NeDelo - Katarina Fidermuc: Pogovor s predsednikom PZS Bojanom Rotovnikom
Planinska zveza Slovenije ima približno 55.000 članov, a v hribe se po nekaterih ocenah občasno odpravi vsaj 315.000 Slovencev, pravi njen predsednik Bojan Rotovnik. Prostovoljno in častno funkcijo je prevzel pred sedmimi leti, potem ko se je iz društva v Šoštanju postopno vzpenjal do najvišjega mesta. Zaposlen je v energetiki. Z njim smo se pogovarjali pred začetkom poletne planinske sezone. Zaradi sončnega junija oskrbniki koč v visokogorju namreč teden dni prej odklepajo vrata. Gorski svet se je prebudil iz zimskega spanja.
Turistične kraje že od aprila oblegajo turisti, dve tretjini je tujcev. Statistiki so našteli kar za 27 odstotkov več obiskovalcev kot v tem mesecu lani. V slovenske gore pride na leto okoli 1,4 milijona planincev. Se poletna sezona tudi v gorskem svetu začenja prej kot običajno?
Od 164 oskrbovanih planinskih koč v Sloveniji jih je v sredogorju 110 odprtih vsaj občasno vse leto, vsaj za konec tedna, tudi v bližini turističnih krajev. Druge so v visokogorju, tam pa so razmere še zimske, ko je v dolini že poletje. Zato je v visokogorju sezona povezana tudi z varnostjo, tja se planinci v tem času še ne podajajo množično, raje ostajajo nižje. Vedeti moramo, da so stroški koče, ki obratuje, visoki, pri majhnem obisku se takoj pojavi vprašanje rentabilnosti. Planinska društva sama skrbijo za svoje finance, ne prejemajo državne pomoči. Zato se na podlagi lastnega izračuna odločijo, kdaj bodo odprla koče, upoštevajo tudi vremensko napoved – če je junij deževen, ne hitijo. Ker je letos vreme lepo, se je večina odločila, da bodo visokogorske koče odprli malo prej, že ta konec tedna. Ponavadi so to naredili okoli 25. junija.
Glede začetka sezone pa tudi ne gre le za koče in planince. Upoštevati moramo, da v visokogorju zima traja dlje, zato je narava v tem času, posebno pa aprila in maja, še zelo občutljiva. To je razlog, da planinska organizacija v spomladanskem obdobju ne spodbuja številčnejšega obiska visokogorja. Rastlinje in živali so po koncu zime v zelo pomembnem življenjskem ciklusu, nekje junija se to obdobje konča.
Množični obisk je na nekatere slovenske poti pritiskal že pred 30, 40 leti, a je bil zgoščen na kratko obdobje. Kakšne pa so v zadnjih letih razsežnosti obiskovanja naših gora?
V planinski organizaciji smo se že v 80. letih prejšnjega stoletja zavedali problema zelo kratke, skoncentrirane planinske sezone, predvsem okoli Triglava in najvišjih vrhov v Karavankah ter Kamniško-Savinjskih Alpah. Zato smo konec 80. in v začetku 90. let začeli izvajati program kakovostne množičnosti. Obiskovalce gora smo začeli sistematično usmerjati na manj obljudena območja, sporočali smo jim, da nimamo le Triglava, Stola in Grintovca, ampak še veliko drugih gora, hribov in gričev, ki so primerni za planinarjenje. Usposabljali smo gorske vodnike, da so to idejo širili po Sloveniji z izleti in pohodi v manj znane predele. Pred 20, 30 leti je bila recimo le malo znana Osilnica kot planinsko zanimiv del ob Kolpi, zdaj tam v poletnem času planinari veliko ljudi. Kakovostna množičnost je bila eden od pomembnejših projektov planinske organizacije v zadnjih 20, 30 letih.
Okoli Triglava pa je vseeno vsako leto večja gneča. Za te poti ni zdravila proti veliki množici?
Med Slovenci še vedno velja, da je treba vsaj enkrat stopiti na Triglav, tudi tisti, ki drugače ne zahajajo v gorski svet, preprosto čutijo pritisk in željo, da se vsaj enkrat povzpnejo nanj. Po drugi strani je Slovenija tudi v svetu vse bolj prepoznavna po planinskem turizmu, tujci vedo, da so naši hribi lepi, zanimivi. Velik delež tujih obiskovalcev želi osvojiti tudi najvišji vrh. Zato je predvsem julija okoli Triglava ogromno, res ogromno tujcev, dosti več kot domačih ljudi. Avgusta se to razmerje obrne, ker je pri Slovencih v navadi, da gredo julija na morje, avgusta pa vsaj za nekaj dni v hribe. Seveda vsa ta množičnost prinaša tudi negativne posledice. V planinski zvezi izvajamo različne dejavnosti, da bi bili ti vplivi čim manjši. Želimo, da bi planinci razumeli, zakaj so naše koče skromno opremljene. Ne omogočamo luksuza, ker ta povzroči tudi močno povečano porabo energije in vode. Tega pa v naših hribih ni v izobilju. Marsikateri planinec s sabo že prinese svojo posteljnino.
Slišali smo že za želje, da bi tudi v slovenskih hribih postavljali hotelčke z udobjem, kakršnega so gostje deležni v dolini. Ali so realne?
O udobju v planinskih kočah imamo vsake toliko časa razprave tudi v naši organizaciji, pojavljajo se pritiski od zunaj. Vsem, ki nas želijo poslušati, povemo, da je slovenski gorski svet že po strukturi kamnine drugačen, kot so Alpe na drugi strani meje, kjer je ogromno površinskih voda – kjer teče potok ob koči, imajo dovolj vode in elektrike, ker postavijo malo hidroelektrarno. Tega pri nas skoraj ni, zato imamo velike težave tako pri zagotavljanju vode kot energije. V zadnjih 15 letih smo se veliko ukvarjali s čiščenjem odpadne vode.
Koliko ljudi se v enem letu povzpne na Triglav?
Natančnih podatkov nimamo. Po nekaterih ocenah lahko v določenih konicah na vrh stopi tudi 1000 planincev na dan. Mislim, da je tako ekstremno velik obisk morda dvakrat na leto, običajna številka je nekaj sto ljudi na dan. V planinski zvezi vsem svetujemo, naj raje pridejo sredi tedna, ko je gneča manjša in je vzpon laže izvedljiv. Poletje se je v zadnjem obdobju, ko govorimo o zelenih zimah, potegnilo v jesen, tako da je vzpon praviloma mogoč tudi ves september. Še pred kakšnimi 30 leti je bilo to težko izvedljivo, ker se je okoli 10. septembra zelo ohladilo, lahko je že snežilo. Mile zime so podaljšale sezono.
S katere smeri se je najlaže povzpeti na vrh Slovenije?
Na koncu na vrh pripeljeta le dve poti, ena s Kredarice, ki se ji pridruži pot od doma Planika, druga z Doliča. Skrbnik obeh smeri je Planinsko društvo Ljubljana Matica. Vedno poudarim, da noben vzpon na Triglav ni lahek, med zahtevnimi pa so lažji in težji. Tudi po obiskanosti se vidi, da je najlažji vzpon s Pokljuke mimo Vodnikovega doma na Planiko, od tam na Mali Triglav in potem na vrh. To je tudi pot, ki jo veliko planinskih društev izbere za svoje organizirane izlete. Po mojem mnenju je ta pristop tehnično najlažji, ampak še vedno daleč od lahke planinske ture. Po tej poti mora planinec premagati najmanjšo nadmorsko višino. Zagotovo se največ ljudi na Triglav povzpne iz te smeri, saj se na Pokljuko lahko pripeljejo, tako da se že povzpnejo na nadmorsko višino okoli 1300 metrov. V sezoni so seveda zelo obljudene tudi zahtevnejše poti iz Vrat in doline Krme.
Ali v planinski zvezi razmišljate o tem, da bo treba zaradi varovanja okolja in varnosti planincev občasno omejiti dnevni obisk očaka Triglava?
Ne samo Planinska zveza Slovenije, tudi mednarodna zveza UIAA in planinske organizacije drugih držav zagovarjamo prost dostop do gora. Prizadevamo si, da ga ne bi omejevali na kakršen koli način, razen zaradi nujnega varovanja narave in varnosti planincev. Redno sodelujemo z upravo Triglavskega narodnega parka, kjer so z najnovejšim načrtom upravljanja določili mirna območja znotraj parka, kjer je gibanje dovoljeno samo po urejenih poteh. Obisk naših gora se je v zadnjih desetih, petnajstih letih močno povečal, to vsi opažamo, to nam povedo oskrbniki koč in gorski vodniki, to vidijo tudi laiki, ki sami hodijo v hribe. Pravzaprav obisk narašča od vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Gotovo je nekje meja, obisk ne more stalno samo naraščati brez vsakih omejitev. Z upravo parka se dogovarjamo, kako bi te omejitve izvajali. Če bomo na podlagi strokovnih analiz ugotovili, da je nosilna sposobnost določenega območja slovenskih gora presežena, bomo spodbujali obiskovalce, naj se tega območja izogibajo, če pa bo prepoznano, da je zaradi varnosti treba obisk posamezne poti ali vrha dejansko omejiti, bomo sodelovali z vsemi pristojnimi organizacijami. Vsekakor morajo taki ukrepi temeljiti na dejstvih in analizah.
Junija lani je Planinska zveza Slovenije s 1800 kilometrov dolgo krožno Slovensko turnokolesarsko potjo tudi uradno odprla dostop do planinskih poti za gorske kolesarje. Letos se torej začenja druga sezona. Zakaj ste morali planinske poti odpreti tudi za kolesa?
Pred petimi leti smo v planinski zvezi sprejeli pravila za dvonamensko uporabo planinskih poti, torej za pešce in kolesarje. Po dveletni interni razpravi smo prišli do strokovnih kriterijev, katera območja so primerna za kolesarjenje: zagotovo to ni visokogorje, prav tako ne zavarovana območja in ne ozke poti, ampak le tiste, kjer je vidna širina vsaj meter in pol. Takšna pot je primerna za dvonamensko uporabo, če kolesarji upoštevajo napisana in nepisana pravila, ki veljajo zanje. Menimo, da je v teh primerih sožitje med njimi povsem izvedljivo. Dejstvo je, da je med našimi člani ogromno planincev, ki so hkrati kolesarji in so želeli gore uživati tudi na kolesu, tako da je bil pritisk kar velik. To je bil neki naravni razvoj, ki ga je omogočil tehnični razvoj koles. Po naših internih raziskavah kakšna četrtina članov v hribovitem svetu občasno tudi kolesari, so tudi turni kolesarji. Številna društva že imajo turnokolesarske odseke, ki na lokalni ravni ozaveščajo kolesarje, kako se je treba obnašati na planinskih poteh.
Zakaj si kolesarji ne uredijo svojih poti?
To smo jim predlagali tudi v planinski zvezi. Že zdaj veliko poti poteka po gozdnih cestah in vlakah, in kar zadeva nas, ni nobene ovire, da bi kolesarji uporabljali vlake za spravilo lesa, po katerih planinske poti običajno ne potekajo, vendar bi se morali za to sami dogovoriti z lastniki zemljišč in organizacijami, ki upravljajo prostor. V Sloveniji je na desettisoče kilometrov gozdnih vlak, menimo, da je to velik potencial za kolesarje. V planinski zvezi smo imeli za planinske poti in steze soglasja za hojo, tek in plezanje. Za vso traso turnokolesarske poti smo morali od lastnikov in pristojnih ustanov naknadno pridobiti še soglasja za kolesarjenje. S tem smo imeli ogromno dela, velike zasluge gredo našim lokalnim društvom.
Razprava med nekaterimi skupinami kolesarjev in planinsko zvezo je bila zadnja leta kar vroča. Nazadnje so vam očitali, da planinskih poti sploh ni, ker niso umeščene v prostor in tako tudi ne morejo biti vaše, če nekoliko preprosto povzamem to razpravo. Kako je torej zdaj s planinskimi potmi, ali so ali niso, in kakšne pravice ima do njih planinska zveza?
Planinske poti imamo že več kot 120 let, to ni sporno. Imeli smo jih že dolgo pred zakonom o planinskih poteh iz leta 2007. Mi imamo pripravljeno vso dokumentacijo, čakamo le, da bo država sprejela določene rešitve, tako da bomo lahko dokončali delo. Po zakonu moramo namreč narediti prostorski prikaz planinskih poti – saj ga tudi že imamo. Vsako planinsko pot imamo vrisano na digitalnih kartah, točno vemo, kje poteka, kdo je skrbnik, koliko je dolga, vse. Zdaj država pripravlja pogoje, da bomo podatke vnesli v uradni državni sistem, s tem bodo poti dobile uradno potrditev. V tujini je kolesarjenje v gorskem svetu različno urejeno – kolesar recimo kupi vinjeto in tako prispeva lastniku zemljišča za vzdrževanje ali pa temu odškodnino plačuje turistično gospodarstvo.
V kateri državni sistem morate vnesti planinske poti?
To pa se zdaj spreminja. Zakon je predvidel neki prostorskoinformacijski sistem, ki v praksi ni nikoli zaživel. Zato že nekaj let prosimo državo, naj zakon in podzakonske predpise prilagodi, da bo sploh mogoča implementacija v praksi. Zdaj se nekatere stvari le premikajo, upamo, da bomo delo lahko dokončali še letos.
Ali je označevanje in vzdrževanje planinskih poti še prostovoljno delo?
Da, za to skrbijo markacisti, okoli 700 jih imamo v Sloveniji. Pomagajo jim izkušeni planinci, ki imajo veselje do tega dela. Poteka prostovoljno, so pa z njim povezani precejšnji materialni stroški, zato poskušamo pridobiti sistemski vir financiranja iz javnih sredstev, iz proračuna. Zakon o planinskih poteh to že omogoča, le politično voljo še potrebujemo. Avstrijska država za vzdrževanje in označevanje planinskih poti vsako leto zagotovi milijon evrov. V Planinski zvezi Slovenije prav zdaj pripravljamo register smernih tabel na planinskih poteh. To je dolgotrajen proces, a najbrž bomo že kmalu vedeli, koliko metrov žičnih vrvi oziroma jeklenic imamo, koliko klinov na zavarovanih poteh ... Približno bomo vedeli tudi, koliko markacij je na poteh.
Je označevanje poti po Evropi enotno urejeno?
Ne, v Sloveniji imamo svoje standarde za urejanje planinskih poti, izhajamo iz lastne tradicije, iz naše, Knafelčeve markacije, ki je prepoznavna tudi drugje po Evropi, tako kot naš način dela. Našo značilno rdeče-belo markacijo je iznašel kartograf in velik ljubitelj slovenskih gora Alojz Knafelc, ki je bil tudi pomemben član Slovenskega planinskega društva. Izkazalo se je, da je dobro vidna v močni svetlobi in v temi. Naše poti so dobro označene in vzdrževane. Marsikje v Alpah so urejene in označene samo do planinskih koč in med njimi, posebno v Švici, planinec se mora znajti sam ali najeti gorskega vodnika.
Koliko planinskih poti pa ste prehodili sami, preden ste se povzpeli na vrh planinske zveze?
Planinarim od malega. Starši so me vedno spodbujali k dejavnostim v naravi, tudi k planinarjenju. Kmalu sem se vključil v lokalno planinsko društvo Šoštanj, ki je eno najstarejših v Sloveniji. Že pri 16 letih so mi omogočili, da sem se v Bavščici udeležil tečaja za prostovoljne vodnike Planinske zveze Slovenije. Od takrat sem vpet v delo organizacije na različnih ravneh. Tako da je bilo veliko planinskih poti in poti, povezanih s planinstvom, preden sem postal predsednik. Srečo imam, da lahko tudi z družino veliko planinarim. Upoštevam načelo, da gredo starši v hribe z otroki, ne otroci s starši. Otroci veliko raje hodijo, če imajo na poti družbo, tako da je planinarjenje povezano z igro. Drugače pa je na našem območju »hišna« gora Smrekovec.
Katarina Fidermuc