Gore in ljudje: Kratka zgodíca o Blondku in Bloudku ter o njunem krotkem naskoku na goro. Uspešen projekt se je zgodil peš; bil je uspeh brez pehanja.
Razigrana in uigrana čez Šitno glavo
Svetlolasi Blondi je Bloudija, ki rad tava po gorah, povabil na turo.
Ta je lahkó za tavanje izbral razmeroma láhko goró.
Na prvi vrh ju je pripeljala potka lepih sprehodov.
Uživala sva pri otipavanju trdnega in razgibanega grebena.
In ta greben ju je popeljal v višave, kjer je ležal še sneg.
Teren se je postavil pokonci. »Pot gre po robu,« je od prej vedel Blondi.
Sneg je tako otrdel, da mu tudi brce niso prišle do živega.
In Bloudi je raje zataval proti skalovju, ga znova potipat.
Čez star in zbit sneg z varnim iztekom sva zlezla na skale.
Blondi ne bi šel več po skalah počez.
Bloudi pa ju po snegu ne bi več peljal naravnost navzgor.
»Blondi, od tu še splezam navzdol. Če greva naprej, morava iti do konca.«
»Bloudi, tik pod vrhom ne mislim obračati.« Bloudi ni vedel, kaj bi.
Iz nahrbtnika je Blondi potegnil dereze in dolg nos se je potegnil Bloudiju.
Blondi je po snegu zlezel do lažjih skal. »Bloudi, tu gre pot!«
Bloudija zase ni prav nič skrbelo in rad je splezal za njim.
Uigranima z razigranostjo se jima je svet poravnal do vrha.
Bloudi sam nanj ne bi prišel, ker s seboj ne bi vzel niti cepina.
Med sestopom sva videla, da nihče ni hodil po Grebencu.
Torej sta za Malo Mojstrovko izbrala najboljšo varianto.
Bloudi je po novih petih urah blodenja po Bledu srečal šampanjce za zmagovalce.
Pripis:
Dva, ki sta že hodila z Bloudijem, sta ga že pred tednom opozorila:
- merkej na svetlolasca, s teboj se mu lahko kaj pripeti,
- pogumen si, ker greš z Blondijem.
Tako da je resnica vedno nekje vmes.
Iztok Snoj