Kdo je srčna junakinja iz Savinjske doline?
Barbara Furman
Med odmevnejše dogodke leta 2023 sodi izjemno zahtevno reševanje hudo poškodovane jamarke Ane iz Vranjedolske jame pri Cerknici. Reševalna akcija ni odmevala le v slovenskem, ampak tudi v mednarodnem prostoru. Po dolgih 30 urah dramatične reševalne akcije, v kateri je sodelovalo približno 150 reševalcev, tudi iz tujine, so Ano uspeli prinesti na površje. V kritičnem stanju so jo s helikopterjem odpeljali v Univerzitetni klinični center Ljubljana, kjer si je kljub začetni veliki negotovosti le opomogla. Pomagala je tudi zdravnica, sicer ginekologinja porodničarka Tina Bizjak iz Letuša, ki je v jami ves čas bdela nad ponesrečenko in po mnenju njenih kolegov opravila herojsko delo, saj je Ano v tako nemogočih razmerah uspela obdržati pri življenju. Kdo je srčna junakinja iz Savinjske doline? Spomnimo, da je 33-letno jamarko Ano aprila lani med vračanjem iz sto metrov globoke Vranjedolske jame hudo poškodoval kamen. Obležala je v jami, v kateri se temperature gibljejo od 4 do 6 stopinj. Sledilo je eno najtežjih jamarskih reševanj v zadnjih letih pri nas, ki se je uspešno končalo. Takratni minister za zdravje Danijel Bešič Loredan se je pisno zahvalil upravi za zaščito in reševanje, civilni zaščiti, slovenski jamarski reševalni službi ter posameznikom in enotam nujne medicinske pomoči Zdravstvenega doma Cerknica in Zdravstvenega doma Postojna.
Ko so Ano pripeljali v univerzitetni klinični center, so zdravniki rekli, da je njeno življenje ogroženo in da je razplet nepredvidljiv. Približno osem mesecev je minilo od takrat, zato nas zanima, kako je z Ano danes?
Ana zelo lepo okreva. Neizmerno vesela sem zaradi tega. Poznali sva se že pred nesrečo.
Vaši kolegi jamarji pravijo, da ste opravili herojsko delo, vi poudarjate, da brez pomoči kolegov ne bi mogli veliko storiti. Pot v globino je bila, kot pravite, grozna, razmere so bile zelo zahtevne. Kaj je bilo najbolj stresno za vas?
To, da je bila Ana hudo poškodovana. Nihče ni mogel predvideti, ali bo oskrbo in prevoz sploh preživela ali nas bo za vedno zapustila. Ta negotovost, ki je trajala ure in ure, je bila ubijajoča. Ves čas sem se trudila ohranjati mirno kri. Osredotočala sem se na oskrbo in ob vsaki manjši spremembi njenega stanja ustrezno ukrepala. Bila sem presrečna, da je Ana uspešno prestala našo celotno obravnavo.
Slišati je bilo mogoče, da so reševalcem težave povzročale težko prehodne ožine v jami.
Ključnega pomena, da smo Ano dobili iz jame, je bilo delo jamarske enote za širjenje ožin, saj so bili posamezni odseki v jami najprej tako ozki, da nosila ni bilo mogoče prenesti do mesta nesreče. Ko so kolegi reševalci po večurnem delu razširili pot, sta prišla na vrsto opremljanje ter priprava manevrov za izvlek nosil. Lahko bi se zgodilo, da bi širjenje ožin trajalo več dni. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali bi poškodovanka tako dolgo sploh zdržala. Prav tako bi se pri tem kdo lahko poškodoval, zato sem zelo vesela, da je bilo celotno delo opravljeno hitro in varno. Poleg naše celotne jamarske reševalne službe so pomagali še člani civilne zaščite, gasilci, taborniki, tudi domačini in zaposleni v lokalni nujni medicinski pomoči ter gorski zdravnik Peter Najdenov. Vsak je na svoj način doprinesel, da lahko še danes novinarji pišete o tej neverjetni zgodbi s srečnim koncem.
V avgustovskih poplavah so se aktivirale različne reševalne ekipe. Ste sodelovali?
Žal sem bila v času letošnjih poplav v tujini. Če bi bila doma, bi se zagotovo pridružila. So se pa aktivirali mnogi naši jamarski reševalci, na katere sem zelo ponosna.
Kako ste »zašli« med zdravnike jamarje?
Zdravnikov jamarjev nas je zelo malo. V jamarski reševalni službi se na letni ravni gibljejo naše številke med 1 do 3. Moja jamarska kariera se je začela pred približno desetimi leti pri Koroško-šaleškem jamarskem klubu Velenje. Še danes z veseljem oblečem jamarsko opremo in se pridružim prijateljem pri odkrivanju neznanega jamskega okolja.
Kako se spominjate prvega spusta v jamo?
Prvi spust sem doživela v Hudi luknji, ko nas je takratni inštruktor, danes že žal pokojni Rajko Bračič, peljal skozi njo. Na koncu nas je čakal 40-metrski spust po Prpičevem kaminu. Bilo je vznemirljivo in zabavno.
V čem je za vas čar podzemnega sveta? Kaj vas tam spodaj bolj prevzame – dogajanje v vas ali okoli vas?
Čar je v izoliranosti od vsesplošnega vrveža zunanjega sveta in v deljenju izkušenj s kolegi somišljeniki. Občutim radost pri spoznavanju koščka sveta, ki je znan samo peščici ljudi, Sploh takrat, če ga odkrivaš prvi. Tam spodaj lahko vzpostaviš bolj neposreden stik s sabo. Prav tako lahko opazuješ prečudovito jamsko okrasje in oblike prostorov, ki so lahko dih jemajoče. Tisti pozitivni strah oziroma stres globoko pod zemljo te na nek način očisti manj pomembnega bremena težav, ki jih nosiš s sabo na površju. Vedno me preseneti, kakšno moč ima lahko glava nad telesom. Prevzeta sem tako nad dogajanjem v sebi kot tudi nad okolico.
Nekje sem zasledila, da prakticirate jogo. Kako vam ta veščina pomaga v vsakdanjem življenju?
Da, res je, občasno najdem čas tudi za krepitev mišic in sproščanje uma ter telesa z jogo. Zaradi tega se na splošno počutim bolje in bolj umirjeno.
Pogosteje kot v globinah podzemlja ste zadnja leta v prostranih višinah. V mislih imam jadralno padalstvo.
Tako je. Pred petimi leti sem odkrila nov šport, ki ga v zadnjem času najpogosteje prakticiram. Jadralno padalstvo mi je pokazalo novo širino in razsežnost sveta. Večkrat se mi je že zgodilo, da je od mene terjalo več pozornosti kot katerikoli drugi šport do zdaj.
Izhajate iz zdravniške družine? Kako se je porajala odločitev za zdravniški poklic?
Ne izhajam iz zdravniške družine. Prihajam iz preprostega kmečkega gnezda, kjer so me naučili skromnosti, vztrajnosti ter ljubezni do zdrave hrane in narave. Odločitev za zdravniški poklic je bila v meni. Že v sedmem razredu osnovne šole sem bila navdušena nad operacijami in sem vedela, da želim postati zdravnica. Na medicinski fakulteti sem med spoznavanjem kirurških vej naletela na predmet iz ginekologije in porodništva ter ugotovila, da je to delo pravšnje zame.
Kot ginekologinja porodničarka delate tako v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec kot tudi v Zdravstvenem domu Velenje. Zaradi pomanjkanja ginekologov?
Ne, že kot mlada specialistka sem si to želela. S tem pokrijem del primarnega varstva žensk, in če je le v moji moči, izpeljem obravnavo bolnice še v bolnišnici. Temeljno znanje, ki sem ga pridobila med petletno specializacijo, tako lahko ohranjam in izpopolnjujem. Dejstvo je, da nas je premalo, ne samo ginekologov, ampak na splošno zdravnikov. Temu sledijo izgorevanja kolegov, ki še ostajajo v tem hektičnem zdravstvenem sistemu. Neke svetle točke v bližnji prihodnosti žal še ni na vidiku.
Slišimo, da je denarja v zdravstvu dovolj. Je edini problem pomanjkanje zdravnikov?
V razmerah, ko smo kadrovsko tako podhranjeni, je čudež, da javni zdravstveni sistem še sploh deluje tako kot deluje. Razmere se iz dneva v dan slabšajo. Kolegi odhajajo bodisi iz zdravstva bodisi k zasebnikom ali v tujino. Tisti, ki ostajamo v javni mreži, zato delamo več pod istimi pogoji. Zaradi izgorelosti zaposlenih so odhodi na bolniško vedno pogostejši. Tako je začaran krog sklenjen. Zato bi bilo v zdravstvenih ustanovah treba zaposliti več ljudi, tako zdravnikov kot drugega kadra, in nas za opravljeno delo bolj pošteno plačati. (Foto: osebni arhiv)
Intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 4. januar 2024.