Slovenske novice, Nedeljske novice priloga Plus - Boštjan Fon: ... v službi planinskega naroda + dopolnilo
Šestnajstega junija 1912 so v sklopu Slovenskega planinskega društva ustanovili reševalno ekspedicijo. Po sto letih njena naslednica, Gorska reševalna zveza Slovenije, nadaljuje poslanstvo: prostovoljno pomagati ljudem pri nesrečah v gorah in na težje dostopnih terenih.
Pravzaprav si je težko zamisliti kolono mož, ki skozi nočni prš snežnih igel korakajo navkreber, v poletnih mesecih morda celo skozi sikanje strel ob bobnenju groma. Še težje pa je občutiti čustva tistih, ki so jih pustili doma in jih imajo nadvse radi, oni pa so se odpravili v pogorje ponuditi pomoč človeku, ki ga pred stopinjami navzgor niso poznali, ga nikoli niso videli in ga po reševalni akciji'1 skoraj gotovo nikoli več ne bodo srečali. Slovenski gorski reševalci si zaslužijo, da se jim pošteno strese dlan.
Njihova organizacija ima sto let. Preživela je ne le viharje v pogorju, ampak tudi vse orkane v naši zgodovini, obe svetovni vojni, spremembe družbenih sistemov ter ne nazadnje tudi menjave oblasti. Gorska reševalna zveza Slovenije (GRSZ) bo te dni praznovala stoletnico. Ustanovljena je bila kot reševalna ekspedicija v sklopu takratnega Slovenskega planinskega društva. Tako kot 16. junija 1912 bo tudi 16. junija 2012 njeno poslanstvo prostovoljno pomagati ljudem pri nesrečah v gorah in na težje dostopnih terenih.
V prvi četrtini stoletja so reševalna ekspedicije sestavljali plezalci iz večjih krajev in domačini izpod gora, ki so do potankosti poznali območje. V takratnih reševalnih skladiščih so bili pripravljeni plezalni copati, vrvi, nekaj obvez, reševalni drog in vreča, drugega nič. Za prevoz v dolino, ko je bilo mogoče, pa sta bila za to določena konj in voz lojtrnik. Med predvojnimi reševalci so bili vsi takratni vrhunski alpinisti: Joža Čop, Miha Potočnik, Stanko Tominšek, in drugi, ki so jim posvečene najbolj priljubljene planinske poti, plezalne vertikale ali planinske koče, poleg njih pa tudi domačini vodniki, med katerimi je bil denimo Ivan Vertelj - Hanza; po njem sta poimenovani dve gorski poti, ena na Mojstrovko in druga na Prisank. Po koncu druge svetovne vojne je bila centrala Gorske reševalne službe (GRS) na Jesenicah, a se je ravno v letu, ko je organizirano reševanje praznovalo štiridesetletnico, pripetila huda nesreča v steni Špika, v kateri je umrlo pet plezalcev. Po reorganizaciji so sedež GRS preselili v Ljubljano, pred šestimi leti pa se je osamosvojil in se preoblikoval v Gorsko reševalno zvezo Slovenije. Gorski reševalci so se znova prilagodili družbenim in ekonomskim spremembam ter se organizirali v zvezo, ki se lahko samostojno vključuje v druge sorodne domače in mednarodne zveze.
Te dni - mineva torej sto let - se moramo ozreti nazaj in se v tihem trenutku zahvaliti vsem gorskim reševalcem, ki so v reševanjih, vajah ali usposabljanjih izgubili življenje. Nadaljevanje njihovega načina življenja bo največja zahvala za to, kar so nam darovali.
Boštjan Fon