ISIS 2014/12, Iz zgodovine medicine - France Malešič in Zvonka Zupanič Slavec:
Osmega oktobra 2014 je minilo natanko 150 let od rojstva velikega kirurga dr. Eda Šlajmerja.
 |
| Dr. Edo Šlajmer s svojo družino okoli leta 1920 (arhiv Inštituta za zgodovino medicine MF UL) |
Rodil se je v sedaj hrvaškem Čabru leta 1864 v sodniški družini, gimnazijo opravil na Reki, nato pa končal študij medicine na graški medicinski fakulteti ter zaradi svoje izjemne bistrosti duha ter ročne spretnosti zelo kmalu postal prvi asistent takrat slavnega graškega kirurga Antona Wölflerja, učenca še znamenitejšega pruskega kirurga Theodorja Billrotha.Edo Šlajmer se je kmalu odločil, da želi svoje kirurško znanje in delo posvetiti Slovanom. V Ljubljani je dobil priložnost prevzeti kirurški oddelek bolnišnice, ki ga je takrat vodil zadnji predantiseptični kirurg dr. Fran Fux. Šlajmer je doživel ljubljanski potres in operiral poškodovance v šotorih, sodeloval je pri koncipiranju novega kirurškega oddelka bolnišnice na Zaloški cesti in tukaj vpeljal najmodernejše kirurške pristope, antisepso in asepso, ki so - poleg sredi 19. stoletja vpeljane anestezije z etrom (februar 1847) - omogočili sodobno kirurško delovanje.
Poleg izjemnega vpliva dr. Šlajmerja na razvoj kirurgije pri Slovencih, pa tudi na vsem Balkanu, je pomemben tudi njegov prispevek k reševanju ponesrečencev v gorah. Gorniki in planinci vedo, da v Vratih obstaja Šlajmerjev dom, ki je bil nekoč Šlajmerjeva planinska vila. Dr. Šlajmer je tudi odlično poznal svoje gorniške zdravniške kolege: kirurga dr. Josipa Stojca, dermatologa dr. Jerneja Demšarja in kranjskogorskega zdravnika in dolgoletnega župana dr. Josipa Tičarja. Skupno so na osnovi potreb prispevali k ustanovitvi slovenske Gorske reševalne službe leta 1912 in še pri marsičem drugem v dobrobit varnosti planincev pri nas. Kako pa je bil dr. Šlajmer povezan s slovenskim gorništvom in kako je pomagal planinskim ponesrečencem, poskušamo predstaviti v tem zapisu.
Znameniti slovenski kirurg in domoljub dr. Edo Šlajmer in prav tako znameniti triglavski župnik Jakob Aljaž sta bila pokončna človeka in zavedna Slovenca, o katerih nadvse zgovorno pričajo njuna dela. Bila sta dolgoletna prijatelja, ki sta se drug na drugega lahko povsem zanesla.
Leta 1907 je Aljaž na Šlajmerjevo prošnjo organiziral gradnjo vile v dolini Vrat (Aljažev podatek konec leta 1908). Pri tem mu je bil gotovo v veliko pomoč ugledni domači gradbenik Janez Klinar - Požganc, ki je Aljažu zgradil vse njegove koče in domove.
Leta 1909 je ogromen snežni plaz povsem porušil prvotni Aljažev dom. K sreči je dr. Šlajmer takoj dal svojo vilo na razpolago planincem (Slovenec, 14. 4. 1910, Občni zbor SPD). Deležni so je bili tudi graditelji povsem novega Aljaževega doma, ki so ga zgradili še v istem letu in je na pogled še vedno takšen, kot so ga postavili. Tega uspeha - vsem težavam navkljub - sta bila oba z Aljažem nadvse vesela.
V ponedeljek, 10. septembra 1909. se je v severni steni Škrlatice ponesrečil dr. Josip Stojc, zdravnik kirurg in bakteriolog ter tajnik slovenskega zdravniškega društva. Soplezalec ga je zavaroval in sestopil po pomoč. Reševanje je takoj organiziral dr. Josip Tičar, zdravnik iz Kranjske Gore. Dve reševalni skupini sta se napotili z druge - južne strani proti vrhu Škrlatice. Pridružil se jim je tudi dr. Jernej Demšar. Na vrhu pa so ugotovili, da je Stojc precej nižje v steni in ni mogoče do njega. Medtem so poklicali štiri najsposobnejše gorske vodnike iz
Trente, ki so Škrlatico najbolje poznali. V četrtek so trentarski in kranjskogorski vodniki dr. Stojca dosegli s severne strani in ga kljub nevarnostim uspeli varno spustiti pod steno, kar je bil izreden podvig. Tam sta ga že čakala dr. Demšar in dr. Tičar in ga skrbno pregledala, mu očistila rane, ga obvezala in oskrbela zlomljeno roko in nogo ter zmasirala otrplo drugo nogo. Reševalci so ga odnesli navzdol in ga z vozom odpeljali v Kranjsko Goro. Tam so ga na Tičarjevem domu sprejeli dr. Edo Šlajmer, dr. Rus, dr. Plečnik in dr. Robida in ga pod vodstvom dr. Šlajmerja natančno in skrbno preiskali ter ugotovili, da ni na njem opaziti nobenih znakov notranjih poškodb. »Zlomljeno ima desno roko v podlahtu in levo nogo v stegnu, na levi roki ima rano ob lakti in poškodovano ima tudi koleno na desni nogi. Več lahkih prask je opaziti na trebuhu, na glavi in po obrazu. Vse rane so čiste in ni opaziti nobenega vnetja.« Uravnali so mu zlomljena uda in ga sploh zdravniško oskrbeli. Nato si je v Kranjski Gori v miru odpočil in bil naslednje popoldne odpeljan z vlakom v Ljubljano in z rešilnim vozom v deželno bolnišnico, kjer je kmalu okreval.
Okoliščine dolgotrajnega in izredno zahtevnega reševanja so pomenile največjo tovrstno izkušnjo dotlej. Slovensko planinsko društvo je izdalo razglednico štirih trentarskih junakov in s prodajo pomagalo poravnati stroške, dr. Tičar in dr. Demšar pa sta se namenila ustanoviti gorsko reševalno službo Slovenskega planinskega društva (SPD), kar jima je uspelo 16. junija 1912 v Kranjski Gori (Slovenec; Slovenski narod; France Malešič, 2005. Spomin in opomin gora. Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah, str. 80).
 |
Šlajmerjev dom v Vratih (razglednica iz leta 1908, Zmago Tančič, Sprehod skozi zgodovino
razglednic). |
Po prvi svetovni vojni sta Aljažev dom v Vratih kar dvajset let oskrbovala znana oskrbnika Jože in Minka Torkar s svojimi petimi otroki. Aljažev dom je bil od pomladi do jeseni zanje drugi dom. Bili so sosedje dr. Eda Šlajmerja, ki je velikokrat prihajal v svojo vilo in sta se z očetom Torkarjem izredno dobro razumela. Kadar je bil tamkaj, je bil vedno takoj na razpolago z nasvetom ali pa za zdravniški pregled in poseg in še z zdravili. Oba sta bila izkušena in oče Torkar je zelo rad upošteval vse Šlajmerjeve praktične nasvete in njegovo pomoč.
Hčerka Mara Torkarjeva se ga je z velikim veseljem spominjala:
»Moja najmlajša sestra Iva je bila stara 14 dni, ko so jo v dežju na vozu pripeljali od doma v Aljažev dom v Vratih. Mama se je takrat zelo prehladila. Na vso srečo je v bližini imel dr. Edo Šlajmer svojo vilo in nam je večkrat priskočil na pomoč. Mami je svetoval ovčje mleko in ribje olje, da si je spet opomogla. Tudi sicer je imel precej dela z nami, otroki. Še celo na številnih fotografijah se vidi, da je bil kar naprej kakšen od nas obvezan. Ko sem šla k prvemu obhajilu v Ribno, sta me spremljala ata in brat Jože, pa je neki pes tako ugriznil Jožeta, da je moral takoj k dr. Šlajmerju ...« (Ivanka Korošec, Spomini Torkarjeve Mare, Planinski vestnik, 1994, št. 2. str. 65.)
V nedeljo, 15. julija 1928, popoldne se je Margita Šoštarič iz Maribora ponesrečila med plezanjem v Slovenski smeri v Triglavski severni steni in si po globokem padcu dvakrat zlomila nogo, soplezalec pa se je lažje poškodoval. Na njune klice sta se do njiju povzpela dva skalaša, Slavko Prevec (gorski reševalec in študent medicine, kasneje ugleden očesni zdravnik in zadnji urednik Zdravniškega vestnika pred vojno; padel je leta 1944 pri Sv. Vidu nad Cerknico) in Herbert Brandt, in jima pomagala na lažje mesto. Njunih klicev pa v dolini sprva niso slišali. Pomagali so naključni planinci in gorski reševalci in ju spravili več sto metrov globoko, potem pa v torek popoldne v Aljažev dom. Spet je bilo srečno naključje, da je bil v svoji vili dr. Edo Šlajmer, ki je v Aljaževem domu improviziral operacijsko sobo ter je oba ranjenca že pričakoval. Takoj po operaciji so gospodično odpeljali v Mojstrano in potem z vlakom v Ljubljano v splošno bolnišnico (Malešič, 2005. Spomin in opomin gora, str. 127).
Kmalu po teh nesrečah je zbolel sin oskrbnika Bitenca iz Staničeve koče pod vrhom Triglava. Malemu Mitju (danes znani in ugledni gledališki in filmski igralec Demeter Bitenc, rojen 21. julija 1922) se je vnel slepič. Do doline Vrat je bilo daleč, takrat po vsej verjetnosti tudi dr. Eda Šlajmerja ni bilo tamkaj. Bilo bi po obolelem fantiču, če ne bi bilo v bližini Jožeta Jaklja, po domače Jozlna, izredno močnega nosača in gorskega vodnika. »Dal je fantiča na krošnjo in ga skozi dolino Kot odnesel v Mojstrano, od tam pa s kolesom odpeljal v bolnišnico na Jesenice, kjer so ga nemudoma operirali.«
(Ivanka Korošec, Spomini Torkarjeve Mare, PV, 1994, št 2. str. 65.)
In še en odmev enega od dr. Šlajmerjevih dobrih nasvetov, ki so jih vsi nadvse cenili.
Konec maja 1932 so Miha Potočnik in še štirje skalaši v povsem zimskih razmerah preplezali Jugovo grapo v Triglavski severni steni, z veliko sreče preživeli snežni plaz in zasilno bivakirali na Plemenicah na robu stene. S težavo so se vrnili v dolino Vrat, kjer sta jim oskrbnika Minka in Jože Torkar nanosila suhega perila, obleke in odej in postregla z vso jedačo in pijačo, kar sta je premogla:
»Vse nam diši, komaj nam sproti nanosijo na mizo. Torkar pa nam skuha lonec mizarskega kleja in nas namaže s čopičem po rokah in nogah - to je najboljše sredstvo zoper ozebline. Saj imamo pa tudi čisto zatekle ude in stopal ter dlani nič ne čutimo, preveč je zlezel mraz vanje. Nato pa spat, spat! ... Zadovoljni in razigrani odhajamo iz Vrat, nekoliko polomljeni sicer, ker hodijo omrznjene noge precej po svoje, drugače smo pa zdravi, še prehladil se ni nihče. Ozebline so nam še skoraj mesec dni nagajale, prsti na nogah in rokah so ostali še trdi in brezčutni in nič ni bolelo,če si uščipnil. No, Torkarjev klej in čas sta storila svoje.«
(Miha Potočnik. V triglavskih zametih, revija Naš obzor; 1933, letnik IV, št. 1. stran 19, št. 2, str. 72.)
To je le nekaj podatkov in spominov na delovanje znamenitega zdravnika dr. Eda Šlajmerja med slovenskimi planinci v okrilju Triglava. Gotovo je bilo podobnih dejanj še precej, a spomin nanje ni ohranjen. Zagotovo pa je mogoče skleniti, da je bila prav njegova pomoč izreden zgled delovanja v izrednih okoliščinah. To je bila velika spodbuda za kar najboljše organiziranje slovenske gorske reševalne službe, še posebej pa tudi to, da sta pri tem napredku odločilno sodelovala zdravnika alpinista dr. Bogdan Brecelj in dr. Slavko Prevec.
France Malešič in Zvonka Zupanič Slavec