GRS Kamnik: Pogovor z glavno urednico knjige Želja pomagati, Ireno Mušič Habjan
22. novembra je Društvo GRS Kamnik izdalo knjigo z naslovom Želja pomagati, devetdeset let organiziranega reševanja na Kamniškem. Gre za drugo knjigo društva. Prva je izšla leta 2002: Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom, avtorjev Franceta Malešiča, Ceneta Griljca, Vlasta Kopača, Toneta Škarje in Mira Štebeta.
V torek, 3. decembra 2012, so v kamniški knjižnici člani uredniškega odbora Društva GRS Kamnik: France Malešič, Janez Volkar, Srečo Podbevšek, Vladimir Habjan in glavna urednica Irena Mušič Habjan predstavili knjigo, ki so jo pripravljali dve leti. O njej nam je več povedala glavna urednica.
Gre za tvoj uredniški prvenec. Gotovo si utrujena, a zadovoljna. Kakšni so občutki?
Vesela sem, da smo uspeli knjigo izdati tik pred zdajci, pred osrednjo prireditvijo ob 90-letnici. Po odzivih nekaterih, ki so jo že prebrali, sklepam, da smo naredili lep, upam si reči, tudi kvaliteten izdelek. Kar se tiče uredniškega dela je bila to velika in pozitivna izkušnja, čeprav imam z urednikovanjem že določene izkušnje, vendar je knjiga in njeno nastajanje nekaj povsem drugega kot urejanje posameznih člankov.
Je to knjiga ali zbornik?
V zasnovi je to bil zbornik, ki pa je v procesu nastajanja prerasel njegove okvire. Zbornik je bolj interne narave, za arhiv, za dokumentacijo, naša knjiga pa je kot rečeno to prerasla. Gre za obsežno branje z bogato vsebino, ki je namenjena tudi širši javnosti. Knjigo krasijo tudi kvalitetne fotografije in je tako zanimiva za vsakega, turista ali hribovca ali nekoga, ki sicer gore občuduje samo iz doline.
Kako je knjiga strukturirana?
Knjiga ima več poglavij, so pa tri osnovna, ki so vsebinsko bogatejša. V prvem v besedi in sliki predstavljamo dejavnost društva s poudarkom na zadnjih desetih letih, ki vključuje izgradnjo zavetišča na Veliki planini in bivaka pod Grintovcem, predstavljamo člane s posebnimi znanji - vodnike lavinskih psov, zdravnike, inštruktorje, izobraževanja (zimsko, letno, komunikacije, iskanja), sodelovanje s postajami GRS, že tradicionalno iz Železne Kaple, nekaj smučarskih utrinkov, reševanj, ki smo jih poimenovali tudi "mobi" akcije, in nekaj novejših, še aktualnih reševanj ter samo statistiko reševanja. Sledijo zgodbe reševalcev, ki so vsak na svoj način zapisali svoja doživljanja pri reševanjih ali iskanjih, za rokav smo pocukali nekaj predstavnikov različnih generacij reševalcev, da so nam zaupali svoje izkušnje. Na koncu smo dodali še povzetek in nekatera novo odkrita dejstva o zgodovina gorskega reševanja nad Kamnikom.
Kako ste določili vsebine? Ste kak prispevek pisali tudi po naročilu?
Na začetku smo se opirali na vsebino zbornikov ostalih društev in postaj GRS, tu mislim na splošni del, ki se dotika dela samega društva: opis delovanja društva, statistika nesreč, vaje in izobraževanja, značilne nesreče in zgodbe reševanj.
Seveda je nastanek knjige lahko zelo "viharen", vmes se dogajajo različne spremembe, vendar ima glavni urednik nalogo, da knjigo pripravi do izdaje in ostale stvari nanj ne smejo vplivati.
Knjigo smo naredili vsi, avtorji besedil in fotografij, ki se jim še enkrat najlepše zahvaljujem, in souredniki, ki so mi pomagali in so tudi poskrbeli, da nismo zašli iz začrtanih smernic.
Posamezne članke smo naročili avtorjem, ki so kompetentni za svoje področje. Na začetku smo tudi zaradi pomanjkanja gradiva določene vsebine prilagodili in dopolnili, seveda vse po naročilu. Pri tem smo člani uredništva tvorno sodelovali.
Ti je kak prispevek posebej pri srcu?
Najbolj me je pretresla zgodba Pretreseni vojščaki, ki jo je Cene Griljc posvetil reševalcu Tonetu Štritofu in je bila objavljena leta 1988 v Kamniškem občanu. V njej opisuje, kako so v slabem vremenu odšli štirje reševalci pod Dolško škrbino po ponesrečeno Mojco. Bilo je leta 1967 in onemogla Mojca je še živa počakala na reševalce, ki so jo prenesli do bivaka pod Kočno. Ko so že vsi mislil, da bo preživela in je Tone rekel: »Sam, də smo jo rəšil. Toj za məne največje zaduščejne!« je nato Mojca za vedno zaprla oči. Obup in nemoč ob tem trenutku kar kipi iz te zgodbe.
Kaj je bilo pri uredniškem delu najtežje?
Najtežje mi je bilo, ko sem se zavedela, da čas hitro teče, jaz pa sem v tistem trenutku imela še malo gradiva. Potreben je bil tudi miselni preskok od tega, da bomo že in je še dovolj časa, do tega, da sem začela intenzivno zbirati gradivo od članov in da bom še sama morala nekaj napisati. Poleg tega pa sem imela okrog sebe ljudi, katerih delo spoštujem in mi ni bilo vseeno, kako bom ta projekt izpeljala.
V čem je kvaliteta knjige? Kakšen pomen ima knjiga za Društvo GRS Kamnik?
Knjiga je kot nekakšna osebna izkaznica našega društva. V besedi in sliki so v njej predstavljeni ljudje, ki imajo neustavljivo željo iti pomagat. So pa to tudi ljudje s svojimi čustvi, navadami, razmišljanji, osebnimi in svetovnimi nazori, ki si pri skupnem delu - pomoči ljudem v stiski - pomagajo in zaupajo. Saj brez ljudi tudi društva ne more biti.
Knjiga je namenjena reševalcem in svojcem. Kaj pa javnosti?
Želim si, da bi knjiga našla pot tudi do javnosti, izven planinske, alpinistične in reševalske. Seveda je to knjiga o našem društvu, ki pa hkrati opozarja na nevarnosti v gorah, a v gore tudi vabi. Že na prvem uredniškem sestanku smo si bili enotni, naj bi ta knjiga pomagala predstaviti gorsko reševanje vsem ljudem.
Do zdaj ste Kamničani izdali že dve lepi knjigi. Imaš že kakšno idejo za 100-letnico?
Da, zgodovinsko nesporen pomen ima seveda knjiga Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom avtorjev Franceta Malešiča, Ceneta Griljca, Vlasta Kopača, Toneta Škarje in Mira Štebeta, ki je izšla pred desetimi leti, leta 2002. Sicer o tem, kaj bo čez deset let, še nisem premišljevala in takrat bo to verjetno naloga mlajših kolegic in kolegov. Mogoče bi lahko izdali monografijo, ali knjigo, ki bi bila na voljo še v digitalni obliki. Ker imamo tudi nekaj gradiva v filmski obliki in sposobne filmske ustvarjalce, bi lahko naredili dober film.
Besedilo in fotografije: Vladimir Habjan