Primorske novice/Goriška - Saša Dragoš: ... v slovenski zgodovini
V soboto se bo približno 400 smučarjev zbralo na tradicionalni spominski prireditvi Partizanske smučine - Cerkno 45, pred dnevi pa so v Cerknem spregovorili o pomenu edinstvenega športnega dogodka v okupirani Evropi. Okrogli mizi so botrovali strokovnjaki na pobudo Zveze vojaških gornikov, ki ob 70. obletnici smučine vsestransko preučujejo.
CERKNO > “Si predstavljate to silno slo po svobodi, da so med vojno priredili v svetu edinstveno smučarsko olimpijado,” je okroglo mizo o pomenu Partizanskih smučin, ki so se v organizaciji XXXI. divizije in IX. korpusa v Cerknem odvile januarja 1945, uvedel brigadir Janez Kavar. Pomen dogodka in želja, da bi ga umestili v smučarsko in vojaško zgodovino, je Zvezo vojaških gornikov spodbudila k vsestranskem preučevanju. S Kavarjem sta o njem razmišljala še arhitekt Aleš Guček in profesor Fakultete za šport dr. Herman Berčič.
V svetu ni podobne tekme
Kavarja, Gučka in Berčiča druži privrženost zgodovini in smučanju. “O partizanskih smučinah sem na Norveškem predaval približno 400 udeležencem in požel navdušenje,” je povedal Guček, nekdanji državni smučarski reprezentant. Osvetlil je potek tekem 44 partizanov v veleslalomu, patruljnem teku in skokih.
V petek so v Cerknem skoraj uspeli napolniti dvorano, a je bilo domačinov v njej bolj malo. To ne pritrjuje besedam predsednika organizacijskega odbora spominske prireditve, polkovnika Mihe Butare, da Cerkno živi s to prireditvijo. Res pa je, da je z njim in naklonjenostjo vodilnih Cerkljanov prireditev prerasla v najbolj množičen športni dogodek na Cerkljanskem. Da bodo spomin ohranjali, je tudi tokrat zagotovil župan Jurij Kavčič.
“Katerakoli država s smučarskimi koreninami bi imela tak dogodek, bi se z njim na veliko ponašala in mu nesporno posvetila svoj smučarski muzej. Pri nas Partizanske smučine ostajajo neizkoriščen dragulj,” je Kavar prepričan, da smučine presegajo Cerkno, v katerem so jih ob bučni podpori domačinov priredili, pospremili z godbo, zavezniki pa s preletom letal in spuščanjem “daril” mednje.
“Obiskal sem vseh 36 smučarskih muzejev po svetu in spraševal po podobnem tekmovanju, a ga med vojno res ni bilo v nobenem vojaškem gibanju. To je edinstven dogodek in neverjetno je, da se po olimpijadah postavljamo s šamanskimi kurenti, ko bi se lahko z bloškim, pohorskim ali pa partizanskim smučarjem,“ je razmišljal Guček.
Štefe z najboljšim olimpijskim dosežkom v smuku
Ko je Kavar partizanske smučarje postavil v svetovni in domači kontekst vojaške in smučarske zgodovine, se je Berčič posvetil športnemu vidiku tekem. “Vzdržljivost udeležencev je bila zaradi nenehnih pohodov, zasedanja položajev, bitk na zavidljivi ravni. Med vrednotami, ki še krasijo pravi šport, je tedaj prevladoval motiv svobode. To je tekmovanju dalo neopisljivo moč in vrednost,” je menil Berčič.
Ker so za tekmo izbrali gibalno najspretnejše, je bila to visoko motivirana tekma. Tržičan, pokojni Janez Štefe, ki je v zanosu skočil med godbenike in se še enkrat podal na zaletišče, je še vedno naš olimpijec, katerega 13. mesto v smuku ostaja nepreseženo. Prav tako olimpijec Rudi Finžgar, ki je s cerkljansko smučarsko delavnico zanetil Elan, je vedno poudarjal, da so mu najljubše medalje s tega tekmovanja.
Še in še pripovedi se je nanizalo. Kavar je obljubil, da bo vse mogoče prebrati v zborniku. V njem bo svoje mesto dobila še smučarska tekma, ki so jo junija leta 1945 na Mangartu priredili ameriški zavezniki.
SAŠA DRAGOŠ