Silvo Baznik: Vedno nižje jutranje temperature terjajo 
spremembo oblačenja pred pričetkom nove ture. Tokrat sem se odločil za kolesarjenje na Zasavsko goro.
Čeprav je ura odbila osem in sije sonce, je hladno. V upanju, da se bo ogrelo, poženem pedala in zapustim domači kraj. Kolesarim preko Zaloga čez reko Ljubljanico in hitim proti sotočju z reko Savo. Vozim dalje ob desnem bregu reke, na moji desni je železniški tir, kjer vsake toliko časa pripelje vlak. Tako gre vse do Jevnice. Ustavim in v trgovini dopolnim nahrbtnik ter nato nadaljujem po cesti do Kresnic.
Še enkrat prečkam železniško progo in po mostu preko Save grem na levo stran reke. Sedaj sem edini kolesar v norem prometu in tako gre vse do Spodnjega Hotiča, kjer zavijem levo in v breg. Vozim nekaj kilometrov z rahlim in strmem klancu do Vač. Visoko nad vasjo sta hrib in vas Slivna z geometričnim središčem Slovenije. Nad menoj je pokopališče in za njim ostanki fosilne morske obale. Nadaljujem kolesarjenje po aleji ustvarjalnosti v Klenik, kjer je razstavljena kopija vaške situle.
Obvezno fotografiranje in že sem na makadamu, ki me popelje nad vasjo mimo travnikov in skozi gozd do manjšega kamnoloma. Nadaljujem z nekaj vzponi in spusti do zadnjih dveh hiš vasi Vovče, kjer se cesta konča. Tu stoji ekološka kmetija in sirarna in nad njo gre stezica v gozd in je potrebno stopiti s kolesa. Malce višje imam dve možnosti dostopa, desno dvajsetminutna hoja, naravnost trideset minut. Odločim se za daljšo varianto. Dosežem vrh hriba in se malce zapeljem s kolesom do stičišča s krajšo potjo. Pred menoj je podrto drevo in vzpetina tako, da je potrebno zopet peš. Erozija je dodobra spodjedla pot in tako grem po markirani stezici. Še tu je potrebno sem ter tja vzdigniti kolo pri nadaljevanju pod obzidje cerkve na Sveti gori. Po ozki desni stezici pridem do obzidja in preko njega do vrha na višini 852 metrov. Tu so staro pogansko svetišče spremenili v prvo krščansko cerkev, ki je pisno omenjena že leta 1250. Sveta gora je zelo obiskana razgledna točka v Zasavju. Na eni strani se greben hribovja spušča v dolino Save, na drugi pa v ozko dolino Kandršice, po kateri je speljana asfaltna cesta med Moravčami in Zagorjem. Pod cerkvijo na kratkem slemenu stoji Planinski dom, ki je danes imel precej obiskovalcev, predvsem otrok. Sleme povezuje Roviškovec (930 m) in vrh Zasavske gore (852 m). Od cerkve je sicer razgled na vse strani in lahko vidimo bližnji Roviškovec, na jugovzhodu Kum, za njim Gorjance, na jugu se dvigajo nad ozko dolino Save Polšniški Dolomiti z Ostrežem, proti jugozahodu so v bližini litijski hribi, za njimi Snežnik, Javorniki in Nanos, na zahodu proti severu na obzorju Julijci s Triglavom, Karavanke in Kamniške alpe, proti severu Velika in Menina planina, za njima Raduha in za konec še Pohorje. A žal te sreče, videti vse to, danes nimam. Na nebu so se že nabrali oblaki in vidljivost je temu ustrezna bolj slaba.
Spustim se na sleme, kjer v družbi otrok sedem na klopco, se okrepčam in spočijem ter nato zajašem kolo, se odpeljem nazaj do obzidja cerkve in sestopim z obzidja na stezico. Sprva hodim, nato kolesarim, pa zopet hodim, da prečkam podrto drevo in grem na spodnjo, krajšo pot, ki me popelje preko krušljivega sveta v gozd. Po pripovedovanju domačina iz Klenika, je bila tu včasih lesena široka pot a zob časa jo je uničil in sedaj je tu pletenica za prečenje strmega dela poti. V gozdu zopet sedem na kolo in kolesarim dokler gre, pred vasjo moram še enkrat s kolesa, da dosežem prvi hiši. Od tu dalje kolesarim po isti poti nazaj v Klenik, kjer se ustavim pri znancih na kratek klepet in odmor, nakar nadaljujem v Vače in s spustom v Spodnji Hotič.
Kot zjutraj tudi tokrat veliko prometa do Kresnic, kjer prečim reko Savo in vozim ob njenem desnem bregu proti domu.
Ustavim se za trenutek na sotočju rek Ljubljanice in Save. Razgled na sotočje že dobro zakriva gosto grmovje in drevje. Bo potrebno nekaj pridnih rok, da bo zopet kot mora biti.
Po sedeminšestdesetih kilometrih se ustavim pred domačo hišo. Lepo kolesarjenje, ki ga priporočam vsem kolesarskim navdušencem.