Jana - Carmen Leban: Bodo raje umirali kot poklicali na pomoč?

Uprava za zaščito in reševanje RS je letos trikrat zaradi domnevne malomarnosti zaračunala stroške helikopterskega reševanja v gorah, še posebej odmevna je zgodba, ko sta se fanta, ki se v medijih ne želita izpostavljati, zaplezala v Severnem stebru Skute. Ker sta se znašla v brezizhodnem položaju, sta se odločila, da pokličeta na pomoč. Vodja akcije se je odločil za helikoptersko reševanje in uspešno so ga končali še pred temo. Ker nista bila poškodovana, sta nedavno prejela vsak svojo položnico v višini 1454,21 evra, kolikor znašajo stroški helikopterskega reševanja.

Ker jima prvič ni uspelo, sta se vrnila
B. in D. sta se v omenjeni steber podala že lani, a sta se obrnila, še preden sta zares začela veliko težav jima je namreč povzročilo že samo iskanje pravega vstopa. Potem ko sta ga le našla, je bilo za plezanje prepozno.
Letošnjega avgusta sta se odločila ponovno poskusiti. Sprva jima je šlo kot po maslu, a sta zgrešila smer in s predvidene I. in II. težavnostne stopnje sta prišla na IV. do V., svoje pa je dodala še megla. Kmalu sta spoznala, da temu podvigu ne bosta kos.
»Teren je bil vse bolj krušljiv, in vsakič ko sem otipal oprimek, sem z negotovostjo razmišljal, kaj se bo zgodilo, bo zdržal mojo težo, mi bo ostal v rokah oziroma ali bo na katerega od naju padla skala. Moje slutnje so se uresničile - odtrgal se je zajeten kos skale, na katero sva še malo prej namestila sidrišče, a sva ga zaradi težavnega prehoda premaknila in se tako za las izognila nesreči,« na gorniški spletni strani dogajanje slikovito opisuje B.

Dilema - poklicati na pomoč ali noč preživeti v steni
»Še dobrih 200 metrov naju je ločilo od vrha, a stena se je vse bolj zapirala, prihajala je noč in spoznala sva, da ne bova zmogla,« pojasnjuje B. Sprva sta se sprijaznila, da bosta noč preživela v steni, saj sta bila opremljena za bivakiranje, kasneje pa sta po tehtnem premisleku ugotovila, da bo smer, v katero sta zašla, zanju prevelik zalogaj tudi naslednji dan. Poklicala sta na pomoč in prejkot v uri sta s pomočjo helikopterja in ekipe reševalcev že stala na trdnih tleh. Vse se je odvijalo tako hitro, da sta se reševalcem komaj utegnila zahvaliti hvaliti za pomoč. Hladen tuš je prišel čez natanko 55 dni v obliki dveh položnic z zneskom 1454,21 evra na vsaki.

Davo Karničar meni, da sta fanta ravnala pravilno
Med tistimi, ki so Severni steber Skute že neštetokrat preplezali, je alpinist, ekstremni smučar in gorski reševalec Davo Karničar. »To je eden od klasičnih pristopov s I. ali II. Težavnostno stopnjo, kar pomeni brezpotje, srečamo pa se tudi z odseki, kjer moramo uporabiti nekaj osnovnega plezalskega znanja. Fantoma je ponagajala megla, ki zbega še tako izkušenega alpinista, bistveno napako pa sta naredila, ker pri težjih prehodih nista poiskala lažjega, kar se velikokrat dogaja začetnikom in manj izkušenim.
Vidno vlogo pri vzponu gotovo odigra tudi psihična priprava, ki se pokaže, potem ko gre kaj narobe, in tu je šlo za splet nesrečnih okoliščin - megla, zgrešena smer, večja težavnost plezanja od predvidene, krušljiv teren, za nameček pa se je bližala noč.
Menim, da je bila edina pravilna odločitev, da sta poklicala na pomoč. Vodja akcije se je odločil, da zaprosi za posredovanje helikopterja, saj bi bilo klasično reševanje preveč tvegano. Teren je izjemno krušljiv - jaz to smer iz varnostnih razlogov najraje plezam sam. Če bi se ekipa reševalcev poskušala z vrha Skute spustiti proti njima, bi bilo to veliko ogrožanje in tveganje, ki si ga ne bi smeli privoščiti,« pravi Karničar, ki se mu zdi zaračunavanje stroškov za helikoptersko reševanje neupravičeno.
»Dokler rešujemo prostovoljci, in to iz sredstev davkoplačevalcev, se mora država brezplačno odzvati na vsak klic na pomoč (posredovanje helikopterja)! Pri tem se mi zdi nedopustno šikaniranje Uprave za zaščito in reševanje RS, obrambnega ali notranjega ministrstva - to je treba rešiti na ravni države, ne glede na to, ali iz gora pripeljemo poškodovanega, mrtvega ali planinca, ki je zašel v težave, a odnesel celo kožo.«

Zgodba iz Špika se je končala v prid alpinistov
Prvi račun za reševanje s helikopterjem sta leta 2005 dobila Ladislav Kladnik in Igor Urankar, ki sta se zaplezala v Špiku, nadaljevanje vzpona pa jima je onemogočil še slap vode. Pomoč je prišla pravočasno, zdravnik pa je ugotovil tudi rahlo podhladitev, torej bi bila lahko noč v steni zanju usodna. »S soplezalcem sva se strinjala, da nisva dolžna poravnati stroškov reševanja iz lastnega žepa, zato sva iskala pravico na sodišču in jo po štirih letih dolgotrajnih postopkov tudi našla - razsodili so v najin prid,« pravi Ladislav Kladnik.
»Država je na podlagi zakona o zaščiti in reševanju, kar je navedeno v 118. členu, dolžna reševati vsakogar, katerega zdravje ali življenje je ogroženo, zato po mojem mnenju ni pravne podlage, da bi stroške helikopterskega reševanja zaračunavali,« je prepričan Kladnik.

Planinci naj dovolj zgodaj pokličejo na pomoč
Načelnik GRS Kamnik in podpredsednik GRZ Slovenije Franc Miš meni, da minuli dogodek ne bi smel planincev odvračati od namere, da pokličejo na pomoč, če se znajdejo v težavah. To je bilo usodno za planinko na območju Mlinarskega sedla, ko sta s prijateljem v megli zašla in neuspešno iskala bivak. Prenočila sta pod skalnim previsom in naslednji dan poklicala na pomoč, a žal prepozno, saj je planinka zaradi podhladitve umrla. »Zaradi neugodnega vremena helikopter ni mogel poleteti in smo truplo na klasičen način prenesli v dolino - če bi poklicala na pomoč prejšnji dan ali ponoči, bi bila danes živa,« pravi Miš.
Tragična je bila tudi nesreča nad Repovim kotom, ko je dekle skupaj s psom omahnilo v prepad. Prijateljica je povedala, da si, potem ko sta zgrešili pot, nista upali poklicati na pomoč, saj sta se bali, da bi jima zaračunali stroške reševanja.
»Ko je država pred leti sprejela dopolnilo zakona v 118. členu, je bilo rečeno, da bodo sprejeli tudi podzakonske akte, ki bodo natančno opredelili pravila. Še danes nihče ne zna pravilno definirati, kdaj gre za hudo malomarnost ali naklep - v teh primerih naj bi reševanci sami krili stroške reševanja. Fanta v Skuti sta po mojem prepričanju ravnala pravilno, ker sta poklicala na pomoč, reševanje s helikopterjem je bilo optimalna rešitev v tistih razmerah - varna tako za reševanca kot reševalce.«
Vseh primerov, ko obiskovalci gora nepoškodovani pokličejo na pomoč, ne smemo primerjati z izkoriščanjem tehnologije, dobrega in predvsem brezplačnega sistema reševanja. Gore so kljub dobri predhodni pripravi lahko nepredvidljive, kar je izkusil že marsikateri obiskovalec, zato moramo tovrstne primere presojati tudi z vidika morebitnih posledic, ko se nekdo zgolj zaradi bojazni, da bo moral plačati reševanje, odloči, da kljub stiski ne bo poklical na pomoč za to usposobljenih reševalcev,« je prepričan predsednik Planinske zveze Slovenije Bojan Rotovnik.

Helikoptersko reševanje v domeni vojske in policije
Nekateri menijo, da je način reševanja pri nas povozil čas in bi se morali ravnati po drugih alpskih državah. Te imajo profesionalne ekipe za reševanje s helikopterjem, ki opravijo večino reševanj, če le vreme to dopušča. Pri nas pa helikopter Slovenske vojske, ki opravi 75 odstotkov reševanj v gorah, poleti, če to odobri ministrica za obrambo.
Tisti, ki se vključijo v avstrijsko planinsko društvo, plačajo članarino v višini 60 evrov oziroma zavarovanje osterreichister alpenverein, ki krije stroške reševanja tudi v tujini – sem sodi tudi helikoptersko reševanje, ne glede na to, ali je reševanec poškodovan.
Te možnosti naj bi se zdaj posluževalo tudi čedalje več Slovencev.
»Glede na to, da je v Sloveniji reševanje v gorah za naše državljane zagotovljeno in ga krije država, ni nobene potrebe, da bi se člani PZS dodatno zavarovali - so pa zavarovani za kritje stroškov reševanja v tujih gorstvih do višine skoraj 8000 evrov - kritje je seveda odvisno od višine članarine. Mislim, da so ugodnosti, ki jih ponuja članarina pri nas, primerljive s tistimi v drugih alpskih državah,« pravi Rotovnik.

Gorski reševalci nimajo nič skupnega z izdajo računov
Gorska reševalna zveza Slovenije (GRZS) se je po besedah predsednika Igorja Potočnika ostro odzvala na zavajajoč naslov prispevka o reševanju v Severnem stebru Skute na spletnem portalu (Reševanje nič več zastonj). »Gorski reševalci smo in bomo tudi v prihodnje delovali kot prostovoljna humanitarna organizacija in reševalnih intervencij ne bomo zaračunavali. Poudarjam, da GRZS nima nič skupnega z izdajanjem plačilnih nalogov za stroške helikopterskega reševanja v Skuti,« trdi Potočnik. Opozarja na čedalje več obiskovalcev v gorah in posledično tudi več intervencij, medtem ko država vse bolj krči stroške za njihovo delovanje. »Prišel je čas, ko se bo morala država odločiti, kako naprej. Za naše delovanje prispeva le polovico sredstev, nekaj denarja dobimo od fundacije za humanitarne organizacije, iz dohodnine ter od sponzorjev. Izostanke z dela refundira GRZS, kar pa ni velik strošek, saj večina reševalcev za sodelovanje v akcijah vzame dopust in zgodi se, da ga ne ostane niti toliko, da bi svoje družine peljali za teden dni na morje. Če pa bi vse izostanke refundirali, sredstva države zadostujejo zgolj za dva meseca,« pojasnjuje Potočnik.
Pred novim vodstvom Gorske reševalne zveze Slovenije je, kot kaže, kup nedorečenih zadev, povezanih tako z doktrino reševanja kot zagotavljanjem finančnih sredstev. Franc Miš pa je prepričan, da »bomo v skrbi za hitrejšo in čim boljšo pomoč ponesrečencu morali doseči, da se organizira helikoptersko reševanje v gorah kot poklicna reševalna služba, ki bi delovala vse leto, naloga države pa je, da jasno definira, kdaj gre za nesrečo iz malomarnosti in kdo ter kdaj mora stroške poravnati iz svojega žepa.«
Predsednik PZS Bojan Rotovnik pa pravi, da bodo z GRZS še letos podpisali dogovor o sodelovanju za ustanovitev skupnega odbora Gore in varnost, ki bo obravnaval ter pripravljal skupne usmeritve na področju preventive in reševanja v gorah.

Carmen Leban