Čudovita tura v objemu gora.
Sredi dopoldneva pripeljem na s soncem obsijani Ljubelj, plačam parkirnino, stopim v smučarske čevlje in oprtan z nahrbtnikom pričnem vzpon na smučeh po ratraktiranem nekdanjem smučišču.
Ko prehodim prvo vzpetino, stopim v senco, ki me nato spremlja skoraj vso pot. Srečujem smučarje in pohodnike, ki se že spuščajo na Ljubelj in hodim za drugimi, ki se vzpenjajo.
Uporabim dobro zasneženo servisno cesto, kjer me prehiti ratrakt in za njim pridem do doma na Zelenici. Sončno vreme popestri rahel veter, ki pa hladi. Stopim mimo doma na vzpetino nad njim, prečim progo in po cesti pridem pod greben med nekdanjo zgornjo postajo žičnice in Vrhom Ljubeljščice. Pobočje je polno smučin in kucljev, ki so jih naredili smučarji. Veter je tu močnejši in zato grem hitro na vrh, kjer ob vremenski postaji odložim opremo. Najprej obnovim izgubljene kalorije in popijem vroč čaj, nato fotografiram in za konec se pripravim na smučanje.
Vrh ima že nekaj kopnine, a se še da odsmučati z njega in tako odrinem. Smučam v kratkih zavojih po pobočju navzdol in uberem prečni smuk do ratraktirane proge, kjer je pri manjši bajti skupina pohodnikov, ki se uri v poznavanju plazovnega trojčka.
Po še nedotaknjeni progi v lepih zavojih nadaljujem smučanje skoraj do izvira Završnice, kjer prestopim na smučino v celem snegu in z nekaj prestopanja smučam nad planinskim domom na Smokuški planini do dolinice, ki vodi na sedlo Šija, kjer ponovno nalepim kože na smuči in pričnem vzpon po že narejeni smučarski gazi. Pogled na površino snega razkrije, da ni bilo veliko obiskovalcev. Vrstijo se lepi pogledi na Begunjščico in Vrtačo, ki nima veliko snega, medtem ko je dolinica dobro založena z opojno belino. Ko pridem na sedlo, močno zapiha in hitro smuknem v toplejša oblačila. S pogledom se pomudim na nedotaknjeni snežni odeji na drugi strani sedla in na Stol, Celovško špico in greben Belščice. Vidim smučarsko sled, ki vodi po pobočju Srednjega vrha, ki vabi a me ne zvabi. Še malce ostanem na sedlu in nato odsmučam proti Smokuški planini.
Sneg je raznovrsten, od lepo smučljivega, malce skorjastega do pomladanca in temu prilagodim svoje smučanje. Ustavim se nad kočo in še enkrat nalepim kože na smuči ter pričnem utirati svojo gaz po obrobju planine. Naredim velik polkrog in se vrnem na ratraktirano pot in po njej na vrh nad domom na Zelenici, kjer romajo kože v nahrbtnik. Veter je pripeljal oblake, ki že objemajo Vrtačo in Begunjščico in občasno zakrijejo sonce.
Pričnem zadnji del ture in odsmučam do doma, se povzpnem na rob nad njim in smučam kot na pravem smučišču po snegu mimo koče Vrtače nazaj na Ljubelj. Na zadnji vzpetini pa me veter, ki piha iz doline, upočasni in v počasnih zavojih zaključim tokratno smučarskoturno epizodo. Pospravim opremo v avto, sedem za volan in odpeljem.