Matevž Frelih: Kje naj obhajamo god našega Čopovega Joža? Na Škrlatici seveda, v snegu. Pogledat gremo, kako se naš križ kaj pozimi počuti.

Na predvečer sv. Jožefa smo se sešli v starem Aljaževem Domu, Joža, Andrej, Miha in jaz. Ob topli peči in čaju se je večer hitro postaral; saj se beseda sama odvija in teče, kadar pridemo v gore, posebno pa še »ofreht«. K voščilu so pritegnili še prijazni graničarji, ki jim čez zimo čas le počasi teče.
V mislih na resnost drugega dne smo kmalu zlezli na trda ležišča in podremali. Pa nam ni kdo ve kaj izdalo; oster mraz je premagal drobno pečico. Mrazilo nas je, pa se nikomur ni zljubilo, da bi vstal priložit poleno na ugašajočo žerjavico. Drug na drugega smo se zanašali do jutra.

Bila je že sedma ura, preden smo se ogreli, skuhali zajtrk in se odpravili na pot. Smuči sva z Mihom pustila pri koči; Joža in Andrej sta jih bila že prejšnji dan poslala nazaj v Mojstrano, ker ni kazalo, da bi si z njimi pot kaj olajšali. Sneg je bil trd in zmrzel, nosil nas je prav po vrhu. V plazu za Aljaževim Domom, ki ga je bilo še zvrhano grapo, nas je že od daleč zmotila črna točka v snegu. Miha je kmalu uganil, da mora biti odnešen gams. Res je bil enoleten kozliček, ki ga je kje gori v pečeh zagrabil sneženi polom in ga zanesel v dolino. Bil je ves objeden; le kožo in nekaj kosti so pustile lisice in kune.
Plaz in zima še gamsa pretentata!

Triglav je počasi rasel iz zasenčene doline; njegov vrh, postavljen na široko podlago do vrha zalitega ledenika, je bil ves nasmejan v bleščečem solncu. Le severna stena je mrko zrla v pusto dolino, vsa s snegom ometana, brez življenja, otrpla. Noben plaz se še ni z nje utrgal. Ni nas preveč mikalo, da bi bili tam, zeblo nas je še od onega maja, ko smo vso mrzlo noč žebrali kozje molitvice v globokih zametih gori na Plemenicah.
Spešno smo lezli v strmino, naravnost po plazu; ni bilo treba ovinkov kakor poleti, vsi pragovi so bili zravnani. Bukovje je počasi zlezlo pod nas, sneženi breg se je napel in strdil, krepko smo morali zabijati kovance v ledeno skorjo. Tam, kjer poleti steza zavije proti Stenarju in se izvije izpod pečin pod Dolkovo Špico v ruševje, smo pomerili pot kar naravnost navzgor po grapi ob teh pečinah; saj je bila vsa zadelana s snegom, čeprav zelo strma. Začelo se je resno delo; dvigali smo se počasi v ridah, kar nas ustavi oster pisk: gamsi so v gibčnih skokih bežali proti Stenarju: pač niso pričakovali, da jih bo tukaj kdo motil pri jutranjih opravkih.
Medtem je solnce začelo kar pripekati, sneg pa je bil še vedno trd in uporen, stopinje so morale biti sila previdne, ko na taki strmini vsaka napačna kretnja more spodnesti v neprijetno vožnjo v dolino. No, pa kmalu smo bili trdo pod Dolkovo Špico na razpotju; zavili smo v desno v skale pred robom tiste trate, kjer se poleti tako lepo počiva. Pa so bile te skale, poleti pohlevne, tokrat prvi trdi oreh, ker se je sneg drobil in usipal izpod nog v prepad, izpod njega pa je silil gladek led. Kočljivo in zamudno!
Naš godovnik Joža že ves čas ni bil prav za god uravnan; želodec mu je sitnaril, se mu obešal za pete in ga držal nazaj. Nekaj časa je še šlo, tukaj pa nas je Joža, ko smo zlezli čez rob na plano in sklenili prvi počitek, začel priganjati, naj kar sami gremo naprej; z njim danes ne bo nič, ker ga tako grabi in popada. Obotavljali smo se, vsem je bilo žal za Joža in njegovo druščino, posebno še, ko je imel god in se je že ves teden veselil Škrlatice. Pa nas je kar napodil, češ, »bom že potrpel, saj bo odleglo in bom sam zlezel na Križ ali Dolkovo Špico«.
In smo se ločili, čeprav nič kaj radi. Kar potrlo nas je. Le še trije smo se začeli spuščati z roba in prečkati hude strmine pod Dolkovo Špico, ki je bila prav pod nogami gladko odsekana v globok prepad in zaradi snega še veliko strmejša. Varno in previdno smo si utirali pot v globoki sneg, noga se je udrla prav do ledu, cepini so nam dajali trdno oporo, tako da nam kljub izpostavljenosti vrv še ni hotela zlesti iz nahrbtnika. Za robom, v kotlu pod jugovzhodno steno Dolkove Špice, smo naleteli na globok, suh pršič; do pasu smo se pogrezali vanj. Kljub senčni kotlini in mrzlemu snegu nas je zalival znoj, gaz je pa napredovala in se vila, začrtana v sveže zaliti sneg, zmerom bolj v Škrlatico; če si jo nazaj pogledal, si bil opravljenega dela kar vesel.
Izmučeni od napornega gaženja in hude žeje, si vendar nismo dali počitka. Le za kak korak smo postali in se oddahnili, kajti ura je šla dosti hitreje od nas, a glavno delo nas je še čakalo. Škrlatica je čepela, vsa našopirjena in v belino odeta, na širokem snežnem podstavku, skoraj posmehljivo. Vstop steze v steno posebej pa tista škrbina, kjer se novo nadelana steza cepi od prejšnje stare, vse je bilo zasuto s sila strmim snegom, kakor streha na zvoniku. Ob prehodu plazu v steno smo se navezali, pritrdili dereze in oblekli rokavice. Zdaj smo šele šli nad Škrlatico.

Že prvi koraki so bili težavni in nevarni, strmina v steni se je koj pod nami lomila v prepad, sneg pa je bil hudomušen. Po vrhu je bila tu pa tam drobna skorja, ki teže ni zdržala, drugod sam suh in mehak pršič, ki mu stopinja ni našla opore, da so dereze cvilile ob kamen in led. Hoja po takem snegu je hudo naporna; stopinja je rahla, ker na vsak korak naleti na tenko plast ledu nad skalo, ta led pa, ob steno prislonjen in prilepljen, zbuja občutek negotovosti in izpostavljenosti. Nič ne veš, kdaj se bo vse pod teboj odklalo in te vrglo, ko se nikamor ne moreš prijeti, navezan le na noge .. Tudi varovanje je slabo; cepin zabiješ do grla v mehak sneg, pa nič ne drži, toporišče kar pleše po pršiču, konica ne najde opore v ledeni skorji ob steni, marveč spodrsne ob gladini. V takem hodiš precej na dobro srečo in se varuješ le s tem, da paziš na vsak gib, ki te utrdi v ravnotežju.
Obotavljali se pa nismo kakor leto Poprej, ko smo se le z večino glasov odločili za naskok; danes smo bili soglasni. Miha je zagazil naprej in previdno prečkal v steno; vsak korak je preizkusil, preden se je zanj zares odločil, hodil je kakor po strmi strehi, medtem ko ga je Andrej varoval, dokler ni potekla vrv. Ustavil se je na slemenastem zametu, kjer je poiskal trden sneg, zabil vanj cepin in ovil okrog njega vrv, sam pa se razkoračil v globokih stopinjah. Tako smo polagoma zlezli pod začetek onega žleba, ki se više gori neha v škrbini: Miha naprej, do njega Andrej, pa spet Miha za raztežaj in nato do Andreja jaz. ki sem bil zadnji, tako da sta zmerom dva stala in pazila, ko se je tretji kopal skozi sneg.
Ko se je Miha dvigal po žlebu, se mi je zdelo, kakor da gledam krta, ki rije; niti prav nisem videl, ali gre pod snegom ali nad njim - vse se je prašilo okrog njega in se usipalo izpod njegovih nog in rok. Pa se nisem niti ziniti upal; tehtal in sodil sem le, kaj in kako bi ukrenil, če bi Miha nenadoma pridrsal nazaj; saj ga je dobro zdelovalo. Naenkrat pa je za voglom začelo peti kladivo po klinu; zdaj je bilo takoj konec skrbi, zdaj bi tudi padec prvega ne bil več nevaren, ko smo bili trdno zvezani in pribiti k Škrlatici. Najhujše in najtežje je tako minilo; treba je bilo le še po ozkem, strmem žlebu v škrbino.
Pa glej ga hudimana: še se nam je upirala Škrlatica. Žleb je bil na globoko zasut s pršičem, skozi katerega so dereze priglodale prav do globokega ledu, strmina pa je narasla, da si moral prav s prsmi in z rameni odrivati sneg, če si hotel naprej. Zgoraj pa škrbina, čudna na pogled, kar iz celega, tako je bila zamedena. Zaskrbelo nas je, kako bomo zmogli tam čez. Kako? Miha jo je takoj pogodil: prevrtali jo bomo, če ne bo šlo drugače! Miha je začel počasi, kakor vedno, pa se je dvigal in dvigal čez prvi strmi prag pod steno v škrbini; zabil je med potjo še klin in si oddahnil, Kmalu je bil na škrbini, ki mu je dobrohotno prihranila vrtanje; okobalil in zajahal jo je. Pomaknil se je tja za rob, Andrej je bil spodaj na levo, jaz pa ravno pod njim, da se nikamor nisem mogel umakniti, temveč sem moral kar vdano prenašati, ko me je domalega zasul sneg, ki se je od zgoraj drobil.
Vsi premraženi smo se sešli za škrbino na kratek oddih. Pa nas je naprej zgnal ne samo mraz, bolj nas je veselje, da do križa na vrhu ne bo več resnih zaprek. Udarili smo jo v steno, kjer je izpeljana nova pot; bila je deloma že kopna, ker leži na prisojni strani in je stena strma in gladka, da prav hitro odvrže sneg. Nekateri klini so kukali iz snega, za prijem in za varovanje z vrvjo. Brž smo bili na grebenu in na kopnem robu. Ni bilo ne vetrca, solnce je žgalo s pomladnsko močjo, nebo je bilo vse tja do najdaljnega obzorja temnomodro. Ven s fotografskimi aparati! Imamo sicer samo take, ki veljajo le 75 din. (Joža jih je krstil »mišnice«), pa v dobrih rokah tudi taka majhna žaba daleč skoči!
Zaverovani v to naše slikarstvo, smo naenkrat zaslišali čist vrisk tam z Dolkove Špice – glej ga, bolnega želodca, kaj ni Joža mahal na vse vetrove tam z Rdeče škrbine! Hitro smo se mu oglasili in pokazali, kje smo; pospravili smo slikarijo in odrinili še na zadnji opravek. Po grebenu je bil zamet trd in spihan, hoja prijetna in hitra, tako da se je tudi oko spotoma utegnilo in moglo napasti. Kar nič le nismo mogli nagledati Rokavov, pa Triglava, Razorja, Prisojnika, Jalovca - vse se je kopalo v solncu in se bleščalo v čisti belini in sililo nekam še bolj v višave. Severna plat Stenarja in Pihavca je bila vsa iz kristala; niti za dlan ni nikjer gledala skala izpod sneženega ometa. Kar vrteli smo se, gledajoč, občudujoč. Če bi Andrej ne pogledal na uro, da gre že na dve popoldne, bi se naprej vrteli ; tako je bilo vse nepopisno in praznično lepo. Ura pa nas je spametovala; kakor v strelu smo se lotili še zadnjega grebena. Zmočena vrv, trda kakor prekla, nam je sicer nagajala, a ob treh popoldne smo se prikopali čez plečat zamet do križa, ki ponosno gospoduje čez vse te lepote. Zima ga ni zmajala, samo sneg mu je do polovice zagrebel podnožje; knjigo smo morali izkopati iz ledenega ograbka.

Bil pa je tudi že čas, da smo dospeli; telo je bilo že dodobra potrebno počitka in okrepčila. V svoje »mišnice« smo ujeli nekaj najbolj zrelih motivov; potem smo posedli utrujeni po snegu in segli po brašnu, t. j. po jedači. Po pijači nismo segali, ker je ni bilo. Bilo pa je dovolj snežnice. Hladna pijača in mraz v premočenih udih pa sta nas kmalu odslovila navzdol; tudi se je že solnce jelo nagibati na trentarsko stran. Do škrbine na odcepu stare in nove poti je šlo brzo. Škrbina nas je nekoliko pomudila, pa smo jo tudi ugnali; Miha je dva klina zabil, pa smo že bili zunaj iz stene in v plazu na velikem melišču. Tukaj pa je bil sneg že južen, udiral se je in postavil na laž naše upanje, da se bomo prijetno podrsali po pobočju v kotel pod Dolkovo špico. Prav gaziti smo morali; vendar - navzdol - smo stopali hitro in brez sape. Pod Dolkovo Špico pa smo zopet do pasu bredli pršič. Pod nami doli v kotlu je tekla po vsem snegu zverižena črta; kaj naj pomeni? V zgornjem delu je potekala v daljših pravilnih lokih na levo in desno doli po plazu, nato se je v ravni črti stegnila na spihan rušnat rob nad prepadom. Uganili smo, da so bili to gamsi; hudoben jezik je še pripomnil, da so gotovo imeli tekmo v alpski kombinaciji: zgoraj v likih, spodaj pa v smuku ...
Še tista odlomljena strmina nam je s svojim težkim južnim snegom in s podsipanjem nekoliko nagajala, nato pa čez rob, kjer nas je presenetil Joža, ki se je že davno vrnil z Dolkove Špice, a je kot zaveden tovariš zvesto počakal na nas, čeprav mu je mraz silil pod srajco. Tem bolj smo ga bili veseli, on pa nas tudi, ker nam ni bilo treba, da bi bili drug za drugega v skrbeh. Združeni v uspehu in tovarištvu, pa srečni, da nam je sv. Jožef privoščil tako prijazen god, smo jo drsnili v globokih skokih po grapi v dolino, kamor smo dospeli že precej za temo.