Idrijske Novice - Tinka Gantar: Vidite, taka je s Triglavom. Ko ga osvojiš z ene strani, bi ga rad še z druge in toliko različnih pristopov je nanj. Kaže, da bom še šla gor!
Zakaj je Triglav tako posebna gora? Zakaj le vsa ta množica planinskih "fanatikov" rine tja gor, ko pa nas prepričujejo, da je toliko lepših in zanimivejših vrhov? Priznam, tudi sama sem že kdaj rekla isto. Ko pa se mi ponudi prilika, da se vzpnem nanj, prav nič ne oklevam. V tem stoletju sem trikrat prilezla na vrh, vsakič z druge strani in vsakokrat s katerim od vnukov. Je kaj je lepšega, kot če te mladi poprosijo, da jih prvič pelješ na našo najvišjo goro?
2001: Ko smo dedek, babica in vnuk Nejc prišli iz samotne doline Kot na Kredarico, nas je dočakalo vrvenje polne koče. Zvečer, v zahajajočem soncu, je bil Triglav kot bog, siv in mogočen. Planinci na grebenu so bili manjši kot mravljinci. Zgodaj bomo šli, da se ognemo gneči, smo sklenili. Zjutraj se nam je pridružil še 80 - letni stric. Pa nobene gneče ni bilo, kajti že po uri vzpenjanja nas je zagrnila trdovratna, mrzla in vlažna megla. Počasi, premraženi in sami smo se bližali vrhu. »Se mi samo zdi, ali še kdo sliši petje?« sem spraševala ostale. S sunki vetra je k nam iz megle priplavala pesem. Da, res, nekdo prepeva nad nami! Na vrhu Triglava je nekaj prijateljev z ubrano pesmijo pozdravilo strica – slavljenca. Kakšno prelepo darilo! Stric od ganjenosti ni našel besed. "Kako srečen sem, da sem spet na vrhu", je ponavljal. "Sem se bal da ne bo šlo!" Na Kredarici je ravno vzletal helikopter in ponudili so mu prevoz. "To pa ne", je bil odločen. "Bi bil prikrajšan za toliko užitkov!" Morda je bilo sreče (in napora) preveč in srce ni zdržalo. V dolini, naslednji dan, je umrl, za mizo, med pogovorom.
2006: "Bi naju z Nino peljala na Triglav, ko končava osemletko?" je vprašal Matija. Z veseljem sem sprejela izziv. Konec avgusta, ko smo se zbrali v Trenti, se je pridružila še nečakinja; prav tako je končala osemletko. In tako je poskočna trojica hitela naprej in čakala vedno vsaj eno "rajdo" višje, ko sva s sestro počasi premikali najinih 110 let navzgor proti Doliču. A se je slika po nekaj urah spremenila. "Je še daleč, a ne bi jutri šli na vrh", so bolj naveličani kot utrujeni spraševali. »Ker je za ponoči napovedana ohladitev, je najboljše, da gremo kar danes do vrha. Ampak če ne zmorete …« Seveda so zmogli. Na vrhu ni bilo gneče, megle so se hitro dvigovale iz dolin in pokrivale vrhove. "O, saj se vidi skoraj vsa Slovenija" so se čudili in prosili: "Pojdimo, tako zebe." Res se je ohladilo, zeblo je v roke, snežinke, ki jih je veter divje vrtinčil,so zbadale v obraz. "Uh, dol je pa težje," je pojamral Matija. Ampak ko smo bili pred kočo, se je pokonci nosil. Zjutraj smo se zbudili v pobeljen svet. Triglav se je v soncu lesketal kot dragulj. A vzpon nanj so odsvetovali. »Nam je pa uspelo!«, so bili zadovoljni.
2011: »Je možno, da bi šli na Triglav preden gremo na morje?« je bil spet Matija pobudnik. Seveda, želel je na vrh s svojo Ivo. "Zdaj sva še v formi. Po poležavanju na plaži pa bo slabše," sta bila predvidljiva dvajsetletnika Iva in Matija, Primož, najmlajši pa tako redno planinari. "Ampak sredi tedna gremo, takrat je manj drena," sem bila pametna, a ne dovolj. Kakšno je šele ob koncu tedna, smo se spraševali, ko smo zvedeli, da so že med tednom vsa ležišča v kočah rezervirana. Nazadnje pa se je le našlo nekaj praznih pogradov. Torej, gremo! Vznemirjena sem, kot da grem prvič na Triglav. Kje parkiramo, kje se pot prične, kako daleč je do….? Vprašanj polno, odgovor je le: začnimo. S kakšno vnemo so se zagnali ! Prijetno hladno je bilo v senci smrekovega gozda, tudi začetna strmina se je unesla in po stezi malo dol in več gor smo prečili pobočja Viševnika. Zvončkljanje nam je naznanjalo bližino planine Konjščica. Sonce nas je obsijalo in nas spremljalo vso pot, le sem in tja so ga zakrili bujni beli oblaki. Kako smo jim bili hvaležni! Na Jezercih, ob potočku, ki skaklja s Studorskega prevala, se hladimo in dolivamo vodo v steklenice. Krave nas leže, prežvekujoč, z velikimi vlažnimi očmi opazujejo. Žival počiva v vročini, ljudje pa hitimo sem in tja. No, ravno hitela nisem. Opažam, da bi mladina rada hitreje, a meni ne gre. "Saj to ni proga za tek, malo se razglejte." Na prevalu je kaj videti! Odpre se panorama od Ratitovca pa do Podrte gore, spredaj se belijo Fužinske planine, med temnimi smrekovimi gozdovi se posveti del Bohinjskega jezera. Pa senožeti v dolini Voje z belo cesto po sredi travnikov, Uskovnica in prelepa planina Zajamniki. Od Studorskega prevala pa do Vodnikove koče se okoli čokatega Tosca vije steza skoraj po ravnem. Pri odcepu za Tosc malicamo. Povem jim moževo doživetje Tosca. "Trikrat sem bil gor", je odgovoril na vprašanje kako je bilo. "A tko!?" "Ja, prvič, zadnjič in nikoli več", je odrezal, jezen na soparno vreme, vsaj sto ovc in roje muh ... in name. "Dober dan, a vi pa šele gor, a ni pozno?" nas prijazno pozdravljajo vračajoči.
Med sprehodom po zložni stezi komaj čakam na prizor, ki mi je ostal v spominu izpred pol stoletja, ko sem bila prvič na Triglavu. Mogočen, širok in vzvišen nad ostalimi se dviguje nad Velsko dolino. Kot da objema kočo Planiko, ki čepi na robu Ledine.« Poglejte nazaj, kako visoko smo bili danes,« so nas, tedaj še otroke, opozorili. »To je Triglav. Od tu je videti tri vrhove.« Kako daleč je in pred nekaj urami smo bili na vrhu, smo se čudili. Tudi sedaj me zaskrbljeno vprašujejo če bomo do noči pri koči. Vmes je še prijazna Vodnikova koča in ko smo naposled na Konjskem sedlu, ki mu domačini iz Gorij od nekdaj rečemo Pri tablicah, je sonce že nizko za Mišelj vrhom.
Potem tekmujemo z njim: skrije se za Konjsko glavo, nad njo nas spet toplo objame, v kotanjah nas zmrazi večerni hlad, na grebenu nas spet ogreje. Pri koči, ki je zdaj Planika, bila pa je že Aleksandrova pa Marije Terezije pa Triglavski tempelj (kakšno imenitno ime), nam še zadnjič poblisne preden izgine za Hribaricami. Ker se je Triglav odločil za megleno pokrivalo, smo mu pokazali hrbet in šteli vrhove nad Krmo, gledali prižigajoče luči po Gorenjski, nazobčkane obrise Kamniških planin, drobne lučke, ki so migotale po hribih. Preden smo šli spat v Karavlo, smo še pogledali, če je polna luna na svojem mestu, pozdravili smo se s svetlimi zvezdami in se predali avanturi, ki se ji reče spanje na skupnih ležiščih. Luna, ki je svetila skozi okno, seveda ni slišala smrčajočega večglasja, neutrudno je risala obrise okna na tla in stene zatohle sobe. Veter se je v presledkih zaganjal v vogale in zatulil, če so se mu preveč upirali.
Še tema je bila, ko smo se tiho odplazili ven, želeč pričakati sončni vzhod na grebenu Malega Triglava. Sonce je napovedalo svoj prihod z barvami, ki so se prelivale iz zamolklo sive v rožnato, iz rumene v oranžno, gore je obsijalo z rdečo, rumeno, pomirilo je veter in nam ponudilo lep in topel dan.
Tu je strela ubila, tu je omahnil v globino ... so opominjale spominske plošče po grebenu, da se vzpon lahko tudi nesrečno konča. Previdno, na vsak korak pazimo! Ustavljamo se in razgledujemo, doline so že globoko spodaj in z najvišjimi Triglavovimi sosedi smo si iz oči v oči. "Vse vidimo, le morja ne," je bil sprva na vrhu malo razočaran Matija.
Pa ga je nato prevzel pogled na kamnito valovje, ki se je ustavilo šele na obzorju na belem Velikem Kleku, se izgubilo v meglicah Koroške, spet naraslo v Kamniških planinah, se umirilo v Ljubljanski kotlini in končno veselo pljusnilo čez Jelovico, Trnovski gozd in na drobno poskakljalo po Bohinjskih gorah, dokler se ni umirilo v mrču nad Furlansko nižino. Najveličastnejši valovi so okameneli v Zahodnih Julijcih in se preko vzhodnejših velikanov ustavili na otoku, Triglavu. Vrh se je polnil, saj se nobenemu ni mudilo dol. Ni bilo glasnežev, prerivanja, bilo je pa veliko fotografiranja, kajti tako lep razgled je redko – zame prvič. "Kar zmedena sva od vseh teh vrhov in dolin, kako mogočno je …" sta bila prevzeta zaljubljenca. S Primožem sva jima odkrivala vrhove, kjer sva že bila. Spust na Dolič je resen: da ne bi prožili kamenja na vzpenjajoče. Iva, ki je bila na vzponu silno korajžna, je vprašala: "Pa se bo dalo tu navzdol?"
Srečno smo pristali na Doliču, z manj hrupa kot helikopter, ki je rohnel tam okoli, se spustili po zelenih bregovih Velega polja, v tišini in miru malo znane poti. Svizci so se žvižgajoč poskrili, videli smo le enega zamudnika. Osvežitev in počitek pri koči sta bila dobrodošla in potrebna. Pod Toscem smo še zadnjič pogledali na prehojeno pot in se zadovoljni hvalili: "Kakšen razgled smo imeli…"
"To je bila pa najlažja pot na Triglav, kaj?" se je zdelo Matiji. "A misliš, da bi vzpon iz Vrat zmogla?" Vidite, taka je s Triglavom. Ko ga osvojiš z ene strani, bi ga rad še z druge in toliko različnih pristopov je nanj. Kaže, da bom še šla gor! Pa nikar misliti, da ni bilo nič cvetja! Le planik ne, ki bi jih rad videl Matija, a se mu želja ni izpolnila, žal.