Združenja gorskih vodnikov Slovenije, ki je bila 21. aprila 2006 v Kamniški Bistrici
Pripravljeno po objavi na straneh ZGVS
Zapisnik okrogle mize
gorskih vodnikov Slovenije
Prisotni gorski vodniki:
Franc Pepevnik, Dani Tič, Tina Di Batista, Tomaž Jakofčič, Klemen Gričar, France Jeromen, Janez Rupar, Bojan Pollak, Roman Robas, Tone Škarja, Borut Naglič, Marko Prezelj, Franc Tamše, Klemen Mali, Damjan Kočar, Marjan Kregar, Gregor Sluga
Teme pogovora:
1. Kratek uvod z diapozitivi - Marjan Kregar
2. Izobraževanje - Franc Tamše
3. Vizija gorskih vodnikov Slovenije:
--- spoštovanje zakonov - Klemen Gričar
--- skrb za ugled in razvoj gorskega vodništva, dogovorov in predpisov ZGVS
--- koordinacija pogovora Klemen Mali, Damjan Kočar
4. Cene - Marko Prezelj
5. Razno
1. UVODKlemen Mali je pozdravil in se zahvalil udeleženim gorskim vodnikom za obisk neuradnega srečanju. Nekoliko je izrazil razočaranje nad udeležbo.
Marjan Kregar je za uvodnik povedal kratko zgodovino ob sto letnici poklicnih gorskih vodnikov. »Druga svetovna vojna je prekinila poklicno vodništvo. Razširili so se množični pohodi. Čas socializma ni bil naklonjen poklicu gorskega vodnika. Ostala je le peščica gorskih vodnikov, ki pa jim je značka služila bolj kot status.
Tako se je razvilo prostovoljno vodništvo (planinski vodniki) katerim so tudi gorski vodniki pomagali zastonj. Način hoje v hribih je bil drugačen. Slaba pripravljenost in veliko število ljudi. Gorski vodnik Kručic je bil prvi, ki je poskusil slovenske vodnike vključiti v mednarodno združenje.
Potem so ustanovili ZGVS. To je bil preskok za katerega so zaslužni starejši gorski vodniki. Zaslužni so tudi, da je bil odcep od PZS miren in tako izpolnili pogoj za IFMGA.« Kregar je še povedal, da je tako danes vedno več poklicnih vodnikov in izrazil nekolikšno razočaranje nad udeležbo okrogle mize. »Skupaj nam bo lažje. Potreben je vodniški ceh. Še vedno preveč individualizma,« je še dodal in z nelojalno konkurenco ter problematičnim trženjem odprl temo za nadaljevanje pogovora.
Kljub temu pa je priznal, da se situacija izboljšuje in je razlika že vidna.
2. IZOBRAŽEVANJE
Pri izobraževanju se Franc Tamše ni poglabljal v tekoče izobraževanje kandidatov za gorske vodnike. V govoru je izpostavil podaljševanje licenc. Meni, da je zakon dobro napisan, vendar je potreben nadgradnje. Sklep upravnega odbora, ki je pripet zakonu, je kontradiktoren zakonu. Problem je že poskušal odpreti, vendar ni padel na plodna tla.
Podaljševanje licenc je potrebno opraviti na vsake tri leta. Zakon dovoljuje, da se lahko izogneš določenim sklopom in ves čas obnavljaš le enega od treh (turno smučanje, skala, sneg). Tamšetu se to ne zdi sprejemljivo, ker vodnik z mednarodno licenco naj bi predstavljal celoto.
Roman Robas pravi, da je zakon v bistvu kopija Avstrijcev, Nemcev, itd. Takrat, ko je bil zakon pisan so želeli, da čim več gorskih vodnikov izpolni pogoje. Razlog je bil, da so želeli čim prej postaviti združenje. Meni, da se danes lahko spremeni. Prav pa bi bilo, da bi še prej pogledali zakon drugih združenj. Postopek spremembe je zapleten še bolj pa sprejemanje sprememb. Spremembe so lahko problematične tudi zaradi relacije PZS ZGVS, čeprav sam ni nikoli razumel kakšen je smisel distanciranja od PZS. Odnos do vodnikov se je v zadnjih letih zelo spremenil. Zaostrujejo pa se odnosi glede odgovornosti in podobno. Vodenje na črno se je odvijalo tudi že v času ZGVS, vendar se je toleriralo, ker naj bi čas prinesel svoje. Meni, da ta čas še ni popolnoma pravi, sicer pa smo v Evropi in to ni več daleč.
Bojan Pollak predlaga poenotenje zakona in sklepa zbora. Tako se lahko delamo po zakonu ali po sklepu. Torej je potrebno popraviti zakon ali napisano. Zagovarja, da če mora vodnik za podaljšanje licence opraviti vse tri sklope (sneg, skalo, turno smučanje) na vsake tri leta naj se sprejme sklep, da mora vodnik to storiti. Tako ni potrebno spreminjati zakona.
Franc Tamše replicira na povedano. Tako se seminarja enega sklopa udeležiš enkrat na devet let. To za vodnika, ki naj bi bil na tekočem z vsako novostjo, ni sprejemljivo. Lahko pa bi bilo tudi tako.
Klemen Gričar pravi, da bi se to lahko storilo skupaj v enem sklopu s krajšimi turami.
Marjan Kregar meni, da je zakon jasen. Licenco se obnavlja na tri leta in vsi vedo, da je to potrebno storiti iz vseh sklopov. Danes je ritem razvoja hiter in to je potrebno upoštevati. Tudi on misli, da je potrebno vse tri sklope zajeti na vsake tri leta. Problem je le kako to storiti.
Franc Tamše pravi, da ko enkrat plačaš članarino imaš licenco za vodenje. Nikjer v zakonu ne piše drugače. Brez podaljšane licence ostaneš le brez popustov. Vse kar želijo s spremembo je dvigniti kvaliteto znanja in usposobljenost gorskih vodnikov. Predlog, ki ga pripravlja, predlaga za licenco ZGVS po 13. člen zakona podaljševanje na vsake tri leta za mednarodno licenco pa bo potrebno v treh letih opraviti vsaj dva sklopa izpopolnjevanja. Turno smučanje na vsake tri leta, skalo in sneg pa izmenično.
Marjan Kregar predlaga, da podaljševanje licenc po 60. letu nebi bilo več potrebno. Aktiven vodnik, ki je do tega leta redno opravljal licence in vodil bo s svojim znanje tudi brez najnovejše opreme in tehnike lahko vodil. Predlaga pa neobvezna srečanja teh vodnikov kjer jim inštruktor lahko pokaže morebitne novosti, da kljub temi delno ohranjajo stik z novostmi.
Franc Tamše pravi, da je to praksa tudi v tujini. Vodnikom po 60. letu članarino krije IFMGA, ker če vodnik še vedno vodi je prav gotovo usposobljen. Gre pa tu za popuste na kočah, trgovinah itd.
Franc Pepevnik sprašuje kakšen je namen podaljševanja licenc. Ali je to dokazovanje tvoje usposobljenosti ali seznanjenje z novostmi.
Franc Tamše bo na letošnjem mednarodnem TK skušal pridobiti čim več informacij o teh izpopolnjevanjih v tujini. Drugače pa obnavljalni seminarji zavzemajo oboje. Spoznavanje z novo tehniko in novostmi ter preverjanje ali vodnik skrbi za nadgradnjo svoje opreme in je v primerni fizični in psihični kondiciji. Ni pa to polaganje nekih izpitov. To je seminar.
Franc Pepevnik pravi, da se na seminarju katerega se je udeležil ni prikazalo nikakršnih novosti. Če bodo seminarji takšni ne vidi nikakršnega pomene v njih.
Franc Tamše meni, da so še druge stvari. Primer vodniške osmice. Težko je časovno vplivati na razvoj.
Dani Tič je mnenja naj TK pripravi predlog, ki ga bodo potem na zboru analizirali skupaj z vsemi novitetami.
Franc Tamše bo v predlogu pokril tudi luknje. Primer licenc po 60. letu, ko lahko nekdo čaka do 60. in potem izkoristi vse bonitete doživljensko.
Tone Škarja na Kregarjev predlog dodaja, da ture in klienti vodnikov po 60. letu so bolj delikatne kot pa njihovo tehnično znanje. Vodnik je tisti, ki jih izbere.
Franc Tamše se strinja, da je to odločitev vodnika. Tu se seveda gre za pošteno igro. Ne mora biti enako za vodnike po 60. letu kot za mlajše. V predlogu pripravlja, da bo moral vodnik zadnji obnavljalni seminar opraviti pet let pred 60. letom. Če bo potem hotel dobiti doživljensko licenco in možnost vodenja po svoji odločitvi. Odgovornost pa ostane enaka z licenco ali brez nje.
Roman Robas meni, da letniki starejši ali mlajši so bolj stvar administracije. Mlajši ali starejši vodniki imajo obdobja, ko so bolj ali manj aktivni. Strinja se, da morajo normativi biti. Razlog, da te niso bili visoki so spet začetki združenja. Čas za izboljšanje vseh normativov tako mednarodnih kot naših.
Zunaj vodniki od svoje organizacije dobivajo tekoče stvari. Na TK hodijo, zato da to pošiljajo članstvu. Tudi pri nas je bilo to poizkušeno pa ni bilo popolnega uspeha. Čas je, da novitete redno dosežejo članstvo. To danes omogoča hitra komunikacija. Tako so stari in mladi na tekočem z vsemi novitetami. Tudi katalogi (Petzel) danes natančno prikažejo vse poglede uporabnosti opreme. Potrebno pa je razmišljati predvsem o aktivnih vodnikih. Predlaga naj zgled iščemo v drugih organizacijah, ki dobro in uspešno funkcionirajo in prilagodimo pogled naši specifiki, ki pa je drugačna.
Klemen Mali sprašuje kako je z obnavljanjem licence v tujini.
Roman Robas pravi, da z vstopom v Evropo je bilo potrebno zakon prilagoditi. Načeloma je član ZGVS, ki je članice IFMGA, lahko gorski vodnik v vseh državah članicah mednarodnega združenja. Zadeva ni jasna zato bo Franc Tamše skušal to informacijo pridobiti kasneje.
Franc Tamše zakon bo potrebno prilagoditi in najti neko srednjo pot. Spreminjanje zakona pa ni enostavno. Lahko bi ga bilo spremeniti z vstopom v Evropo, vendar to je sedaj mimo.
Marko Prezelj pravi, da zakoni mednarodnega združenja so za nas le priporočila. To ne pomeni, da ga ni potrebno spoštovat, ampak da si na podlagi tega lahko ustvarimo zakon, ki bo najboljši za našo situacijo.
Problem niso le licence, ampak tudi pripravniška doba. Pripravnik ne glede na aktivnost v pripravniški dobi lahko pristopa k končnemu izpitu. Mednarodno združenje priporoča določeno število tur v tem obdobju.
Del poklica gorskih vodnikov je tudi pridobivanje gostov. V tujini imajo to rešeno z neke vrste mentorstvom. Pripravnik si pridobi mentorja in z njim se dogovori na kakšen način bo on pridobil goste. Ali mu bo mentor pridobil goste ali pa bo pripravnik goste pripeljal k mentorju in potem bo mentor odločil kako bo ta pripravnik vodil. Prezelj meni, da je združenje na tem področju še popolnoma neurejeno.
Franc Tamše se strinja s povedanim, ker se vidi, da pripravniki na končnem izpitu niso imeli za seboj vidnih vodniških izkušenj. Temu primerni so bili tudi rezultati izpitov. Zakon tega ne zapoveduje in tudi ne prepoveduje. Naloga TK v naslednjih letih bo tudi uvedba mentorstva. Zadnji generaciji je bilo to tudi že predstavljeno. Generacija, ki se začne šolati mora biti že v začetku seznanjena z vsebino tečaja ne potem med šolanjem.
Sedaj je rok za zaključek tečaja 10 let. Morda bi bilo tudi o skrajšanju tega roka smiselno razmisliti.
Bojan Pollak opozoril na pravočasno obveščanje obnavljalnih seminarjev.
Franc Tamše odgovarja, da je letos prvič uspelo TK to pravočasno uskladiti.
Marjan Kregar o pripravniški dobi pravi, da ture se da dobiti. Starši, prijatelji so kandidati za goste, če pripravnik nima še gostov za plačano vodenje. Ne vidi smisla, da bo mentor pridobival ture za pripravnika.
Franc Tamše odgovarja, da se ne gre za pridobivanje gostov, ampak za mentorstvo in končni vodniški pristop pripravnika.
Marko Prezelj se strinja, da združenje ni servis za pridobivanje gostov. To je delo vsakega posameznika.
Franc Pepevnik predlaga, da kot promocija združenju pripravniki takrat vodijo goste zastonj. Za pridobivanje lastnih izkušenj in promocijo združenja. Ljudem, ki sodelujejo kot gosti pa se razloži, da gre v danem primeru za podporo pri izobraževanju gorskih vodnikov. To pobudo pa naj bi podalo združenje.
Marko Prezelj ugovarja temu z dejstvom, da pripravniki nimajo pravih izkušenj.
Klemen Gričar meni, da mora pripravnik biti sam sposoben pridobiti goste.
Franc Tamše podpira promocijski dan, vendar ne kot reševanje pridobivanja gostov pripravnikov. Primer, da ob sto letnici obstoja gorskih vodnikov Slovenije gorski vodniki en dan vodijo goste zastonj. Ne more pa združenje pridobivati gostov za pripravnike.
3. VIZIJA
Klemen Gričar je pripravil krajšo predstavitev in pregled zakonodaje o gorskih vodnikih in na svojem primeru predstavil opcije zaposlitve gorskih vodnikov. Govoril je tudi o kršitvah in delu na črno.
Gričar je registriran kot samostojni podjetnik, ker opravlja še dodatne dejavnosti. Kot drugi primer je Marjan Kregar, ki opravlja vodniško dejavnost kot svobodni poklic. Možnost je tudi, da se več gorskih vodnikov registrira kot d.o.o. ali društvo. To je pač potrebno storiti po zaključku šolanja, če želiš opravljati poklic vodnika. Danes vodijo vsi, ki mislijo da to lahko počnejo. To so planinski vodniki, alpinistični inštruktorji, gorski reševalci itd., ki niso usposobljeni za to dejavnost.
Ko dobimo kršitelja na delu moramo podati prijavo na upravni odbor Združenja gorskih vodnikov. Dobro je tudi dejanje dokumentirati s fotografijo. Naslednja stopnja je prijava na tržno inšpekcijo. Pravni zastopnik nam pomaga sestaviti uradno prijavo.
Ukrepov za sedaj ni bilo razen enega opozorila glede oglaševanja na internetu. Kot primer je prijava vodenje na Špik in Prisank v organizaciji Globtura. Tu je bil prejet le formalen odgovor Globtura, ki kaže da se agencija ne zaveda situacije. Tako se to ponavlja tudi naprej. Skrbi se za to, da so prijave izvršene in arhivirane sprememb pa ni. Gričar kljub temu trdi, da so prijave smiselne. Nesmiselno je toleriranje tega početja znancev kljub temu, da sprememb še ni. S tem sicer povzročimo zaostrovanje odnosov, vendar poslovni odnosi so povsem nekaj drugega kot osebnih. Čas bo pokazal smisel in Gričar upa, da brez človeških žrtev.
Organizacija trekingov za seboj potegne tudi letalske karte in podobno. Slišati je že bilo (Lifetrek), da je to dejavnost agencij in da gorski vodniki ne smejo tega početi. V 19. členu zakona je jasno napisano, da poklicna dejavnost obsega vse stranske dejavnosti, če so te dejavnosti podrejene glavni dejavnosti.
Največji problem povzročajo agencije, ki se ne veliko ukvarjajo z vodništvom in organizacijo gorskih tur. Redno se jih opozarja, ampak kljub temu jih je vedno več in zanima jih le zaslužek. Ali ima vodnik licenco ali ne zanje ni pomembno. Vzamejo tistega, ki je cenejši. Stroške katere ima gorski vodnik za vodenje se seveda ne morejo pokriti s cenami agencij.
Gričar je pokazal več primerov prijav nelojalne konkurence, katere je in so poslali na Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Parmova 3, 1000 Ljubljana. Kot primer je predstavil oglaševanje »šolanega planinskega vodnika, alpinističnega vodnika z licenco«. Ta reklama je v nasprotju z zakonom o gorskih vodnikih ter zakonom o preprečevanju in zaposlovanju dela na črno. Opozoril je tudi na specifikacijo poklicev. Za poklicno vodenje po gorah je kvalificiran le gorski vodnik in nihče drug. Oglašujejo se tudi razni animatorji, spremljevalci, spremljevalke, prevajalci in podobno.
Zgodila se je nesreča v organizaciji agencije Lifetrek in medijska objava je obtožila gorske vodnike. To ni bil res in to je bilo obrazloženo javnosti. Matej Mejovšek (Lifetrek) je v uradnem pojasnilu prenesel krivdo na agencijo M turs Bled, ki naj bi bila glavni organizator. Dogodek se je odvijal leta 2005 in teh primerov je še veliko. Nelojalna konkurenca se pojavlja tudi na internetu.
Prišla je prijava na TNP. Obtožili so celo Gričarja, da je prijavil TNP. Odgovoril je Martin Šolar. Šlo je za nekega Trentarja, ki je vodil po gorah in se oglaševal tudi po časopisih.
Gričar meni, da če se vodniki ne bodo potegnili zase se ne bo nihče drug. Nekaj časa so menili, da ko se bo zgodila nesreča se bo pa situacija popravila. Zgodila se je nesreča sprememb pa še vedno ni.
Tomaž Jakofčič je skušal osvetliti drugo plat pogleda. Tuji vodniški uradi, primer tržijo neko turo za toliko na osebo. Torej za štiri osebe toliko. Podana je cena za eno osebo k temu pa dodano, da bo izpeljana, če bodo prijavljene vsaj tri osebe. To je v bistvu marketinški trik. V primeru Lifetreka je bila interpretacija obrnjena, tako da je bila obrazložitev teoretično možna.
Marko Prezelj je repliciral, da je bilo to obračanje resnice.
Franc Pepevnik razlaga naj še tako govorijo o tem kako so gorski vodniki dragi. Dejstvo je, da nek Mišo Dačič (alpinistični inštruktor) ne sme in ne more voditi ljudi po gorah niti pod ceno. To je delo gorskih vodnikov.
Meni še, da danes mladi plačajo za šolanje 5000 do 6000 evrov. Stvari se trenutno odvijajo kakor se pač odvijajo, prav zato morajo gorski vodniki stopiti skupaj in naredit nekaj za prihodnost gorskega vodništva.
Pepevnik podpira delo Klemena Gričarja in je kandidat, ki je pripravljen dati tudi finančni prispevek, da to nadaljuje še naprej.
Janez Rupar je predlagal naj se organizira okrogla miza le na tematiko nelojalne konkurence in rešitev te problematike. Zraven bi povabile predstavnike inšpekcije, policije, zavarovalnice, itd.
Pripomba Gričarja je bila, da bi jih bilo težko dobiti skupaj.
Tone Škarja je predstavil praktični primer kako enostavno bi bilo dobiti storilce na delu, če bi bilo inšpekcijam v interesu. Medijsko objavljena organizirana gorniška dejavnost, ki se smatra kot nelojalna konkurenca, bi se enostavno sankcionirala na licu mesta. Razvila se je nadaljnja debata o metodah zavajanja nelojalnih konkurentov.
Franc Pepevnik je še enkrat poudaril naj se zbira listine in dokaze o kršiteljih. Na predlagani tematski okrogli mizi pa se bo to osebno predložilo prisotnim inšpektorjem, predstavnikom policije in drugim.
Marko Prezelj je spomnil na sestanek z generalnim tržnim inšpektorjem g.Kladovškom, ko je še bil na funkciji. Odstopil je zaradi zadeve Lipa. Tam se je dogajalo podobno kot tu. Prijave so bile, ukrepanja pa ne. Povedal je še, da so zahtevali naj se na sestanku (20.12.2005) vodi zapisnik, ki pa ga še vedno niso prejeli. Meni, da bi bile ideje g.Škarje zelo učinkovite, ampak v praksi to še vedno ne deluje.
Janez Rupar predlaga, da se sestavi posebno brošuro, katero bi plasirali po planinskih kočah. Brošura bi vsebovala primere v katerih bi bilo razvidno, da je vredno plačati gorskega vodnika za vodenje po gorah kot zaupati šarlatanom. Poudaril je zavarovanje gosta. V nasprotnem primeru ob nezgodi gost lahko pride le do civilne tožbe.
Klemen Gričar je povedal zgodbo o nekem Ircu s katerim sta bila zmenjena, da ga vodi na Malo Mojstrovko po Hanzovi. Prek e-pošte mu je poslal program, potem pa ga je Irec zamenjal z cenejšim iz agencije Triglav, ki pa seveda ni bil vodnik. Opravki v Kranjski gori so se pokrivali z dnevi nastanitve Irca, zato se je Gričar ustavil v hotelu, da reši zadrego. Šarlatana je poznal in ga kontaktiral. Odžiranje dela se je končalo tako, da je Irec ostal brez vodnika.
Precej denarja gre za izobraževanje vodnikov. Zaradi inšpekcij, ki ne opravljajo svojega dela, da nimajo dela.
Roman Robas meni, da so odgovorni predsedniki planinskih društev. Kdo njihove člane vodi na Mont Blanc, Grosslocner, itn. Pravi, da se določeni krogi še ne zavedajo situacije. To se dogaja tudi na področju delovne zakonodaje.
Franc Pepevnik pravi, da delovne inšpekcije delujejo. Če kdo prijavi delo na nekem objektu, vedno pride inšpekcija in to zelo hitro.
Klemen Gričar je večkrat na inšpekcijah doživel odziv, da tudi veliko frizerjev, avtoprevoznikov, itn. dela na črno. Sedaj pa naj bi še po gorah lovili delo na črno.
Marko Prezelj meni, da če bi se sankcioniralo že internetno oziroma medijsko oglaševanje bi se možnosti dela na črno precej zmanjšala.
Dani Tič se je postavit v vlogo gorskega vodnika. Pravi, da je težko razložiti prijatelju zakaj je tvoja tarifa toliko večja kot na ponudbi neke agencije. Tarife sedaj postavljajo tisti, ki vodijo na črno.
Marjan Kregar pojasnjuje, da danes nekatere agencije postajajo velike. Privoščijo si, da nekatere vodnike najamejo samo zato, da imajo pokrito oglaševanje.
Nekateri vodniki pozabljajo na cehovsko pripadnost. Poskrbijo le zase. Po drugi strani pa agencije postavljajo pravila. Delaš za tako ceno in ne sodeluješ z drugimi. To pa se ne ujema z cehovsko pripadnostjo je dodal v razmislek.
4. CENE
Marko Prezelj pravi, da agencije trenutno izkoriščajo nek prazen prostor pri ponudbi. Povpraševanje je kar veliko, cene pa nedorečene. Agencije se lotevajo stvari tako, da postavijo pogoj. Priskrbijo delo od tebe pa zahtevajo, da na minimalne cene narediš še 20% popusta. Pridobijo ti pa le tri posle na leto ti pa naj bi čakal doma. Prezelj meni, da na tako ponudbo bi bilo potrebno ceno dvigni za 20%. O popustu se lahko pogovarjamo, če je tega posla 2 milijona letno. Za posamezen posel pa se popusta ne daje.
Prezelj je pripravil analizo kaj sestavlja ceno ture. Govoril je o celotnih stroških, ki ji ima vodnik.
Stroški:
- pisarna 600.000,00 SIT/letno
- telefon + internet stran 400.000,00 SIT/letno
- oprema 100.000, SIT/letno
- vzdrževanje opreme 200.000,00 SIT/letno
- računalniška oprema + ostala oprema 400.000,00 SIT/letno
- pisarniški stroški 300.000,00 SIT/letno
- potni stroški (amortizacija) za 25.000 km/letno 1.500.000,00 SIT/letno
- poštnina 50.000,00 SIT/letno
- licence, seminarji, izobraževanje, članarina,… 200.000,00 SIT/letno
- oglasi, reklame, večerje,… 500.000,00 SIT/letno
- zavarovanje (pravni znesek) 1.000.000,00 SIT/letno
- pravnik 100.000,00 SIT/letno
- računovodstvo (majhen promet) 400.000,00 SIT/letno
- pokojnina (minimalni znesek) 500.000,00 SIT/letno
Zaslužek:
- neto 2.000.000,00 SIT/letno
Skupaj: bruto 8.750.000,00 SIT/letno za vodenje takega podjetja
Če tako vodnik vodi za 11.000,00 SIT na Prisank, tudi če pelje 365 krat na leto, to ni dovolj niti za pol tega zneska. S tem, da bi moralo biti vsak dan lepo vreme pa vsak dan bi moral priti en gost.
Upoštevamo, da je 260 dni delovnih, da ima vodnik od 15 do 30 dni dopusta ter 10 dni praznikov je to le še 220 dni. To je še vedno teoretična številka. Potrebno je še odšteti dneve, ko ni razmer za vodenje. To je približno 100 dni pa mogoče nekoliko manj, torej nam ostane še 130 dni. V teh 130 dnevih je potrebno zaslužit izračunan znesek. To velja seveda za vodnika, ki vse stvari opravlja sam.
Pri agencijah je seveda drugače. Cel kup navedenih stroškov seveda odpade in se prenese na agencijo. Tako lahko agenciji ponudiš en velik popust, vendar le v primeru, da zagotovi promet za navedene stroške. Prezelj je povedal, da mu je neka konkretna agencija ponudila, da slovenskim gorskim vodnikom lahko zagotovi 2.000.000,00 SIT letno. S tem seveda ne preživi niti en vodnik oni pa bi s tem pokrili celoten slovenski prostor.
Minimalna dnevna tarifa je 33.600,00 SIT. Prezelj meni, da je ta tarifa prenizka. Gosta je potrebno tudi pridobit kar predstavlja strošek, ki ga nihče ne računa.
Dnevna tarifa glede na izračune znaša 87.000,00 SIT. Takih vodnikov skoraj ni. Zato tudi v tujini ni veliko vodnikov, ki bi živeli le od vodništva. Najboljši vodniki zaslužijo 300 dolarjev dnevni in vodjo 100 dni v letu.
Janez Rupar se sprašuje koliko sploh zdrži nek gorski vodnik, ki vsako leto odpelje 130 dni vodniških tur.
Marko Prezelj odgovarja, da so v izračunu upoštevane minimalne tarife.
Janez Rupar meni, da gosti ne gledajo na stroške, ki jih ima vodnik. Vzame pač tistega, ki je cenejši.
Franc Pepevnik se ni strinjal z Ruparjem. Meni, da so ljudje začeli gledati drugače. Zavedajo se smisla zakaj nekateri za svoje usluge računajo več. Meni, da če vodniki verjamejo, da so predragi, potem tudi so. Sam verjame, da ljudje, ki imajo denar se bodo vedno odločali za tiste vodnike, ki so dražji. Za primer je povedal svojo izkušnjo za vodenje Nemške smeri za katero je dobil precej več od napisane cene. Vodenim pa se cena ni zdela nič prevelika.
Danes je problem, ker so ljudje ugotovili, da je precej ceneje se za 30.000,00 SIT vpisati v alpinistično šolo kjer opraviš vsaj 10 tur v letu kot pa najeti gorskega vodnika, kjer boš odštel toliko za eno samo turo. Tako imamo pripravnike stare 50 let. Alpinistični odseki tako postanejo konkurenca .
Marko Prezelj meni, da tega gorski vodniki ne morejo preprečiti.
Dani Tič je mnenja, da se vodniki morajo potegnit za svoje cene. Ne smejo dovoliti, da jim cene določa črni trg. Trenutno ceno določa Lifetrek, ker je pač zelo znana agencija.
Marjan Kregar je iz svojih izkušen povedal, da je že večkrat slišal od ljudi, da je predrag. Skrbi ga, da prepričevanje ljudi s ceno lahko doseže obraten učinek. Potrebno bi bilo graditi na prepoznavnosti. Ljudje se že v veliki meri odločajo za gorske vodnike. Potreben je proces.
Marko Prezelj je dodal, da vodena tura ni za vsak žep. Meni, da Kregar pristaja na igro agencij. Zgodilo se bo tako kot se je zgodilo z višinskimi deli. V začetku je višinski delavec v enem dnevu zaslužil pol delavske plače. Danes so cene iz istih razlogov strmo padle.
Marjan Kregar je obrazložil svoj pogled. Sam ne vodi pod ceno, vendar dvig cen v njegovem primeru pomeni še manj prometa. To pomeni še več prometa za agencije. Prijave pa nimajo učinka, ker inšpekcije ne opravljajo svojega dela.
Marko Prezelj meni, da bo potrebno vložiti nekaj denarja, da učinek bo.
Kot primer je izpostavil Borisa Strmška, ki je izjavil, da za prenizke cene vodi, zato ker mora plačati položnice. Prezelj meni, da se Strmšek ne zaveda, da tako cene še padajo in posledično tudi za položnice več ne bo. To je princip, ki ga skušajo agencije uveljaviti.
Klemen Gričar je predstavil primer sodelovanja z angleško agencijo. Direktor mu je povedal, da so njegove cene prenizke. Naročil mu je, da naj svoje cene dvigne in on bo na njegove cene dodal še 10%. Vodniki naj začnejo razmišljati tudi v tej smeri. Letos je imel precej obiskov tujih gorskih vodnikov. Ti menijo, da so Julijske Alpe pravi biser. Evropa pa v večini sploh ne ve za to. Dodaja, da je potreben širši pogled na dano situacijo.
S primerom iz Dolomitov je predstavil, da se tuje in naše cene včasih precej razlikujejo. Slišal je tudi, da je mednarodno združenje že opomnilo nekatera združenja naj dvignejo cene.
Janez Rupar pravi, da ni problem, če ceno dvigneš problem je nered. Vsi vodijo in vsi se oglašujejo za gorske vodnike.
5. RAZNO
V zaključku se je Klemen Mali zahvalil udeležencem 1. okrogle mize ZGVS in v prepričanju, da ta ne bo zadnja povabil vse zbrane k zakuski.
Kamniška Bistrica, dne 21. aprila 2006
Zapiske zbral Marko Petek