Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Troje obrazov ponuja popotniku Trenta, troje podob, ki skoznje po prodih in globokih koritih teče smaragdna Soča, rojena v dnu Zadnje Trente, pod prostranimi pobočji Velike Dnine, razraščajoča se v bistro gorsko reko v Zgornji Trenti, kjer se ovije okrog mogočnih gmot Plešivca, Trentskega Pelca in Srebrnjaka,
... dokler se izpod osrednjega zaselka v dolini, Na Logu, ne spusti v Spodnjo Trento, od koder se skozi Velika Korita ne izlije v Bovško kotlino. Najbolj samoten, še ves neokrnjen, saj tja vsaj za zdaj še ne segajo lovke sodobnega turističnega utripa, je tisti obraz Trente, ki sega k njenim najvišjim nadstropjem – Zadnja Trenta z zatrepom Zapodnem, kjer se preko njegovih prodišč pretaka Suhi potok, prvi pritok mlade Soče tik pod njenim izvirom, z dnom doline na Gmajni in V koncu in končno z značilno ledeniško pregrado, ki jo zaljša ogrlica poskočnih slapov in bistrih tolmunov potoka, ki se rojeva na zgornji terasi, vklesani med prepadna ostenja Srebrnjaka, Bavškega Grintavca, Skutnika in Zadnjega Pelca.
Zapotok (1385 m)
Na sliki: Zapotok pod mogočnim Bavškim Grintavcem z Velike planine pod Vršičem. Foto: Mitja Košir
Opuščena ovčja planina s pastirskim stanom zdaj namesto nekdanjim pastirjem ponuja skromno streho plezalcem, ki cenijo trdno skalo in čudovito razgibanost strmih severnih sten Trentskega Pelca (2109 m), Srebrnjaka (2100 m) in Zapotoškega vrha (1941 m), saj v njih najdejo vrsto plezalnih smeri vseh težavnostnih stopenj. Seveda je planina Zapotok zaradi svoje višinske lege izvrstno, zaradi svojega okolja, ki je kot vzeto iz knjig, govorečih o rajski lepoti, pa tudi duši in srcu prijazno, ljubo gorniško izhodišče, kamor se vzpnemo po označeni in dobro zavarovani poti iz že omenjenega zatrepa Zapodnem (962 m, do tja po cesti od Koče pri izviru Soče).
Gorniku brez alpinističnih ambicij z Zapotoka dalje ni dano veliko izbire. Edina, njemu namenjena in primerna je označena, zavarovana, vendar zelo zahtevna pot na Bavški Grintavec, kraljevsko goro, ki s svojo aristokratsko postavo obvladuje vsa obzorja daleč naokrog. Pot, ki nas s planine popelje skozi gozdni rezervat Apica in preko Kopišč na Kanjski preval (2030 m), je drzno speljana po severovzhodnem grebenu na Grintavčev vrh, in prav ta pot je tudi vse, kar si lahko brez lastnega znanja hoje po brezpotju, ali brez strokovnega spremstva (gorski vodnik), nad Zapotokom lahko privoščimo.
Severne stene na južnem obzorju so, kot smo že rekli, namenjene plezalcem, neoznačena pot prek Velikih vrat (1794 m) med Grintavcem in Zapotoškim vrhom, ki pelje v Spodnjo Trento, zahteva dovršeno stezosledniško znanje, vsi vrhovi na zahodnem in severnem obzorju pa so povsem brezpotne gore, pravi »trentarski gorski svet«, svet prepadnih in izpostavljenih grebenov, divjih grap in neskončno dolgih, strmih travnatih pobočij. Temu čudovitemu, vznemirljivemu skalnemu blodnjaku okrog Šmihelovca (2117 m), Zagorelca (2090 m), Velikega Jelenka (2114 m), Skutnika (2172 m), divje izklesane Špičice (2169 m), Nizkega vrha (2162 m) in Zadnjega Pelca (2317 m), lahko stopi v goste le gornik, ki mu ni tuje vsaj osnovno alpinistično znanje in mu je dana dobra, še bolje odlična telesna in duhovna pripravljenost. Tam zgoraj ga ne čakajo le prekrasni razgledi in širna obzorja, ampak tudi vseh vrst, včasih celo nepričakovanih težav, zato velja (povejmo še enkrat) razmisliti o spremstvu gorskega vodnika.
Več prepotrebnih informacij najdete v knjigah Tineta Miheliča Julijske Alpe (PZS, 2003), Andreja Strtarja Gore nad Sočo (Sidarta, 2006) in Vladimirja Habjana Manj znane poti slovenskih gora (Sidarta, 2004). Poglejte pa tudi na zemljevid Trenta (Triglavski narodni park, 1: 25.000).
Mitja Košir