Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Kolikšna naj bo tista kamrica gorniškega srca, da bi vanjo lahko spravili najbolj ponižne hribe oblega višavja, ...
| |
 |
|
| |
(Foto: Mitja Košir) |
|
... ki na jugozahodu jemlje ravninski zalet bogato obdelanemu mozaiku s polji in njivami prepredenega in preoranega dna ljubljanske kotline okrog Viča, Bokalc, Kozarij, Brezovice in Dobrove ob vhodih v dolini Horjulščice pri Razorih ter Gradaščice pri Šujici in Gabrju. Zdaj, na višku pomladi, bi rekli, da naj bo tolikšna, da bi nad njenimi vrati lahko zapisali - zeleno, ljubim te, zeleno. Od koder koli namreč pogledaš na ta gričevnati venec, naj bo s cvetoče ravnine okrog Vrhovcev, Draževnika in Stranske vasi ali pa zviška, s Toškega čela in celo z Grmade, se zazreš v razgibano nežno zeleno eksplozijo bukovja, ki se umiri šele visoko nad Prosco, pri sv. Mohorju in Fortunatu na Korenu nad Horjulom.
Ta zeleni blišč okrog Ključa, ki na zahodu seže do sv. Urha nad Podolnico in Brezjami, na vzhodu pa do Bezenice in Babne Gore, pa ni le od darežljive narave ali od Boga, kakor komu, dana milost, ampak tudi zelo prizemljeno prizorišče zgodovinskega dogajanja. To brnenje preteklega, ki pa je še kako ujeto v naš čas, intimno in občuteno zaznamo v Kocbekovi Tovarišiji, kjer je nasploh veliko spominjanja na dolomitska dogajanja v prelomnih dneh slovenske zgodovine. Govora je o slovenskem partizanstvu in dogajanjih v njegovem vodstvu, ki je nekaj zelo pomembnega časa prebilo prav na tem območju in se izmikalo okupatorskemu obleganju s premiki po tukajšnjih krajih, tudi "mimo treh samotnih kmetij, nato skozi Gabrje preko Gradaščice v Hruševo, tam smo se ustavili pri tehnikih, nato pa nadaljevali pot navkreber na Babno Goro, ki je postala naše novo domovanje… Zdelo se nam je, da nam od Ključa sem diha nasproti nekaj mrkega, nejasnega, hkrati pa skoraj pozabljenega partizanskega… Občutili smo nekoga v svoji notranjosti, ki je širil krila in se prebijal." (Edvard Kocbek, Tovarišija, str. 414).
Ključ (623 m)
V grebenskem slemenu med Babno Goro in prevalom nad Prosco je sicer najvišji, vendar mu čez ramena pogleduje komaj kaj nižji, zahodneje stoječi Kladnik (588 m), krepko pa ga po višini poseka Koreno (745 m) onstran prevala nad Prosco, a je to že druga zgodba. Naša tokratna pripoved prav res sega tja, kjer zgolj tišina šepeta, kajti z vrha Ključa ni nikakršnega razgleda, ni ga niti od Doma na Ključu, v globoko bukovje spodaj pod vrh skritega skromnega planinskega domovanja. Komur je mar dejanje in komur je mar pogled v samega sebe, hkrati pa mu je tudi do iskanja miru, kakršnega si želita glava in srce, prepolna komaj kaj oddaljenega mestnega hrupa, bo pod tem prek temena Ključa razprostrtim zelenim pregrinjalom našel zadovoljstvo, kakršnega daje zavest o dobro opravljenem delu, kajti vsa potovanja k vpisni knjigi prav na vrhu ali pa k planinskemu zavetišču pod njim so vznemirljiva pohodniška dejanja.
Ker gre za vrhunec vzpetinastega sveta med Gradaščico in Horjulščico, so seveda izhodišča označenih poti na vrh Ključa postavljena prav k tema vodama. Ob Horjulščici v Brezje, Podolnico in Zaklanec, ob Gradaščici pa v Dvor, Belico in Babno Goro, da o vseh preostalih kolovozih, stezah in stečinah posebej ne pripovedujemo. Nekaj neokrnjenega sveta naj ostane tudi tu spodaj le iskrenim iskalcem miru in tišine.
Tem seveda ni treba posebej povedati, da se s polhograjske strani lahko na Ključ odpravijo po zaznamovani poti iz Belice in mimo Babne Gore ter Bezenice, lahko pa tudi iz Dolenje vasi po najprej strmem kolovozu, potem pa po zložni poti do vrha, najbolj uporabljena pa je prav gotovo pot s prevala nad Prosco, ki nas ves čas pelje po slemenu med dolinama Gradaščice in Horjulščice. Na Ključ se lahko napotimo tudi iz horjulske doline, iz Brezja in Podolnice naravnost na slemensko pot ali pa mimo sv. Urha, cerkvice, vredne ogleda zaradi nje same in zaradi razgleda z njenega obzidja na velik del prostrane doline ob Horjulščici. Skratka, Ključ bo marsikomu ključ do miru in tišine polnega spoznanja o nepomembnih razlikah med skromnostjo in veličastnostjo.
Vedno sledite markacijam
Pod vrhom Ključa na horjulski strani v zaraščeni dolinici stoji Dom na Ključu, odprt v sobotah, nedeljah in praznikih. Označene poti tja gor so nezahtevne, iskanja po neoznačenih poteh in brezpotjih pa nas lahko pripeljejo v marsikatero zagato, zato velja slediti zanesljivim markacijam. Več o teh bregovih okrog Ključa preberite v knjigi Božidarja Lavriča Polhograjsko hribovje (PZS, 2010) in poglejte na zemljevid Ljubljana in okolica 1:50.000.
Mitja Košir