Slovenske novice, 06.01.07 - Jože Čurin: Zaradi divje privatizacije nekoč družbenega premoženja so...
Slovenske novice, sobota, 6. januarja 2007
Tedenska tribuna
Zamejeni gorski svet
Zaradi divje privatizacije nekoč družbenega premoženja so planinska društva postala plen novih lastnikov, denacionalizirana zemljišča pa območja, na katerih planinci pogosto postanejo trn v peti. Ne zgodi se redko, da obiskovalce gora ovirajo na legalni planinski poti in da jih celo izsiljujejo z odškodnino.
Če smo lahko še pred nekaj leti brezskrbno tovorili težke nahrbtnike proti gorskim vršacem, ne da bi nas kdo oviral, moramo zdaj temeljito premisliti, po katerih poteh jo bomo ubrali, kajti zdaj, po denacionalizaciji, veljajo drugačna, najpogosteje nenapisana pravila novih lastnikov gorskega sveta. Gorniki povedo, da novi lastniki ponekod samovoljno zapirajo legalne planinske poti ter ovirajo planince in občasne izletnike. Številni ljubitelji gora in narave se le stežka sprijaznijo z dejstvom, da so pašniki in gozdovi prešli v zasebno last in da je konec miselnosti, da je gorski svet last nas vseh.
Nad denacionalizacijo in divjo privatizacijo so najbolj ogorčena številna planinska društva pri Planinski zvezi Slovenije. Njihovi člani so nešteto prostovoljnih ur dela in denarja vložili v izgradnjo planinskih koč in postojank, urejanje poti, markacij in transverzal, čez noč pa so bili ves trud in sredstva razvrednoteni. Nemalo novodobnih lastnikov se preprosto požvižga na odškodnine za vložena sredstva in delo.
Več črnih gradenj
Lastninjenje planinskih postojank ima tudi drugo, še temnejšo plat. Zaradi neučinkovitosti inšpekcijskih služb bolj kot kadar koli rastejo črne gradnje, ob čemer so vodstva planinskih društev, zlasti v Triglavskem narodnem parku, tako rekoč brez moči in bo tako ostalo, dokler ne bo sprejet novi in sodobnejši zakon o TNP. Takšne razmere je omogočil že leta 1991 sprejeti in kasneje dopolnjeni zakon o denacionalizaciji. Novi lastnik, ki dobro prebere vseh 20 členov omenjenega zakona, lahko hitro ugotovi, kako je mogoče ribariti v kalnem, in lahko si je predstavljati, kaj se dogaja v resnici. Zaradi samovoljnih posegov v visokogorje našega edinega nacionalnega parka je Planinska zveza Slovenije protestirala, a to je tudi edino, kar je lahko za zdaj storila. »Triglavski narodni park ima vse manj avtoritete in lahko ugotavljamo, da naši državi niti v njem ni uspelo ohraniti javnega interesa,« je na eni od novinarskih konferenc potožil predsednik Planinske zveze Slovenije
Franc Ekar.
Zakon o denacionalizaciji in privatizacija sta mnogim, predvsem planincem prinesla še nedavno neznane nevšečnosti. Novodobni lastniki gozdov in travnikov, ki se marsikje prepletajo z legalnimi planinskimi potmi in transverzalami, z lakomnostjo, brezčutnostjo in brez kančka vesti na razne načine ovirajo popotnike na planinskih poteh (ne samo na Pokljuki, Poreznu, Snežniku), ni pa redko, to velja sploh za gorenjski predel, da lastniki celo izsiljujejo nekakšno odškodnino za domnevno povzročeno škodo na posestvu. Nad njihovim početjem se pritožujejo predvsem posamezniki, ki so šikaniranje doživeli na svoji koži; zanimivo je, da so tarče izpadov le posamezni planinci, pred večjim skupinam pohodnikov se tako imenovani, v nekaterih primerih celo samooklicani lastniki najraje potuhnejo. Na območju Bohinja in Bleda celo črnograditelji zapirajo legalne poti po zgledu že opisanih primerov. Naj torej ne bo odveč dober nasvet vsem, ki se nameravajo še v tem letnem času odpraviti na potep v gorski svet, na primer v zasavske gore, proti Pokljuki, Snežniku, Kofcam, Krimu ali sploh na območju triglavskega parka: ne hodite sami. Hoja v večji družbi je le ena od oblik druženja v osrčju narave pa še mir boste imeli pred nadležnimi lastniki.
Gorništvo pred novimi izzivi
Planinska zveza Slovenije je najbolj množična nevladna organizacija v Republiki Sloveniji, z več kot 52.000 člani in 247 planinskimi društvi je tudi mati skoraj 800-članske gorske reševalne službe ter številnih gorskih in planinskih vodnikov in markacistov. Oskrbujejo in vzdržujejo več kot 7000 kilometrov planinskih poti ter prek 170 visokogorskih in srednjegorskih koč, zavetišč in bivakov.
Posebno prepoznavni, tako doma kot v svetu, so vrhunski dosežki alpinistov, ekstremnih smučarjev in športnih plezalcev. Planinska zveza Slovenije s svojo avtoriteto in več kot stoletno tradicijo uspešnega dela prenaša do narave prijazna sporočila in pobude vsem obiskovalcem gorskega sveta, ne le na članom planinske organizacije. Zaradi vsega naštetega ni naključje, da je zveza dobila številna mednarodna priznanja za delo, za stoletni prispevek k svobodni naravnanosti Slovenije tudi zlati častni znak Republike Slovenije, na katerega so planinci še posebno ponosni. Republika Slovenija je Planinski zvezi Slovenije podelila tudi status organizacije v javnem interesu. Leto 2002 je bilo razglašeno za mednarodno leto gora, rezultat prizadevanj mednarodne diplomacije alpskih in srednjeazijskih držav ter delovanja Mednarodne zveze planinskih organizacij (UIAA) z osnovnim namenom spodbuditi trajnostni razvoj gorskih območij. Aktivno uresničuje ekološke in razvojne načrte, dosegla je nekaj vidnih uspehov. Planinski zvezi Slovenije pa tudi težav in novih izzivov ne manjka.
Manj časa in manj prenočitev
Z lastninjenjem nekoč družbene lastnine in propadom mnogo tovarn so ugasnila tudi številna planinska društva. Po zadnjih podatkih jih je še okoli 247 včlanjenih v Planinsko zvezo Slovenije. Od nekoč 260.000-članske organizacije ji je ostalo le še 50.000 članov. Razlogov za osip je več, prav gotovo so k temu prispevale nove razmere v družbi. Sama planinska društva, predvsem tista, ki morajo skrbeti za koče in poti, pa se bolj ali manj otepajo s težavami. Za vzdrževanje poti in objektov gre precej denarja, ki ga zvečine nimajo. Pokroviteljev, sponzorjev je tudi čedalje manj, saj v zdajšnjih gospodarskih razmerah tudi uspešne firme gledajo predvsem s svoje, ekonomske plati. V mnogo planinskih društvih k sreči ostaja del starejše populacije planincev, ki so še pripravljeni kaj postoriti brez plačila, a tudi teh je vse manj.
Le redka društva se lahko pohvalijo, da nimajo takšnih težav. Eno od teh je prav gotovo Planinsko društvo Avtotehna, ki je pri Treh kraljih na Pohorju nedavno proslavilo 30 let uspešnega dela. Kot je povedal predsednik društva Franci Škof, imajo srečo, da jih gmotno podpira matično podjetje, kjer je večina zaposlenih, že upokojeni pa so ostali zvesti društvu. Takšen posluh podjetja jim veliko pomeni, saj jim uspe izvesti številne izlete v slovenske gore, občasno tudi na vršace onkraj meja. S članarino 4100 tolarjev krijejo najnujnejše administrativne stroške, nekaj ostane še za strokovno literaturo in novoletne koledarje, del članarine pa odštejejo Planinski zvezi Slovenije.
»Seveda to še ne pomeni, da društvo nima težav,« pravi Franci Škof. »Težko je pridobivati mlajše člane, ki bi bili pripravljeni žrtvovati prosti čas za delo v društvu. Časi so pač takšni, da vsakdo gleda na zaslužek, tega pa vsaj v planinskih društvih skorajda ni. Sreča je tudi v tem, da nimamo na skrbi planinske koče. Za vzdrževanje in obratovanje je treba veliko denarja, tega pa je vedno premalo. Tudi navade obiskovalcev koč so drugačne. Danes ima skoraj vsak avto, odpelje se do vznožja gore, se povzpne na vrh, pogleda na uro in jo brž ucvre nazaj v dolino. Prenočitev v kočah je vse manj, s tem tudi manj zaslužka, obiskovalci pa so vse bolj zahtevni.«
Precejšnji dohodek so jim še nedavno prinašali množični pohodi na vršace. Spomnimo se spominskih pohodov na Stol, Snežnik, Porezen, Nanos, Kum, Blegoš in še na mnogo drugih. Primerna gostinska ponudba društvom prinašala možnost dodatnega zaslužka, kot so ga prinašale tudi prenočitve v kočah in domovih. A navade planincev so se močno spremenile. Večina se odloča le za enodnevne izlete, ki so za društva manj dobičkonosni. Ob tem se vsiljuje še vprašanje o smiselnosti članarin, ki sicer niso visoke, a za marsikatero družino z manjšim proračunom postajajo odvečni strošek.
V čistih gorah je prihodnost
Ob vseh spremembah gorništvo ostaja pomembna turistična dejavnost. V slovenske gore zahaja vse več tujcev, ki pa postajajo kot planinci, turisti ali zgolj obiskovalci vse zahtevnejši.
Mnogo visokogorskih kmetov je že spoznalo, da lahko s prilagojeno kmetijo primerno zaslužijo in popestrijo turistično ponudbo. Gre za ekološko prihodnost na hribovskih kmetijah, ki so se kot prve pojavile v osrčju Julijcev. Velika posebnost in bogastvo sta v avtohtonih pasmah domačih živali in izdelkih iz njihovega mleka, kakršna sta kravji sir tolminc in bovški ovčji sir, vrsti sira z geografskim poreklom. Na pobudo Triglavskega narodnega parka so se že leta 1999 tri kmetije iz vasi Čadrg v Posočju na višini okoli 1800 metrov odločile za ekološko kmetovanje in življenje. Bile so med prvimi v Sloveniji, certifikate pa imajo od leta 2001. V petih letih se je število ekoloških kmetij v Posočju izjemno povečalo, danes jih je že 77 in so v različnih fazah ekološke kontrole.
Ne le prenočitve in hrana, tudi varne poti in urejene planinske postojanke brez vandalizma, skupaj s koristnimi informacijami, torej vse tisto, kar potrebuje sodobni obiskovalec gora, spadajo v ponudbo jutrišnjega dne. Planinska zveza Slovenije se ravna po tem kljub nepredvidljivim dogodkom, kot je bil odhod Gorske reševalne službe iz njenih okvirov.
A takšni dogodki so vendar mačji kašelj v primerjavi z divjim lastninjenjem naravnih dobrin, mačehovskim odnosom družbe do ohranjanja planinske infrastrukture in, ne nazadnje, neučinkovitostjo državnih institucij, ki so po zakonu dolžne bedeti nad izvrševanjem zakonodaje tudi v gorskem svetu.
Jože Čurin