niso zanimali za osvajanje vrhov - Warum wohl haben sich die Alpler fur den Gipfelsturm interessiert?
Zakaj se hribovci niso zanimali za osvajanje vrhov
Warum wohl haben sich die Alpler fur den Gipfelsturm interessiert?
Nova poljudnoznanstvena knjiga Martina Kraussa je izšla v založbi Nagel & Kimche, Zürich 2013.
Avtor knjige Martin Kraus sestavlja zgodovino alpskega hribovstva »od spodaj navzgor« v prizadevanjih za vračanje in reševanje časti gorskemu vodniku in lovcu, vendar se nekoliko preveč oddaljuje od osnovne vsebine ter se zgublja v anekdotah in pestrostih gorskih doživetij.
Zgodovina planinstva se rada pripoveduje kot zgodovino herojstva. Krepki možje, kljubujejo viharju in smrtni nevarnosti in se , kot prvi povzpnejo do nebesnih višin gora, čez razgibane grebene ali po »strašnih« stenah – ostenjih. Uradni zapisi alpinizma se berejo, klub mnogim zdrsom – kot zgodovina osvajanj, zmag in znamenitih mož. Ti zapisi ilustrirajo junaško premagovanje nedotakljive – sovražne narave. Da s tako zgodovino nekaj ne drži, je dolgo jasno. Če prvopristopniki poročajo o »skalaških« ali drugih sledeh anonimnih predhodnikov so kako po tem še »prvopristopniki«? In, če se povzpnejo ob žici, vrvi vodnika in lovca na gamse – zakaj v takem primeru niso na prvem mestu zapisana ta imena? Namesto njih najdemo v zapiskih – analih imena angleških, nemških, avstrijskih gospodov iz Londona, Münchna, Dunaja.
Sploh je pri natančnejšem proučevanju zgodovine alpinizma mnogo stvari spornih. Že motivi so neurejeni: če se nekdo povzpne na goro zaradi proučevanja – znanosti in to ob ledeno mrzlem vremenu; kot npr.: Ferdinand de Saussure, ki se je l. 1787 s svojim pomočnikom in nič manj, kot 18 vodnikov povzpel na Mont Blanc, lahko pa je bil motiv le neizmerna lepota gora? Ali se išče slava v športnem boju ali čast biti človek nekega zgodovinskega dejanja? Ali pa si mora zaslužiti denar, kot gorski vodnik ali kartograf. Sploh pa denar: ali niso bili rojeni hribovci pravzaprav to zaradi potrebe? Tudi tihotapci in divji lovci?
Te drugačne zgodbe, dolgo komaj kje opisana in včasih celo s temne strani zgodovine alpskih vzponov, se vedno pogosteje najdejo, kot predmet proučevanja in pisanja. Navidezna nagnjenost do alpinizma gospodar iz kolonialnih dežel – meščanskih alpinistov, ki z zaničevanjem gledajo na hribovce, ki izrinjajo ženske iz alpinizma, kot da je to le moška zadeva; izključujejo Žide v nemških in avstrijskih društvih že dolgo pred pojavom nacizma, ki hočejo strogo razdeljene meščansko desničarske in levo usmerjene hribovce in, ki sami sebe imenujejo »prijatelje narave«, ki opisujejo šerpe in njihov boj za zaslužek, priznavanje in zavarovanje. O vsem tem so nastale knjige in razstave.
Nekaj od tega je zbral novinar Martin Krauss in uredil neke vrste «proti zgodovino« uradni junaški pripovedi o alpinizmu prvopristopnikih. To je »pripoved o alpinizmu planinstvu, hribovstvu v Alpah »Kakor obljublja pod naslov ni zgodovina, ker zato manjka veliko; Knjiga je tudi osredotočena le na Nemčijo in Avstrijo. Vendar pa nudi resnično zabavno lahko berljivo in tudi izvirno zbirko mnogih novih zgodb. Kronološko je urejeno od približno l. 1770 do danes. Pripoveduje o zapostavljenih nosačih, in vodnikih , ki so bili za bahate meščane »nekulturni tepci«.Pripoveduje o preganjanju »izobčenju« in idealiziranju divjih lovcev, o ženskem hribovstvu in nasprotovanju do njihovega uveljavljanja, o politiziranju gorništva, kot športa , do problematike okoljevarstva, tudi himalajskega turizma sedanjosti. Velik delež pripada po pravici alpinističnemu antisemitizmu in udejstvovanje v alpinizmu v Hitlerjevem času.
Množica anekdot je obenem tudi problem, kajti ene do druge teme ne najdemo niti jasnega pogleda, na proces izključevanja niti na motive različnih skupin na socialne strukture. Osnovne, temeljne napovedane tematike v knjigi, častno reševanje preganjancev, izobčencev ni zaznavno. Tako pri izključitvi žensk iz alpinizma ne moremo kritično gledati le na slabo moško povezanost, ampak zastaviti vprašanje: Zakaj se prav za prav morajo meščanski moški v steni stalno in očitno dokazovati kot heroji. Je mogoče moškost sama problem v dozdevno pomehkužene moderne dobe. Razlika v spolu se v zgodovini alpinizma raziskuje že leta, kar pa Krauss komaj kdaj pove. Tudi v odlomku glede vojne v času prve svetovne v gorah ni nobenih zgodovinsko geografskih dejstev in v nekaterih opisanih dogodivščinah so celo napake: tako strmoglavi Eleonore Noll- Hasenclever ne z Weisshorna ampak z Bishhorna; Žid Paul Preuss ni bil član ko je govora o antisemitizmu – član München akademskega planinskega duštva ampak je bil član sekcije »Bayerland; Walter Schmidkunz ni bil reporter na fronti ampak oficir v »Gebirskrieg«; Kraussova predstavitev katastrofe na Nanga Parbatu 1934 pripisuje - obremenjuje alpinistoma , da sta v snežnem viharju pustila šerpe in ker je šlo le za šerpe so ju oprostili krivde, kar zgodovinsko dobro obdelano dejstvo zadevo popolnoma obrne.
Kakor se zdi Kraussova perspektiva v prvem hipu simpatična, pa taka zgodovina potrebuje dopolnitve. In to velja predvsem za zasnovo samo, katere osnovni problem naj bi našel (tako citira sam) pri etnologu in zgodovinarju alpinizma Martinu Scharfeju v njegovi knjigi »Zasvojenost v gorah«. Kdo hoče prikazati » zgodovinsko resničnost« s tem, ko dokazuje, da so hribovci osvojili vrhove gora že prej ,«ta » se znajde sam pod vtisom želje po rekordih, meritvah katerih dotedanje rezultate bi rad poravnal.
Prvi pristopi niso bili za divje lovce na gamse nič posebnega. Kdor jim z izrazom »prvopristopniki« ali splošno ali splošno vsem izobčencem v alpinizmu želi dati novo veljavo, jih povzdiguje z merili , ki bi bilo jim na koncu njim samim tuje.
Po članku Michaela Otta v časopisu Frankfurter Algemeine Zeitung, 4. maj 2013
povzel Franci Ekar