Vabilo na fotografsko razstavo Mateje Komac - Najboljše z razpisa fotografske razstave v Info središču Triglavska roža na Bledu 2010, 13.01.10 ob 19. uri
Avtorica Mateja Komac, ljubiteljica fotografije in potovanj, je na svojih poteh v Sloveniji, Švici, Mongoliji in na Kitajskem skozi objektiv ujela vsakdan ljudi, ki se ukvarjajo s predelavo mleka. Kljub tako zelo različnim območjem je postopek podoben, povsod ga predelajo v neko drugo, trajnejšo obliko.
Odprtje bo obogateno s predavanjem avtorice in strokovno besedo člana komisije Jožeta A. Miheliča.
Razstava je bila izbrana med najboljše z Razpisa fotografske razstave v Info središču Triglavska roža na Bledu 2010.
RAZPIS FOTOGRAFSKE RAZSTAVE V INFO SREDIŠČU TRIGLAVSKA ROŽA NA BLEDU 2010
Triglavski narodni park je v prvi polovici leta 2009 pripravil drugi Poziv k sodelovanju na fotografskih razstavah v Info središču Triglavska roža na Bledu.
Namen vseslovenskega razpisa je bil povabiti k sodelovanju najširšo slovensko fotografsko javnost. Razpisana tehnika/tema je bila razstava fotografij posnetih v makro tehniki (prosta tema) ali razstava fotografij s poljubno temo v poljubni tehniki.
Odzvalo se je šestnajst fotografov oz. fotografskih skupin.
Strokovna komisija, ki so jo sestavljali:
• ga. Melita Vovk, akademska slikarka,
• g. Jože A. Mihelič, vodja Službe za vzgojo in izobraževanje v Triglavskem narodnem parku,
• g. Janez Kramar, MF FZS, član FK TNP in
• g. Luka Markež, dipl.um.zg.
je izbrala pet kandidatov, ki se bodo v okviru Sredinih fotografskih večerov predstavili širši javnosti. To so:
• Mateja Komac, Ljubljana (v januarju 2010)
• Primož Hieng, Brezovica pri Ljubljani (v marcu 2010)
• Jošt Stergaršek, Ljubljana in Aleš Komovec, Kranj (v maju)
• Ivo Borko, Gornja Radgona (2011)
Razstava bo na ogled do 07.02.2010.
Več o razstavi Mateje Komac skozi besede člana komisije Jožeta A. Miheliča:
Prisotnost človeka v gorah se razkriva s tisočerimi obrazi. Kar najmočneje nas venomer pritegne svet pašnikov in senožeti s svislimi in stogovi, planine s pastirskimi stanovi, bodisi nekje v zavetju gozdov ali na visokih gorskih traviščih, na robu skalovitega sveta. Ob tem navadno niti ne pomislimo, da nam je lepota gorske narave bližja in prijaznejša, kadar jo doživljamo iz zavetja vasi in zaselkov, rovtov in pašnih planin, kadar smo nezavedno ujeti v tisočletno sožitje, ki ga je zaznamoval trud mnogih rodov. Nekateri se ob teh prizorih le ustavljajo, vsak po svoje doživljajo njihovo podobo, ki največkrat učinkuje mirno in spokojno v odmaknjenosti od vrvenja urbanih središč ter popotnika nehote navdaja z občutkom nekakšne prvobitnosti. Drugi pa s tem in v tem svetu živijo, gospodarijo in soustvarjajo njegovo podobo kot trenutni zadnji člen v verigi, ki navadno sega nekam daleč nazaj, v preteklost in, tako upamo, odhaja z njihovimi nasledniki v svetlo bodočnost, kajti skrb za preživetje gorskega pašništva je istočasno skrb za nadaljevanje izročila prav posebnega odnosa do narave, v katerem se naravne vire in dobrine uporablja in ne izrabi, izkorišča in ne izkoristi, jemlje in sočasno ohranja ter varuje. Navadno niti ne pomislimo, da je velik del gorskega prostora že tisočletja namenjen živini in drobnici, ki travnike popase in podari mleko.
Mleko je najosnovnejša hrana živih bitij, katerim pravimo sesalci. Ljudje pa ga ne uživamo le kot materino mleko temveč si ga znamo pridobiti od nekaterih naših sopotnikov na tem svetu, ter iz njega delati skorajda čudeže. Ko se odpravimo v gore in mimogrede zavijemo v sirarno v planini, zaznamo njen vonj, si kupimo hlebček sira, zavojček masla ali popijemo kislo mleko iz skodelice, se navadno ne zavemo, da smo se na ta način kar najmočneje vključili v neskončni krog življenja, ki ga daje mleko. Še manj se tega zavemo v trgovini, kjer kupujemo različne mlečne proizvode z vseh strani sveta, ki je postal ena sama neskončna vas, v kateri njeni prebivalci od nekdaj živijo z mlekom. Kadar pa se odpravimo in pogledamo po svetu, opazimo, da so si vzorci mnogih, za preživetje pomembnih opravil, povsod podobni.
Zanimivo primerjavo, za katero je dobila idejo na svojih potovanjih, nam s pričujočo razstavo podarja Mateja Komac, avtorica razstave. Na prvi pogled nas prepriča, da je pot od pomolženega mleka do različnih vrst sira in drugih proizvodov pri nas doma in pri vseh narodih tega sveta podobna. Pri Švicarjih, ki so del velike, nam skupne alpske kulture, je skoraj naša, saj smo se od njih naučili delati Bohinjski sir, podobna pa je tudi pri oddaljenih Kitajcih v Terhiyu in Yunnanu ter pri Mongolih v Gurvansaikhanu. Teh krajev bi mnogi od nas, ki smo obiskovalci te razstave, ne začutili in po malem spoznali, če bi avtorica ne opravila te poti tudi za nas. Seveda pa ne gre le za dolgo prehojeno pot.
Jože A. Mihelič
Vljudno vabljeni!