Der Spiegel/Global - Lukas Eberle: Mount Everest je postal adrenalinski park za ljubiteljske alpiniste. Predzadnji konec tedna v maju (2012) je bilo tam toliko plezalcev, da so bili drug drugemu v napoto, šest ljudi pa je umrlo.

Aydin Irmak si je snel kisikovo masko in dvakrat globoko vdihnil in izdihnil, v grlu ga je stiskalo, imel je občutek, da se bo zadušil, tako redek je bil zrak. Hitro si je spet nadel masko in se razgledal okoli sebe. Je bil na pravem kraju? Stopal je po rahlo nagnjeni površini, ujeti v led. Nebo nad njim je bilo temno modro. Zagledal je majhno stekleno skrinjico, v kateri je bil kipec Bude. Da, bil je na pravem kraju. Stal je na vrhu Everesta.
To je bilo 19. maja 2012. Zaradi ledenega vetra se je temperatura spustila do minus 37 stopinj Celzija. Najvišja točka na Zemlji, 8848 metrov, je bila kot od Boga pozabljena. Irmak je tisti dan vrh dosegel zadnji izmed 176 navdušencev; drugi so takrat že sestopali, srečeval jih je na poti navzgor. Nekdo mu je zaklical: »Obrni se!« A je vseeno nadaljeval.
Na Mount Everestu obstaja pravilo, da kdor vrha ne doseže do enih popoldne, se mora obrniti. Proti večeru se pogosto razdivjajo hude nevihte, poleg tega je smrtno nevarno, če se človek predolgo zadržuje v redkem ozračju tako imenovanega območja smrti nad osem tisoč metri.
Irmak je bil na vrhu šele malo po tretji uri. Počutil se je kot omamljen. Še nikoli ni bil na visoki gori. Šestinštiridesetletni popravljavec koles je prišel iz New Yorka in ni vedel ničesar o nevihtah na Everestu. Še nekaj tednov pred vzponom ni vedel niti, kaj so dereze.
Aydin Irmak je sam stal na vrhu Everesta. Dosegel ga je veliko prepozno. Izgubil je desno rokavico in ni vedel, kako naj se spusti v dolino.
Ko je okoli pol štirih popoldne začel sestopati, se je skoraj 900 metrov niže v taboru številka štiri, zadnjem taboru pod vrhom, na vzpon že pripravljala naslednja skupina.

Vodniku, Šerpi Pembi Jangbuju, je agencija dodelila 24-letnega alpinista Nadava Ben-Jehudo, ki se je na Everest želel povzpeti, da bi postal najmlajši Izraelec, kar jih je kdaj doseglo vrh. Pemba Jangbu je za vodenje dobil 4600 evrov. Če bi stranka dosegla vrh, bi to pomenilo še 1500 evrov nagrade.
Pemba in njegova stranka sta se zvečer odpravila na pot, saj sta naslednje jutro želela stati na vrhu. Niti slutila nista, kakšna tragedija se je takrat že dogajala v višavah nad njima.
Lepo sta napredovala. Bilo je mrzlo, veter je pihal s hitrostjo skoraj 50 kilometrov na uro. Ob desetih zvečer sta na višini 8300 metrov naletela na 55-letnega kitajskega planinca Haja Wenyija. Mož, po poklicu trgovec, je sedel v snegu poleg poti, njegova kisikova bomba je bila prazna. Bil je še živ, vendar popolnoma izčrpan. Vodnik Pemba mu je pomagal, da se je spet navezal, nato sta z Ben-Jehudo nadaljevala pot.
Nekaj kasneje, na višini 8400 metrov, je Pembova naglavna svetilka osvetlila telo v snegu. Bila je 33-letna Shriva Shah-Klorfine iz Kanade, podjetnica. Pemba je zaklical: »Didi, didi.« Didi pomeni sestra. Planinka je bila mrtva. Nadaljevala sta pot.
Petnajst minut pred polnočjo, na višini 8500 metrov, je soj njunih svetilk osvetlil moškega, ki je čepel na skali. Termo oblačilo je imel raztrgano in iz njega so letela bela peresca. Pri sebi ni imel nahrbtnika, bil je brez kisikove maske, z desnega stopala mu je odpadla dereza, ustnice so mu zamrznile.
Bil je Aydin Irmak. Oči je imel zaprte, a je še dihal. Pemba ga je stresel za ramena in Irmak se je prebudil. Ni vedel, kaj se je zgodilo, ni vedel, kako se mu je uspelo prebiti z vrha do skale, kjer je obsedel.
Pemba in njegova stranka sta se odločila, da vzpona ne bosta nadaljevala. Irmaka sta navezala, ga vzela medse in se spustila v dolino. Trojica se je prebijala po gori navzdol. Plezala je mimo mrtve Kanadčanke in dohitela Kitajca - tudi ta ni več kazal znakov življenja. V neposredni bližini je ležal še Song Won Bin, 44-letni planinec iz Južne Koreje. Nemški zdravnik Eberhard Schaaf se je zgrudil med sestopom ob vznožju Hillary Stepa, skoraj navpične, 12 metrov visoke pečine na višini 8760 metrov. Schaaf je umrl kmalu po tretji uri, ko je Irmak še stal na vrhu Everesta.
Stati na najvišji točki sveta so ene od človekovih velikih sanj - tako kot letenje in potovanje na Luno. Vsako pomlad, ko so vremenske razmere na Himalaji najugodnejše, skušajo planinci z vsega sveta osvojiti najvišjo goro. Med njimi so izurjeni alpinisti, znanstveniki, pa tudi vse več pustolovcev, ki na Everestu pravzaprav nimajo kaj iskati. To so ljudje, ki si želijo skrajnih doživetij. Privabi jih industrija ekspedicij, ki najvišji vrh sveta trži kot enega od turističnih ciljev.
Kdor je še kolikor toliko pri močeh, se lahko prijavi za vzpon na Everest. Izkušnje v visokogorju niso potrebne, le pogum. In denar. Šerpe nosijo opremo, pripravijo pot, postavijo tabore, namestijo vrvi, na katerih potem njihove stranke visijo kot biseri na verižici v smeri proti vrhu.
Tako se je na vrh uspelo prebiti tudi newyorškemu prodajalcu koles Aydinu Irmaku. A da je živ prišel z gore, se lahko zahvali le srečnemu naključju. Če ga ne bi bila našla vodnik Pemba in alpinist Ben-Jehuda, bi bil pogubljen. Rešila sta mu življenje.

Majska katastrofa je bila znamenje, da gora potrebuje predah. A ga ne bo dočakala. Everest prinaša preveč denarja.

Od prvega vzpona 29. maja 1953, ki je uspel Edmundu Hillaryju in Tenzingu Norgaju, se je na Mount Everest povzpelo že 3836 ljudi, skoraj tri četrtine od teh v preteklih desetih letih. Kolos v Himalaji se je spremenil v adrenalinski park, pravi italijanski vrhunski alpinist Simone Moro, ki je bil na Everestu štirikrat. Letos spomladi se je gore lotilo 683 alpinistov iz 34 držav.

Sezona je bila smrtonosna: aprila in maja je življenje na gori izgubilo 11 planincev, več žrtev je bilo le leta 1996, ko so našteli 12 mrtvih.
Vendar letos planinci niso umirali, ker bi se bili znašli v nepričakovani nevihti, ker bi se nanje vsulo kamenje ali bi jih zasul snežni plaz. Umrli so, ker so bili izčrpani, ker so plezali prepočasi, ker se niso zmenili za znamenja višinske bolezni in se niso predčasno vrnili. Samo konec tedna 19. in 20. maja se je na vrh odpravilo več kot 300 plezalcev. »Še nikoli nisem na gori videl toliko ljudi,« je povedal nemški ekstremni alpinist Ralf Dujmovits. Na območju smrti so nastajali zastoji. Umrlo je šest ljudi, štirje od njih v priljubljeni južni smeri. Življenje so izgubili, ker so si bili pustolovci, ki so na najvišji točki sveta hoteli doživeti trenutek izpolnitve, drug drugemu v napoto.

Ministrstvo za turizem v Katmanduju, nepalski prestolnici, je velika opečna stavba v središču mesta. Vsak planinec, ki hoče na Everest, mora uradnikom v drugem nadstropju plačati za izdajo dovolilnice. Ta stane okoli 7700 evrov. Gora je odličen vir prihodkov.
Sredi aprila se je v uradu znašel suhljat moški z gostimi obrvmi in globokimi gubami na obrazu, Aydin Irmak. Hotel je prijaviti poskus postavitve rekorda, je razložil. Nameraval je postati prvi človek, ki bi na Everest odnesel kolo.
Uradno priznanih rekordov, povezanih z Everestom, je veliko. Prvi slepi človek na strehi sveta. Prvi človek brez noge. Prvi spust s snežno desko. Prva prenočitev. Prva poroka. Najboljši dosežek pri vztrajanju z golim trupom na vrhu je tri minute.

Uradnik za belo pisalno mizo ni nič spraševal, temveč je Irmaku le zaračunal dodatnih 770 evrov za certifikat o rekordu na Everestu. Dodal je žig in podpis.
Aydina Irmaka, rojenega v Istanbulu, bi verjetno lahko razglasili za umetnika preživetja. Ko je bil še mladenič, se je izselil v ZDA, v New Yorku je študiral finančništvo, nato pa odprl trgovino z oblikovalskim pohištvom. Trgovina je propadla, njegov zakon je razpadel in pristal je na ulici. Spal je v Queensu pod mostom. Leta 2009 je začel popravljati stara kolesa, ki jih je našel na odpadu, in s tem služiti denar. Leto kasneje se je odpravil na popotovanje po svetu. S kolesom. Novembra 2011 je prispel v Katmandu. Med večerjo v neki restavraciji se je porodila zamisel o Everestu s kolesom.
V Nepalu je okoli sto podjetij, ki pripravljajo odprave na Everest, in 40 od njih jih ima sedež v Katmanduju. Pri uveljavljenih ponudnikih vzpon stane približno 27 tisoč evrov. S poceni podjetji, ki vzpone organizirajo s tibetanske strani, se je na streho sveta mogoče odpraviti že za 7700 evrov. Ta podjetja varčujejo pri osebju in opremi, torej pri vrveh, plezalni opremi, radijskih napravah in kisikovih bombah.

Irmak je za »izlet« odštel 22 tisoč evrov pri podjetju Thamserku, šef Thamserkuja pa je bil navdušen nad njegovim načrtom, da vzame na goro kolo. To bi bila zanj dobra reklama. Vseeno mu je bilo, da stranka še nikoli ni bila v gorah in da si ni znala niti pritrditi derez.

Eberhard Schaaf, star 61 let, zdravnik, specializiran za športnike, iz Aachna, in Paul Thelen, 68-letni svetovalec podjetjem iz Wüselna, sta bila kultivirana gospoda z željo po novih doživetjih in dobro telesno pripravljena. Schaaf je nekdaj tekel na maratonih in se udeleževal tudi ultramaratonov, pri katerih se preteče po 200 kilometrov. Oba sta bila izkušena planinca, ki sta želela osvojiti najvišje vrhove na sedmih celinah. Bila sta že na McKinleyju na Aljaski, Kilimandžaru v Tanzaniji, Aconcagui v Argentini in leta 2012 je bil na vrsti Everest.
Za vzpon sta se temeljito pripravila. V odmaknjenem nemškem mestu Baesweiler sta tekala po 500 stopnicah, visokih 80 metrov, pri čemer sta bila obtežena vsak s svojim nahrbtnikom, polnim steklenic in konzerv. Na terasi pri Paulu Thelnu sta na tapetniške mize položila aluminijaste lestve in po njih plezala v gojzarjih in derezah. To naj bi bile priprave na led v Khumbuju, kjer morajo alpinisti po lestvah prečkati orjaške razpoke v ledeniku.
V ledni dvorani na Nizozemskem sta prenočila v šotoru pri minus petih stopinjah, da bi preskusila termično spodnje perilo. Opravila sta laktatni in obremenitveni test, leto dni sta vsak dan uživala sladkovodne alge v tabletah, da bi si okrepila odpornost.

Everest je za oba pomenil skrajni izziv. V bazni tabor 320 kilometrov od Katmanduja, sredi narodnega parka, na višini 5365 metrov, sta se odpravila 7. aprila. Na površini skoraj kvadratnega kilometra stoji na stotine šotorov. Na sredini je ambulanta, tabor je na območju dosega signala mobilnega telefona, v nekaterih šotorih, namenjenih preskrbi, po obedu ponudijo vlažne krpe za umivanje rok.

Nastajali so zastoji in ljudje so se začeli prepirati. Planinci so morali čakati tudi več kot pol ure, da so nadaljevali pot.

Konec aprila je imel tabor 900 prebivalcev. V njem so bili poklicni športniki, na primer švicarski višinski alpinist Ueli Steck, pod Everestom pa je bil še alpinist Simone Moro, ki že tri leta dela tudi kot pilot helikopterja in pomaga pri reševanju planincev. V neposredni bližini baznega tabora je zgradil pristajališče. Posel mu cveti.
Kar devet desetin planincev v baznem taboru je bilo nedeljskih alpinistov. Med njimi so bili tudi lovci na rekorde. Neka 16-letna Nepalka si je želela postati najmlajša ženska, ki bi osvojila Everest, pa 73-letna Japonka, ki se je v zgodovino hotela zapisati kot najstarejša ženska na strehi sveta. V taboru je bil tudi vojak britanske vojske, ki je v Afganistanu izgubil levo roko. Pri specialistih si je bil naročil umetno roko iz ogljikovih vlaken z vgrajenim cepinom.

Aydin Irmak je v bazni tabor prispel 19. aprila. Pot iz Katmanduja je prevozil s kolesom. Za druge plezalce je bil le »še en norec« in bali so se, da ga bodo morali reševati, ko se bo zvrnil s kolesom.
Vzpon iz baznega tabora na Everest traja štiri dni in pol. Pred tem se morajo planinci več tednov prilagajati na ekstremno višino. Večkrat se vzpnejo v enega od treh više ležečih taborov, tam prespijo in se naslednji dan spet vrnejo.
Eberhard Schaaf in Paul Thelen sta se med pripravami potrudila, da sta čim več jedla. Na višinskem zraku presnova namreč ne deluje prav dobro. Planinci na Everestu v povprečju izgubijo deset kilogramov teže.
Na začetku maja je bazni tabor obiskalo sedem uradnikov uprave za okolje, ki deluje v sklopu narodnega parka. Iskali so Irmaka, ker so bili izvedeli za njegov poskus postavitve rekorda. Kolo je imel ves čas spravljeno v šotoru, a moški so mu ga odvzeli. Kolo ne sodi na Everest.

Na Mount Everestu ni vremenske postaje. Merilne naprave v mrazu ne bi delovale. Od leta 1997 se vodje odprav lahko ravnajo po zanesljivih vremenskih napovedih, ki jih dobivajo z drugega konca planeta.
V Bernu ima sedež podjetje Meteotest. V pritličju stare rjave zgradbe pred računalniškimi zasloni sedi sedem meteorologov. Uporabljajo programsko opremo, ki zmore napovedati vreme na desetih različnih točkah na območju Everesta. Sistem sveže podatke ponudi dvakrat na dan. Strokovnjaki nato v bazni tabor pošljejo elektronska in kratka besedilna sporočila z najnovejšo napovedjo za prihodnje dneve.
Ekstremni alpinist Ueli Steck je 14. maja v poštni predal dobil novo napoved. »Vreme bo v dneh od 16. do 19. maja stabilno,« so napisali meteorologi iz Švice. To je pomenilo, da naj bi pihal zmeren veter, vidljivost naj bi bila dobra in snežnih padavin ni bilo pričakovati. Steck, ki se je vzpel že na številne osemtisočake, je bil med prvimi, ki so se odpravili na pot proti vrhu. V baznem taboru se je novica hitro razvedela.

Tako se je 15. maja po tretji uri zjutraj na pot odpravilo še 300 drugih navdušencev. Med njimi so bili tudi Irmak, Schaaf in Thelen. Prečkali so led v Khumbuju. Plezalci so se kot množična procesija prebijali po pobočju navzgor. Iz drugega tabora na višini 6400 metrov do tretjega na 7200 metrih in nato naprej v četrti tabor, ki je zadnji pod vrhom. V strmem predelu na pobočju Lotseja nad višino 7500 metrov so morali vzpon nenehno prekinjati, ker je bilo na poti preprosto preveč ljudi. Nastajali so zastoji in planinci so se začeli prepirati. Včasih so morali čakati več kot pol ure, da so lahko nadaljevali pot. Prehitevanje je bilo skoraj nemogoče, ker bi terjalo preveč moči, poleg tega se je prenevarno odmikati od naveze. Ledeno pobočje ima povprečen nagib okoli 35 stopinj.
Vzpon iz baznega tabora do četrtega tabora na približno osem tisoč metrih traja tri dni. Šerpe so tam že nekaj dni prej shranili kisikove bombe, da so bile pripravljene za zadnjo etapo poti proti vrhu. Skoraj vsi plezalci so si že v taboru nadeli kisikovo masko na obraz. Zrak so črpali iz okolice in ga nato mešali s kisikom iz bombe, ta mešanica pa jim je olajšala dihanje.
Planinci v četrti tabor navadno prispejo okoli poldneva, nekaj ur počivajo in se še isti večer odpravijo naprej, da naslednje dopoldne že stojijo na vrhu. A ta načrt tisti konec tedna ni bil izvedljiv. Zaradi zastojev so v četrti tabor vsi prispeli z zamudo.

Aydin Irmak se je tja privlekel proti tretji uri popoldne, Eberhard Schaaf pa je bil tam šele ob pol petih. Legel je v šotor, Šerpe so kuhali ovseno kašo in čaj. Čeprav si je Schaaf lahko privoščil le štiri ure počitka, se je odločil, da se bo še isti večer odpravil proti vrhu. Ob šestih se mu je pridružil Paul Thelen. Bil je izmučen in vodji agencije je v bazni tabor poslal sporočilo: »Nimam več energije, na vrh bom šel šele jutri.«
Na območju smrti zračni tlak dosega komaj tretjino tistega tik ob morju. To za ljudi pomeni, da je tlak, ki v pljuča potiska kisik, manjši, zato je dihanje zelo naporno in alpinisti se premikajo kot v počasnem posnetku. Srce jim utripa s hitrostjo pnevmatičnega kladiva, v možgane pa prihaja tako malo kisika, da so umske sposobnosti planincev na ravni sposobnosti majhnega otroka. Njihovo razmišljanje je moteno, okolico dojemajo omejeno in se počutijo kot pod nekakšnim zvonom.

Zaradi pomanjkanja kisika odmre veliko možganskih celic, kri se zgosti. Višinska bolezen se kaže na dva življenjsko nevarna načina: v obliki pljučnega edema, pri katerem se v pljučih nabira voda, in možganskega edema, pri katerem se tekočina nabira v lobanji. Možganski edem lahko v nekaj urah povzroči oteklino v glavi, zaradi katere planinec pade v komo. Kdor zboli na območju smrti, se mora čim prej spustiti z gore.
V redkem zraku se ne bi nihče smel zadrževati več kot 24 ur, zato je vzpon na Everest iz četrtega tabora tekma s časom.

Petek, 18. maja: ob pol devetih zvečer sta se Irmak in njegov šerpa sporekla. Irmakova kisikova maska ni delovala, zato je pograbil šerpovo. Vzel je tri kisikove bombe, naglavno svetilko, termovko in energijsko ploščico ter se odpravil na pot. Sam. Bil je edini planinec, ki se je tistega dne na zadnji del vzpona odpravil sam. Hkrati si je opremo za vzpon oprtal tudi Schaaf. »Drži se koga, ki bo šel počasi,« je prijatelju svetoval Thelen. Schaaf je nato odkorakal, šerpi pa sta mu nosila pijačo in dodatne kisikove bombe.
Sobota, 19. maja: ob šestih zjutraj je bil Schaaf na 8600 metrih in bil bitko s samim seboj. Prvo kisikovo bombo je bil že izpraznil. Tudi Aydin Irmak je imel težave. Tri kisikove bombe so bile težje, kot je bil mislil, poleg tega je spet obtičal v zastoju. Bil je na koncu dolge verige naglavnih svetilk.
Proti vrhu je stopalo več kot 200 planincev.
Zastrmel se je v dereze človeka pred seboj. Prvi korak, drugi korak, stoj. V takšnem ritmu so hodili več ur. Tisti, ki so bili še pri močeh, so se razburjali.
7.55 : Schaaf je prispel pod Hillary Step, kjer čaka planince najtežavnejši del vzpona. V tem delu se lahko vzpneta le dva alpinista hkrati. Postaviti se je moral na konec dolge vrste. Dve uri je postaval pri minus 30 stopinjah, in ko je bil končno na vrsti, je bil utrujen in premražen. Med plezanjem je dvakrat zavil iz smeri.
»Dohtar, se boste obrnili?« ga je vprašal Šerpa. Schaaf je odkimal in plezal naprej. Vrh je bil oddaljen le še 250 metrov.
Pet minut čez enajsto je stal na vrhu Mount Everesta. Deloval je prizadeto, snel si je kisikovo masko, čeprav sta mu šerpi to nemudoma in odločno odsvetovala. Pogovarjal se je sam s seboj.
Čez nekaj minut se mu je na vrhu pridružil 52-letni Gia Tortladze, predsednik Demokratske stranke Gruzije. Spremljevalci so ga fotografirali z napisom Georgia without occupants, Gruzija brez okupatorjev, v rokah. Politik je na Everestu protestiral proti ruski zasedbi svoje domovine.
Tortladze in Schaaf sta se med bivanjem v baznem taboru spoprijateljila. Schaaf je sedel na nahrbtniku, fotografiral in pozabil na čas. Agencije priporočajo, da ljudje na vrhu ostanejo največ pol ure. Schaaf se je začel vračati šele čez slabo uro.

Ko so sestopali, je na Hillary Stepu zavladal pravi kaos. Planinci, ki so se vzpenjali, so ovirali tiste, ki so hoteli sestopiti, in obratno. Nekdo je zaklical: »Prosim, umaknite se!« Neki planinec je sedel na tleh in jokal. Počasi je vsem zmanjkovalo kisika.
Schaaf je moral na Hillary Stepu spet čakati dve uri. Ko se je ob 14.50 končno odvezal iz naveze, se je komaj še držal na nogah. Šerpi sta ga podpirala, a kmalu zatem ni več videl. Eden od njiju je v bazni tabor sporočil: »Doktor brez vida.«
Proti tretji uri popoldne je Schaaf odvrgel nahrbtnik in se zgrudil. Šerpi mu nista mogla več pomagati, več ur sta vztrajala ob njem in ga skušala spet spraviti k zavesti. Nato sta ga morala zapustiti, saj sta že ogrožala svoje življenje. Čim prej sta morala z območja smrti.
Schaaf je še vedno visel na vrvi, ko sta ga zapustila.
Ko je Paul Thelen izvedel za smrt planinskega tovariša, je pospravil opremo in sestopil. V glavi mu je šumelo. Odšel bo, kolikor hitro bo mogel. Dovolj je imel Everesta.

Neki planinec je sedel na tleh in jokal. Počasi je vsem zmanjkovalo kisika.

Še niže, v baznem taboru, so se začeli pripravljati na reševanje. Dobili so že nekaj radijskih sporočil o plezalcih, ki so se znašli v škripcih. Pilot helikopterja Simone Moro je 12-krat odletel v drugi tabor, da bi vkrcal ponesrečence. Njegov helikopter ne more leteti više od sedem tisoč metrov, saj v redkem zraku rotorji ne zagotavljajo dovolj vzgona.
Moro je pobral tudi onemoglega Aydina Irmaka, ki je imel veliko srečo, da je preživel. Odpeljal ga je v bazni tabor. Vkrcal je zamrznjeni trupli Shah-Klorfinove in Wona Bina, ki so ju morali v helikopterju položiti počez, stopala pa so jima molela skozi odprta vrata.

Aydin Irmak je nekaj tednov po pustolovščini na Everestu sedel v neki kavarni v Istanbulu. Bilo je toplo. Malo prej je bil prišel od zdravnika. Na Everestu so mu zmrznili prsti na desni roki in bili so videti kot ožgane vžigalice. Konice so mu morali amputirati. Kako bo brez prstov popravljal kolesa?
»Včasih si želim, da bi bil obležal tam gori,« je rekel.
Enemu od njegovih rešiteljev, Izraelcu Nadavu Ben-Jehudi, je Šimon Perez podelil izraelsko častno odlikovanje. Irmak je napisal knjigo o Everestu, ki obsega 300 strani. Zdaj išče založnika.

Družina Eberharda Schaafa se je odločila, da njegovega trupla ne bo prepustila Everestu. Tako sta 25. maja šerpi iz agencije Asian Trekking truplo prek grebena jugovzhodnega slemena z vrvjo spustila na skalno polico, njegovo zadnje počivališče. Moža sta hotela vdovi vrniti vsaj poročni prstan, a je bil premočno primrznjen na prst.

Pri Dughli, vasi na poti do baznega tabora, stojijo spomeniki in spominske plošče alpinistom, ki so preminuli na Everestu. Doslej je na gori umrlo 233 ljudi. Tudi Schaafova družina je naročila spomenik.
Leta 2012 je bil na Everestu spet dosežen rekord: 73-letni Japonki se je vzpon posrečil in tako je postala najstarejša ženska, ki je kdaj stala na strehi sveta in uspešno sestopila z nje.

Ministrstvo za turizem v Katmanduju razmišlja, da bi določilo starostno mejo za alpiniste, ki se odpravljajo na Everest. Najvišja starost naj bi bila 80 let. Poleg tega naj bi čim prej odpravili certifikate za rekorde, ki niso povezani s plezanjem. »Sicer bo kdo tam zgoraj enkrat priredil ples,« se šalijo na ministrstvu.

Švicarska poklicna alpinistka Billi Bierling, ki že leta piše kroniko Everesta, je prepričana, da vrvež ne bo pojenjal. »Majska katastrofa je bila znamenje, da gora potrebuje predah. A ga ne bo dočakala. Everest prinaša preveč denarja.«
Tisti konec tedna, 19. in 20. maja, je na Mount Everestu umrlo šest ljudi, štirje v južni smeri, dva v severni.
Teden kasneje se je na vrh spet povzpelo 197 ljudi.

Lukas Eberle