej smeri potekajo tudi naše prihodnje aktivnosti. Seveda pa pričakujemo pripravljenost za dialog, ki naj ne temelji na vzvišenih okopih in preziru do lokalnega prebivalstva, ampak na iskanju rešitev v smislu, kot jih ureja Alpska konvencija. Žal nam je vseh izgubljenih priložnosti, saj bi se marsikatero izboljšavo dalo vključiti v že omenjeni predlog zakona, če bi se komu o njegovi vsebini zdelo vredno povprašati tudi prebivalce. Prav sobivanju in razumevanju med prebivalstvom in upravo parka kot podaljškom države bi morali posvetiti več pozornosti kot doslej, ko dialoga sploh ni bilo ali pa je bil le birokratsko brezobziren.
Domačini menimo, da ohranjanje poselitve ni samo politično, ampak tudi naravovarstveno vprašanje. Z zaraščanjem namreč izginja marsikatera rastlinska in živalska vrsta na tem območju, da ne govorimo o nesnovni etnološki in drugi kulturno-zgodovinski dediščini, ki si jo kljub nemogočim razmeram zelo prizadevamo ohranjati. Pri tem imamo zelo dobre izkušnje s sodelovanjem z novogoriškim Zavodom za ohranjanje kulturne dediščine, ki nam je s svojo strokovno pomočjo pomagal sproti rešiti marsikateri spomenik naše preteklosti. Ker se je javna razprava komaj začela, pričakujemo še burno razpravo na vseh ravneh, od države in sodržavljanov pa predvsem to, da nam v skladu z ustavo omogočijo enakopravno sobivanje in možnosti za razvoj.
Kako je že rekel Primož Trubar? »Stati inu obstati«! ∙
Božidar Kavčič, Soča